A nej še kej povem o mojem podvigu? HELL YES! :D
Današnji izlet je bil poln presenečenj in izzivov in lahko rečem da ni bil od muh, pa čeprav je dobesedno bil od muh. Zakaj? Razložim kasneje ;) Gremo lepo od začetka. Prvi izziv je bil da sm pršu do kmetije podrošt, to je dobrih 50 kilometrov iz Ljubljane proti gorenjski. Moji navigacijski pripomočki so bile oči in moj "občutek" :D Seveda, najprej sm pr Medvodah vzel napačen izvoz ker sm se bal da bom šel mim. Sm to hitr pošlihtu, oziroma sm ugibu da sm zavil prekmal. Kar se je izkazal za pravo odločitev. Že od doma sm šel malo kasneje kot po načrtih, pa me je zatrla še gužva na cesti. Živčno sm gledu na uro, in ko sm se končno znebil kolone, pridem pred semafor... delo na cesti :S Če nism 10 minut čaku na zeleno.... Čez določen cajt sm pršu v Škofjo Loko in sm mislu da sm že praktično na cilju... hja, nč od tega :D Se vozm vozm, res lepa cesta in pridem v Železnike. "Zdej sm pa res že na konc" sm si mislu. Not kwajt jet :D Na koncu sm le prišel na tisto kmetijo in sm se mal namatru da sm dobil parkirišče (v gozdu :D). Ok porabu sm uro in petnajst minut, zdej pa hitr na kolo. Vse lepo in prav, temperatura glih prov, klanc lepo u izi... Pol pa pridem v eno vas. Grem stavt da je bil 15% klanc. Kr sram me je blo, na vsake 50 metrov sm počivu. Res nečloveški napori zame. Kkšne tričetrt ure sm po moje porabu. Pol kasnej je bil pa lep klanc ampak.... doživel sm najhujšo nočno moro. Napad muh :S Js sm mislu da bom znorel. Cel roj muh je letel okol mene in po men, V UŠESA, v glavo.. povsod. Zdelo se mi je kot da se ta moj pekel vleče v neskončnost. Po mnogih kilometrih normalnega klanca sm prispel do ravne ceste. Kakšno olajšanje, muhe so bile prepočasne da bi me še naprej morile. Klanec se je obrnil navzdol in začele me je skrbeti da sem zašel, zato sm se obrnil in spet kolesaril v klanec. Res nism vedu kaj bi, zemljevid mi ni pomagu. Na srečo sm mel s seboj še pisne napotke, ki so me rešili. Izbral sem pot, ki se mi je zdela prava in držal pesti da ne bom pršu narobe. Najprej je slabo kazal ampak na koncu je blo ok :) Peljal sem po grdem makedamu, najprej ni bilo naklona, potem pa spet potiskanje in sopihanje. In ja, spet so me napadle muhe :S Ampak sm se nekak že navadu :D Makedam se kr ni hotu nehat. Umes je bla še tabla da lahko srečam krave :D ki jih sicer nism, je blo pa zato velik kravjih drekov travniki pa "pokošeni" Prov lepo je zgledal kot na golf igrišču :D Cesta se je končala in še par korakov me je ločilo do vrha. Razgled je bil res lep, ni mi pa preveč dišala pot po kateri sem nadaljeval. Raje sm v klanec kar peš porival kolo, ker mi prepad ni bil preveč obetaven. Ko se je potka zravnala sm se usedu na kolo ampak skrajno previdno in počasno je bilo moje napredovanje. Na določenih mestih sem bil le nekaj centimetrov od popolnoma navpičnega prepada. Moj uspešen prehod je bil nagrajen z varnejšo gozdno potko. Mimo lovskega bivaka kot je pisalo v vodniku, sledil sm markacijam, pot pa vedno grša in bolj strma. Pa ravno sem se veselil lagodnega spusta. Ne ne. Bil je naporen vzpon, in bil je naporen spust. Prste sm mel trde od držan zavore. "joj zakaj nimam disk zavor, grrrr!" :D Mi je pa dobr koristl nastavljivost hoda na sprednjih vilicah, da sm bil bolj stabilen (sm dal najvišji hod). Sonce je zahajo in prišel sem v dolino. Zdej pa še kake pol ure asfaltiranega spusta. Kar bi bilo zelo prijetno če se nebi že zelo shladilo. Bila je ura skoraj šest in dan je šel proti koncu. Vetrovka mi je še kako prišla prav, ampak v zraku je bilo toliko vlage, da se mi je na kolesu nabral kondenz :D Verjetno zato ker bila ob cesti ves čas reka ^^ Ves trd in mrzu sm le prispel do avta beri ob 18:20 :D Moj izlet je trajal 4,5 ure :) Prevozu sm pa dobrih 30 km.
Na koncu dneva sm zelo zadovoljen z današnjim dnem. To je bil moj mali enduro preizkus :D Testiral sem svojo potrpežljivost, vzdržljivost, voljo, samozavest, orientacijo, strahove, koncetracijo in pazljivost, na koncu pa še temperaturno odpornost.
Sej lahko reče kdor hoče: "ah to pa res ni nč posebnga...." ampak zame je bil to do zdej najvišji vzpon (1300m) in največji izziv, ki sem ga uspešno zaključil. In sm srečen ;)
Lahko še omenim kako je lepo biti v naravi. Res dobim poseben občutek zadovoljstva. Poleg tega sm vidu tud nekej divjih živali. Najprej nekaj sploščenih močeradov, v gozdu mi je cesto prečkala veverica z lešnikom v gobčku (kok je to fajn živalca ^^) nad mano so letele neke gorske ujede, kanja, sokol, orel... kaj js vem. Enga lepga pajka sm sliku pa seveda so ble tud krave.
Zdej pa še slika ali dve:
