31 december 2008

Želja

Tale me spominja name. Kaj ti pomaga pogum, če pol zajebeš :D

Torej grem v novo leto z željo, da se to spremeni.

Zadnji dan

Je kar kul. Včeraj popoldne sem dobil nenapovedan obisk. KlaUdija in Sergej sta prišla črpat negativno energijo iz mene, kar jima je uspelo, kolikor je to pri meni sploh možno. Večer je bil pa spet bolj tako... Ampak do takrat ko sem se ulegel v posteljo sem bil že popolnoma ravnodušen. Brez vseh občukov. Zelo nenavadno, ampak všečno. In sem zaspal.

Imel sem lucidne sanje. Čisto prave. Enkrat sem jih že imel, pa so bile zelo kratke. Tokrat pa ne. Ne vem točno kaj se je dogajalo na začetku, ampak potem sem kar naenkrat dojel da sanjam. Temu pa ni sledilo bujenje. Najprej sem skakal od veselja, potem pa se odločil da bi lahko šel kaj zanimivega počet. Od tu dalje pa ni za v javnost :D

Danes me je zbudil Matic. Nato sem še malo dremal in malo pred poldnevom sva odšla v šoping. Razočarana sva ugotovila, da željenega artikla ni bilo :( Ne smem povedat kaj to je, ker Nika ne sme zvedeti. Žal mi je, tak je zakon narave :) Na kosilo nisva šla, pač pa smo šli vsi trije na biljard. Ker pa "delavci še niso prišli v službo", to ni bilo možno. Zato smo šli na gokart, kjer sem se Maticu maščeval za prejšnjo "zmago" :P (v resnici sem si pomagal z njegovim nasvetom, ampak pššššt). Nika je pa tudi kar lepo vozila za punco.

Kupil sem si kavo. Željan novosti sem posegel po neki italijanski zadevi. Šel sem po sistemu: dražje je boljše. Neuspešno. Ne vem kako je to možno, ampak kava smrdi. Ampak ok, po ekstrakciji je povsem užitna. Se mi zdi da tudi precej močna. Danes bom itak moral ostati buden. So me uspeli prepričat, da ne bom doma. In trenutno res bolj zaupam presoji drugih. Če jim bom zamoril Silvestrovo so si pa itak sami krivi }:)

30 december 2008

Rdeči december

Kot do sedaj še vsak dan, sem se najprej prebudil. Ko sem zaslišal tišino sem počasi vstal. Bil sem sestradan in žejen, zato sem odprl Breezerja. Nato sem se lotil izdelave marmornega kolača. How much gay can a person be?
Potem je trajalo celo večnost, da sem pomil posodo. In sedaj tule pišem, medtem ko je pecivo že skoraj pečeno.
Na misel mi je prišlo, da bi poslušal radio na televiziji, pa sem si kmalu premislil. 20 se pač ne more primerjat z 200 W, še posebej če je človek sam doma.
Kaj še drugega... aja en paketek mi je še ostal, se mi zdi da bom kar pojedel še tale zadnji Piškot.
/minuto kasneje/
Malce je bil prisušen, ampak...

Kaj bom sedaj počel pa v resnici še ne vem.

EDIT: aaa, lažem! Gledal bom prison break in housa. Je pa res da po teh 90 minutah ne vem kaj bom. Verjetno bosta gospodarja ta čas že prišla domov, morda bom igral e-poker.

EDIT2: Ja vem, zavidanja vredno.

29 december 2008

Gembl

V petek je bil poker najt. Anja je z nami igrala prvič, kar pa ji ni preprečilo, da bi dobila 4 enake. Dvakrat! :D

En primer je zgledal takole:

Včeraj sem imel pa tudi sam podobno srečo, na internetu seveda:

28 december 2008

Inverzni Murphy

Ja, tudi to se zgodi. Dan se začne slabo, potem pa gre malo na bolje. Že misliš da je to to, pa gre še malo na bolje. Ne pričakuješ, ampak nekako se samo še stopnjuje, nič ti ni jasno...

Ampak dan slej ko prej mine, spomin pa ostane. In misel, da je življenje lahko lepo.

Hvala ;)

Ta let v višave je bil zelo lep, sedaj pa se moram spustiti v realnost/meglo, preden mi žarki stopijo krila.

Jst Bi Kr Umrl Zate

25 december 2008

Cesta

Kam vodi? Se mi zdi da nikamor. Čakaj... tam vidim... ja! Križišče! Poženem se v tek.

Pa ja... vedel sem. Dve poti. Ena od teh ima zapornico.


22 december 2008

In potem

Sem šel pisat blog. Čeprav sem popolnoma brez idej in brez volje. Pisali smo kolokvij, bilo po pričakovanjih. Kavč so nam čez okno dostavili, običajne stvari pač. Mogoče bi pa malo zavrtel tale jojo, ki mi leži na mizi. Lista B piše gor. Vsaj kaka korist od demokracije :D Dejansko ga precej uporabljam. Predvsem kadar bi se moral učiti. Gledam okoli sebe in iščem inspiracijo... Ja malo lahko pošinfam internet. Optika bo očitno prišla enkrat drugo leto. Kljub temu da naj bi prišla marca letos :D
Laura je optimist! :D
Tenis mi še piše na steni, ja to bo tudi treba malo zalaufat. Uuu piknit treba nardit. Mogoče Matica napit da bo še zadnjič letos podru "rekord" :D
Aja nov CD od Murat&Jose je kul. Nieti so boleči. Kaj še...
Sami norci!
Rezultati izpita bodo verjetno po novem letu, upam da vsaj še ta semester. Kolokvij bojda do ponedeljka.
Danes zjutraj se zbudim. Kot vedno pomislim koliko je ura. Ampak ne pogledam, ker se nočem "preveč" zbudit. In potem itak bedim naprej, meni se zdi da ure in ure, od alarma pa nič. Kljub temu, da sem bil prepričan, da sem ga včeraj zvečer nastavil, hočem pogledat... in mobitela nikjer :| Ok bom pogledal na kako drugo uro v sobi... aja, nimam nobene ure :D In sem moral vstat. Izkazalo se je da ravno 5 minut pred alarmom.

Tako, kljub temu da mi je dolgčas, sem se uspel s tem zapisom še dodatno zdolgočasit. Kdor to bere je čuden :D

P.S.: hrbet me boli, jebeni kavč!

20 december 2008

Kapitalizem propada?

Ne, samo do izraza prihaja njegova prava narava :)

Veseli december my ass!

Saj ne da ne bi vesel, ampak bolj ko se bliža božič, bolj samo garam. Vsaj dolgčas ni. V sredo smo bili na vajah zelo produktivni, v četrtek sva se z Maticem učila osnov zdrave prehrane in vožnje gokarta, včeraj pa sem se zaletel z avtom in skoraj v celoti napisal poročilo za vaje :D
Danes in jutri se moram učiti za kolokvij v ponedeljek, v torek imam 8 ur predavanj in 2 uri telovadbe, v sredo pa 7 ur vaj :D

Sklepam da bom v četrtek več ali manj cel dan spal, potem pa se vrnem med žive (in mogoče lovit kakšen žarek sonca :P).

17 december 2008

Sunset

Za vsakim dežjem posije sonce, in vsako sonce enkrat zaide :)
Tako se človek znajde v temi in mrazu.

Naš svet se pa vrti, če si al pa te ni...

15 december 2008

P.S.:

Pa Lauro tud pogrešam.

11 december 2008

Pogrešam

Vonj gozda, švic ki teče v oči, okus isostarja, strah pred medvedi, lepe razglede, sončne opekline pa malo manj. Kolesarjenje torej. Pa se niti zima še ni dobro začela, kje je šele pomlad :(

Božiček prosim prinesi mi tole.

Komaj čakam Tržiško Odpravo, hudo pa me je zrajcala tudi tujina.

Seveda pa bo treba počasi kupiti tudi novo kolo. Naj mi moj bogati skrivni oboževalec podati enega skromnega Treka.

10 december 2008

Žejen

Kot neodvisni opazovalec ugotavljam, da tale blog postaja zbirka multimedijskih datotek. Že včeraj sem nameraval prilimat filmič, ki prikazuje kako je nek star ata parkiral avto sredi Tržaške ceste, da je šel v trgovino. Ampak se mi ni dalo povleči telefona iz žepa, sedaj mi je pa žal.

Ne vem kaj bi še povedal. Dan je bil v znamenju brezdelja, če odštejem menjavo hladilne tekočine v avtu. V namenu sem imel še popravilo sistema za izbrizgavanje tekočine na vetrobransko steklo, pa je zmanjkalo časa. Torej to pride na vrsto jutri, itak je treba samo malo obrezat en štoflc in ga zabasat v eno luknjo.

Ugotavljam tudi, da je ta vpis popolnoma beden :D

09 december 2008

Še kr sončk sije :)

Optimizem? Upam da ne :D

08 december 2008

Ne pozabi...


...pustit pištole doma, ko greš v trgovino (E.Leclerc).

06 december 2008

Hm...

Prelepo da bi znal opisat z besedami :)

30 november 2008

Sončk sije :)

V petek zvečer sem nameraval spat, a sem ob rutinskem sprehodu na balkon opazil, da je naneslo kar nekaj snega. In da še ne plužijo. In da se oprijema cestišča. In da je pozna ura. Akcija! :D

Bilo je kar fino, na posnetku se me ne vidi ali pa samo za trenutek. Audi RS je zasenčil nas amaterje. Po moji oceni je bilo prisotnih okoli 20 aktivnih vozil in 50 gledalcev :D

Na koncu je seveda prišla policija, ravno ko je hotel driftat še avtobus. Škoda, pa ravno sem začel snemat. Veliko gledalcev je snemalo, našel pa sem samo tole:


28 november 2008

Veseli december

Še en naporen teden za mano. Res naporen. Ampak sledi nekakšno zatišje in po novem letu bo spet piflarija. Zato bo treba naslednji mesec uživat na polno! Če bo vse po sreči, se začne jutri :)

24 november 2008

Sneg

Prišlo je do koagulacije in flokulacije atmosferskih komponent, ki so s pomočjo gravitacije sedimentirale na površje.

In ja, zadnje čase preveč pišem v blog, predvsem brezvezne stvari :P

23 november 2008

Lipoglav

No, zbudil sem se namesto ob devetih šele ob pol enajstih. Ravno da sem pojedel, potem pa malo na zrak (lep dan pa to...). Avto je kljub pomanjkanju antifriza preživel vožnjo po ledeni noči. So me pa zato že takoj zatrli nesposobni vozniki. Najprej že po 100 metrih me nekdo izsili - prileti iz stranskega dovoza izza hiše. Potem se ta isti človek ustavi v križišču kjer ima prednost... Sledila je seveda klasika avtoceste, grem lepo 140 in gre nekdo prehitevat s 100 in potem upočasni celo na 90. OOOOOOOOK sunday drivers...

V glavnem na koncu sem le prispel v Grosuplje. In sva šla z Uršo in njeno Lizo malo okoli lipoglava. V nekem momentu se mi zdi da se je celo videl Triglav. Splezala sva na tri lovska "razgledišča" (kakorkoli se že temu reče). Pa me sploh ni bilo tako strah kot včasih.

Ko sva se nadihala svežega zraka pa nazaj domov učit. Kot vedno naredim ko mi teče voda v grlo, sem šel gledat uspeh pri temu predmetu v preteklosti. Šokiralo me je ko sem videl tako visoke ocene, pa tako težak predmet :O Kot da to ni dovolj, sem iz nekaj starih izpitov ugotovil, da se nekatera vprašanja VEDNO ponavljajo. No, zdej se morm pa samo še naučit :D

Pa še slikca iz izleta. Če dobr pogledaš se vid tud Uršo, le kaj je počela :P

22 november 2008

Vedno imaš izbiro!

Na primer, v torek imam (delni) izpit in imam na izbiro dve možni gradivi:
- knjiga 340 strani (angleško)
- power point slajdi 600 strani (angleško)

Hm... oboje tako mikavno :D

No pa da ne bo preveč dolgočasna objava, na spodnjem posnetku si lahko pogledate, da nikoli ni tako hudo, da nebi mogel reči, da je "DOBRO"


21 november 2008

Brezupnost

Mtka se pizdi na fotra.
fotr: Nebi ti nč škodl če bi bla bol prjazna.
mtka: Teb tud nebi nč škodl če bi bil bol prjazn!!!
jst: (mtki) A vidš o tem ti govorim, ko zmeri rečem da obračaš pogovor na drugo osebo...
mtka: Ti tud to zmeri delaš!!!

I GIVE UP! :D

20 november 2008

Happy Day

Nič posebnega v resnici, ampak moram dokumentirat, če slučajno kdaj pozabim, da tudi taki dnevi obstajajo :D

Kako je bilo... Večino dneva jasno na faksu. Pri ostalih tega ne opažam, ampak meni je tehnologija rekombinantne DNA zelo všeč. S predavateljem vred. Po eni strani je sicer naporno absorbirat ogromne količine podatkov, ampak mene privlači na koliko pametnih načinov lahko človek "zlorablja" nič hudega sluteče bakterije in ostale prebivalce mikroskopskega sveta. In tako predavanje mimogrede mine.

No pol sva šla s Primožem jest oziroma on je jedel jaz pa pil kakav, kar je zame tudi že skoraj obrok :P Sva mela kr težke življenjske debate, tko da na konc je bil moj kakav skoraj že sladoled (sva bila zunaj).

Aja pa Matic me je naučil nekaj osnov ekonomije :D

Ja en del večera je bil, ko se ne spomnem sploh kaj sem počel. Vem pa da sem prebral en dnevnik, ki me je spravil v še boljšo voljo :)

Nato sem se odločil, da bi bilo zanimivo gledat Top Gear (s12e03). Pred tem sem še malo zatežil Lauri, ki me je v zameno pol ure zabavala :D

Sledil je dejanski ogled oddaje in po razočaranju prejšnji teden nisem pričakoval veliko. Prav nasprotno pa sem bil verejtno skozi celo uro nasmejan do ušes. Razen ko so kazali amaterske rallyje na finskem, me je kr mal žalost oblila.

Mal sicer pogrešam Uršo in pistacije, ki jih ima zame :D

Ampak...

ne spomnim se, kdaj sem nazadnje šel v posteljo tako dobre volje. Dejansko sem zaspal z nasmeškom na ustih :)

18 november 2008

Čebeljnjak

Ena čist nevmesna. Treba mal pametovat:

Stoji čebelnjak. Okoli njega vse brenči. Čebelice pridno nabirajo med in ga skladiščijo. Pride čebelar in pobere med. In čebelice spet nabirajo. In ker bi v tem tempu čebelice hitro shirale, čebelar pusti v panju nekaj medu, toliko, da se lahko razmnožujejo. Pa ne ker bi bil prijazen, ampak ker drugače ne bo dobil zastonj medu. Čebelice skozi generacije že pozabijo, da v resnici garajo za nekoga drugega. Vseeno se jim zdi, da zadeve napredujejo. Predvsem zato, ker pride enkrat rdeč čebelar, drugič bel, enkrat levičar, drugič desničar. Občasno čebelar zamenja tudi kako letvico ali doda lepo risbico. Enostavno čebelnjak je treba vzdževat do te mere, da obratuje. In je produkcija medu optimalna.

Čebelice imajo vedno opravka samo s čebelarji. Ampak niso oni edini, ki se bašejo z medom. V hiši čaka cela skupina ljudi, ki se bo nažirala z medom.

Čebelice so prebivalci, čebelarji pa politiki. In politiki so le vrh ledene gore kapitalizma. Le tisti vidni del, s katerim lahko komuniciramo. Oziroma pogovor je bolj enosmeren, več ali manj lahko samo poslušamo.

In to se vleče že od srednjega veka. Fevdalci in kmetje. Samo da oni so imeli še desetino. Hja glede tega... pa saj jo imamo še danes :D Tako v direktni kot indirektni obliki.

Napredek pa tak...

11 november 2008

Your river wild

Kdo pravi da v Sloveniji nimamo dobre muske? Sam je treba do konca gledat spot ;)

03 november 2008

Avtorske pravice


Ker so take napake neprecenljive :D

Opomba: Naša prof. dr. nam noče izročit svojih predstavitev/predavanj v učne namene, ker jo po njenih besedah skrbi za njene avtorske pravice

Tradicija


Idealen povzetek mojega mišljenja ^^

15 oktober 2008

Ne hvali dneva pred nočjo

Rentgenska kristalografija je naporna in marsikaj drugega tudi.

When you're gone

08 oktober 2008

Še en let pa diploma!

No predavanja so se začela. Kot ponavadi so nekateri predavatelji zelo v redu, drugi pa manj ali veliko manj. Ampak bo že. Me pa je malo živciral urnik. Ur naj bi imeli vsako leto približno enako, ampak letos sem dobil občutek, kot da jih je preveč. In ravnokar sem odkril težavo. En predmet imamo namesto 4 ure na teden, kar 11 ur na teden :D Zdaj vem kaj je imela profesorica v mislih, ko je rekla da bomo imeli skoncentrirana predavanja :D Ampak na srečo je ona ena izmed kvalitetnih predavateljev, verjetno nima izbire, glede na to da je redna profesorica na Dunajski Univerzi. Poleg tega mi je predmet celo zanimiv. Samo nekako hitro se nabira gradivo, imam že en centimeter debel kup listov s snovjo :D

Najbolj me pa skrbi kemija okolja, kjer 50cent (tako sem profesorici nadel vzdevek, ker je tako okičena z zlatom in drugimi dodatki) ubija v nas vsako voljo do življenja. Glede na to da izpit verjetno ni pretežak (rezultati prejšnjih študentov so v zelo velikem odstotku pozitivni), bom našel način, da prebavim še ta predmet.

28 september 2008

Nedeljskih 5

Zabušaval, jedel palačinke, zamenjal žarnico v avtu, popravil odlomljen "air intake", popravil blatnik na kolesu, sesal stanovanje, kvizal na mIRC-u, se smejal osebi "bernardo_romeo" in "patriotu", razmišljal. Jutri moram v knjižnico, po možnosti registrirat avto, naročit hrano pri Pingvinu preden poteče bon, še malo bolj pospravit sobo, mogoče na orbitrek.


In še 5 komadov iz roadtripa, ki mi trenutno najbolj sedejo:

Najprej pač Intro (Alan Braxe & Fred Falke) in kr ena ženska



Malce nenavaden spot in nenavadna pevka ampak čist hud komad... Robyn - With every heart beat



Deep Dish - Say hello pač :)



Se zvivajo k kače, njam... September - Cry for you



In jasno še David Guetta - Delirious

26 september 2008

Roadtrip 2008

Kot že rečeno, za nama z Maticem je zelo pestro potovanje, v vseh bolje založenih prodajalnah pa se lahko kupi tudi potopis. Da pa piratom prihranim delo, bom zadevo objavil kar tule.

POZOR!
Besedilo vsebuje slovnične in ostale napake, ker je pač večino napisal Matic :P Ne, sej v resnici se je on žrtvoval in opravil večino dela, ker se meni ni dalo. Tako da slava njemu. Aja pa če komu ne bo zanimivo za brat, si je sam kriv da bere/je prebral.

AMSTERDAM

DAN 1: Zbudila sva se že zgodaj zjutraj in se odpeljala iz Tržiča ob 4:40. Na poti nisva imela večjih problemov, razen treh daljših zastojev. Poleg tega naju je še neprijetno presenetila cena bencina v posameznih državah, ki je bila višja od tiste, ki sva jo videla na internetu (pa že tako je bila od 30-50% dražja). Na posebnem zemljevidu, ki sva si ga natisnila že doma, sva se kar dobro orientirala in prišla v območje, kjer naj bi parkirala avto. Ampak se je kmalu zataknilo z natančno orientacijo, povrh vsega pa o parkirišču ne duha ne sluha. Izkazalo se je, da je to navadno cestno parkirišče in ne P+R. Zato sva se odpravila nazaj na obvoznico proti parkirišču, za katerega sva vedela samo to, da je zraven stadiona. Ampak sva ga po nekaj iskanja uspešno izsledila. Cena je bila kar ugodna, zraven pa sva dobila še vstopnici za javni prevoz – vendar to v tistem trenutku še nisva dobro razumela, zato sva se kar peš odpravila v center. Saj je blizu... sva si rekla. Pa ni bilo tako. Najina saga se je začela. V načrtu sva imela, da poiščeva enega izmed treh hostlov, ki sva si jih ogledala na internetu. Prvega sva našla precej hitro, a je bil zaprt (cela ulica je bila razkopana). Še kar nekaj časa sva hodila, da sva prišla v približno okolico naslednjega hostla. To pa je bila tudi najboljša natančnost, ki sva jo dosegla. Spraševala sva še ljudi v bližini, pa so naju poslali na drug del mesta, kjer je hostel sicer bil, ampak ne najin. Tam sva si naredila malo sramote. Pred hostlom je bila cela gruča ljudi, vhod pa zaprt – nisva vedela kako priti noter in sva sigurno zgledala zelo zbegano. Iz tega razloga sva se oddaljila in od daleč opazovala nove prišleke, kako so se znašli v isti situaciji. Nekoliko patetično ampak včasih ne gre drugače. Na koncu sva le uspešno vstopila in na recepciji ugotovila, da imajo še dve postelji prosti in sicer v različnih sobah in še to po visoki ceni. Matic je ponudbo takoj zavrnil in odšla sva novim dogodivščinam naproti. Na koncu nama je po 3-4 urah le uspelo najti hostel v samem centru. Bilo je naključje in ker sva bila zelo utrujena in lačna nisva bila zbirčna. Cena je bila nizka (18 €) v sobi z 10 posteljami (brez zajtrka in drugih ugodnosti). Soba je bila izjemno majhna, pogradi pa le kakih pol metra narazen. Ampak sva uspešno zaspala. Matic je imel sredi noči še manjšo popestritev, saj ga je zbudila sostanovalka v spodnjem perilu – Maticu je molila svojo zadnjico naravnost v obraz. Zaradi blaženosti še kakšno uro sploh ni mogel zaspati.

DAN 2: Zgodaj zjutraj sva vstala, z jasnim ciljem: najti boljši hostel. Tokrat sva za informacije spraševala na info točki, kjer so naju končno pravilno usmerili. Hostel Orfeo, ki ga prejšnjo noč nisva našla, je bil zelo blizu in na najino srečo so bile proste postelje. Imela sva še zajtrk in zastonj internet. Ko sva bila končno zasidrana, sva se odpravila nazaj do avta po nekaj stvari in da preveriva če sva denarnico pospravila na varno mesto. Tista poldruga ura je iz naju izčrpala sleherno kaplico energije, zato sva nekaj časa samo molče sedela v avtu. Nekaj sva še pojedla nato pa se psihično pripravila za dolgo pot nazaj. Mimogrede sva vprašala še kako uporabiva svoji P+R karti, pri čemer sva ugotovila, da se lahko točno dvakrat peljeva z javnim prevozom (kao v center in nazaj). Nekoliko olajšana sva se odpravila na najbližjo tram (tramvaj) postajo. Orientirala sva se kar dobro in postaja kjer sva izstopila je bila celo v neposredni bližini coffeshopa (Melow Yellow), katerega je nameraval obiskati Timo. En gram borovnic je bil celih 7,5 €. Timo je sicer hotel belo vdovo, ki pa je bila še precej dražja a tudi razprodana. Vsekakor pa je bil prepričan, da se je nakup izplačal. Do hostla sva imela samo še par sto metrov. Ker sva bila izjemno lačna, sva se pred zasluženim počitkom namenila še nakrmit. Z bolečimi nogami sva prišepala do McDonaldsa, ki je bil le nekaj minut stran. Kot se je kasneje izkazalo, je bila to najina Meka. Poiskala sva še trgovino, da bi nakupila pivo za matica, ki ne mara borovnic. Kar se je izkazalo za težjo nalogo, kot se je zdelo. Ko sva le našla trgovino in prišla s pivom do blagajne, so naju zatrli z dejstvom, da ne sprejemajo gotovine, ampak samo kreditne kartice. Ponovno razočarana sva šla dalje v lov za pivom. Na koncu sva ga le našla. Opremljena sva se razkomotila na klopci ob kanalu. Po konzumaciji najinih dobrin, je bil svet končno malo lepši. Ob koncu dneva sva samo še padla v postlji in zaspala. No, vsaj Timo. Matic pa je še malo kramljal z najinimi sostanovalci.

DAN 3: Načrti za ta dan so bili, da greva v muzej Anne Frank in pa v znanstveni oz. muzej eksperimentov NEMO. Okoli pol 11 ure sva prišla pred muzej Anne Frank, kjer sva bila šokirana nad vrsto ljudi, ki so želeli v ta muzej. Vrsta je bila dolga okoli 200-300 metrov in sva se odločila, da bova raje šla naslednji dan takoj zjutraj. Počasi sva se odpravila do NEMO-ta saj sva bila prvič sita, naspana in brez bolečih nog – blažen občutek. V Nemu, kjer sva dobila cenejši vstopnici kot študenta, sva spoznala zanimivo punco. Prihaja iz Surinama, študira v Amsterdamu, tukaj pa je zaposlena kot študentka. Povabila naju je, da si kdaj ogledava Surinam, saj je zelo varno: »It's very safe there.« Čez čas pa omeni: »In town where I come from people have guns for their protection.« Zelo zanimivo, varno predvsem. Omenila je tudi, da se lahko spi v džungli in na vprašanje, če je varno tam spati in katere živali so v džingli, odgovori: »Yes it's safe. We have lions and tiger... snakes too.« Vsekakor nama je popestrila dan. V Nemu sva preizkušala veliko stvari, sva naprimer tudi plesala na eni simulaciji, ugotavljala kakšne reflekse imava, reševala nekaj ugank povezanih s človekom... Ugotovila sva tudi, da ima Tim zelo tople roke, Matic pa hladne ter da Tim z rokami oddaja veliko toplote, kar je bilo vse vidno na toplotnih senzorjih.
Po štirih urah v Nemu sva odšla nazaj v hostel nato pa jest, kjer je Matic pojedel dva velika menija. Ugotovila sva, da imava dokaj poceni trgovinico z živili 50 metrov od hostla in še to, da se zapre že ob šestih, tako da je moral Matic kupiti svojo zalogo v bližnjem kiosku. Večer je ponovno minil na klopci ob kanalu. Na mostu je igral Bob Dylan (tako sva ga midva oklicala) nato pa se je Maticu ratalo slikati dovolj blizu, da se ga vidi na eni sliki. Ta dan sva spala v sobi za štiri. Prednost sobe je bila, da smo bili samo štirje notri, slabost pa tuš kabina, ki je bila taka, da se je vse videlo skoznjo.

DAN 4: Zgodaj zjutraj sva začela izpolnjevati načrt. Kljub zgodnji uri je bila pred muzejem Anne Frank dokaj velika gruča ljudi. V samem muzeju se ni smelo slikati, je bilo pa vsekakor zelo zanimivo. Zelo dobro so naredili tudi nekakšno sobo, ki bi ji lahko rekli kar »mali referendum«. V njej je veliko platno na katerem se vrtijo članki, ki so povezanimi z osnovnimi človeškimi načeli in problemi, okoli so postavljene klopce, na njih pa so napravice za glasovanje. Tako je po vsakem članku vprašanje in ljudje, ki so v tisti sobi, glasujejo. Tako se na zaslonu pokaže kako smo glasovali sedaj in pa graf kako so vsi do sedaj glasovali. Po tem sva se odpravila na popotovanje do živalskega vrta, ki stoji na drugem koncu mesta. Prvič v življenju sva videla nekaj živali, med njimi najbolj izstopajo pingvini in imela sva celo priložnost videti kako jih hranijo. Okoli šeste ure zvečer sva iz živalskega vrta odtavala v bližnji park, kjer sva ponovno uživala vsak po svoje. Kmalu se nama je pridružil še fant iz Kanade. Ugotovila sva, da je 19-letni »poba« skoraj dobesedno pobegnil od doma, šel na najcenejšo enosmerno letalsko karto za v Evropo in sedaj bo tukaj zapravil denar do zadnjega centa. S seboj je imel le spalno vrečo in blazino za na plažo, stvari pa naj bi nekje pustil. Po nekaj časa, ko se je že videlo, da je zelo zdelan in še posebej zelo zadet, je fant rekel, da gre spat, vzel svojo spalko in blazino ter si »pripravil« ležišče dva metra za našo klopco. Zato sva raje kar takoj odšla proti naslednji destinaciji – Red light district. Matic se ne spomninja kako je potekala pot od parka pa do območja. Spominja se le bolj bežno vseh lokacij, kjer so v notranjost vabile dekleta pomankljivo oblečenega videza. Kot kaže so bili trije (3!) piri, ki jih je sicer spil vsak večer, preveč. Ko se je na eni strani kanala ulica končala, se je ponudil, da bo Tima peljal na drugo stran z malo večjim ovinkov. Zaradi kratkega stika s spominov sta zato naredila krog in dokler ga ni Timo postavil na realna tla, da se mu že malo blede, sta tavala po njegovih navodilih. Po vsem tem sva se odpravila nazaj v hostel, kjer sva napisala kartice.

DAN 5: Takoj po zajtrku sva z tramvajem odšla do avtomobila, od koder sva se naprej odpravila proti Parizu. Vedno bolj sva bila oddaljena od Nizozemske, vedno slabši so bili vozniki. V Belgiji sva zaradi napačnih navodil za nekaj časa narobe zavila in se že obrnila nazaj proti Nizozemski.


PARIZ


DAN 1: Takoj na meji s Francijo naju ustavljajo civilisti v fluorescenčnih oblekah in Matic ustavi. Delali so anketo od kod prihajava, kam sva namenjena ipd – Maticu je bila FR-ja všeč.
Do Pariza sva rabila še nekaj dodatnih uric. Po hudih mukah sva našla pravi del mesta (brez zemljevida, ki sva ga izgubila en dan v Amsterdamu). Matic je dobil živčni zlom zaradi slabo označenih križišč (ni tabel za razporejanje) in še slabših voznikov, ki nimajo nobenega usmiljenja do turistov in so zelo živčni. Iskala sva hotel Balladins, ki je imel dan prej še nekaj prostih sob za danes. Zaradi napačnih navodil iščeva narobe in se velikokrat peljeva po istih cestah. Ko pa kočno najdeva hotel, zavijeva na obvoznico, ker je bil uvoz zelo majhen in skrit. Ponovno je sledilo manjše iskanje, ko končno parkirava in se odpraviva na recepcijo. Tam čakava 20 minut, ker je bil receptor malo bolj »poseben« in ni imel preveč znanja o delu, ki ga je opravljal. Ko prideva na vrsto, je izgledalo vse skupaj nekako tako:
- Vprašava po prostih sobah. Odgovori, da za danes je zasedeno, za naslednje dni pa je še prosto in je cena 23,5€ na noč
- Takoj se strinjava s tem. Receptor dobi telefon.
- Med dolgim telefonskim pogovorom naju pogleda in reče: »No free rooms for tomorrow.«
Potem kar naenkrat ni bilo nobene proste postelje, kaj šele sobe. Čudno, kajti na internetu se je pa še dalo rezervirati. Zato sva sklenila po dolgem razmisleku, da greva na letališče, kjer naj bi imeli najcenejši parking. Zopet sva se izgubljala po Pariz in sva rabila nekaj časa, da sva našla pot na obvoznico. Prideva do izvoza za letališče, kjer ugotoviva, da ga prepleta na tisoče cest. Po nekaj kilometrih, ko sva mislila, da greva v pravo smer, sva si šla ogledati info table, ki so bile samo v francoščini. Nato je prišel pristen Francoz (črn), ki ni imel pojma od angleščine. Kazal nama je po zemljevidu po katerih cestah morava, da prideva do željenega parkirišča (pri prevajanju iz francoščine se nama je zdelo, da zveni, da je namenjeno tistim, ki imajo avto parkiran več dni). Ker sva te ceste tudi sama videla po zemljevidu, je Matic predlagal, da naj naju on vodi tja. Nekaj časa se je še upiral, nato pa (pozitivno) presenetil in naju res zapeljal skoraj dobesedno na parkirišče. Po šestih urah vožnje po Franciji sva torej le dobila parking in še za prespati. Malo sva se razgledala po terminalu 3, kjer sva imela brezplačni WC (to je zelo pomembno, ker ponavadi si ga moral povsod plačati), ugotovila sva, da po letališču vozi brezplačni shuttle, ki naju je prevažal od enega do drugega terminala pa vse do parkirišča. Na informacijah na letališču sva si poiskala podatke kako priti do centra. Najboljša ponudba je bila, da sva kupila tri-dnevno turistično karto, ki sva jo lahko uporabljala na metrojih, vlakih in busih. Za ceno 38€, kar se sliši veliko za naše razmere, je bila to daleč najboljša ponudba. Odšla sva v avto, Timo je še pojedel večerjo, pogovor se je zavlekel, ko sva pozno zaspala.

DAN 2: Spala sva slabo. Noč se je začelo dobro in toplo, vendar se je v nekaj urah zelo ohladilo. Zato sva vzela spalni vreči. Bala sva se, da naju bodo vrgli ven, ker so imeli stalno kontrolo parkirišča. Čez nekaj časa naju je spet začelo zebsti, Tima kljub temu, da je bil še v jakni. Spala sva zelo neudobno in slabo. Zjutraj sploh nisva bila naspana. Bila sva vsa premražena zato sva prižgala gretje, da naju je vsaj malo pogrelo. Dejstvu, da sva slabo spala, se je pridružilo še drugo dejstvo, da sva zelo lačna. Pomanjkanje hrane pa sva trpela še kar nekaj časa. Kupila sva ugodno 3-dnevno vozovnico in odšla v Pariz. Na začetku sva se malo čudila, ker ni ustavljov na postajah, nato pa je začel v coni 1. Pravilno sva odšla na pravi postaji dol, se malo zopet lovil, dokler nisva vprašala prijazne francozinje, ki je začuda znala sijajno angleško. Odšla sva na drug vlak, ki naj bi naju odpeljal do Eiffla, a se je vmes ustavil, kjer sva čakala 15 minut, da sva ugotovila, da ne pelje več naprej. Odločila sva se, da greva kar peš do tja (okoli 1 – 1,5 km). Po desetih metrih od metro postaje sva vprašala policaja, če nama lahko pokaže kje se nahajava na zemljevidu. Dečko je začel kar nekaj drugega kazat, nakar nama je pokazal, kje naj bi bila metro postaja in je povsem zgrešil smer, saj se je metro postaja nahajala 10 metrov za nami. Na poti do Eiffla sva šla mimo lepe palače Charles de Gaulle ter skozi center. Je zelo čist in ni veliko domorodcev in Velenjčanov (op. Domorodci in Velenjčani so del najinih drugih besed za prebivalce in tudi nekatere kraje, o katerih bi lahko kakšen Parižan dojel, da govoriva o njih.) Kupila sva si tudi kruh, da bova lahko koristila dobro kilo Nutelle in nekaj konzerv Rio Mare. Gužva za Eiffel je bila ogromna, čakala sva debelo uro, da sva dobili vstopnici in pol ure, da sva prišla gor. Vožnja gor je v naju pregnala kar nekaj adrenalina. Ko sva se naužila lepih pogledov (tudi na dekleta) sva se na spodnji etaži sesedla na ležalnika in nekaj časa počivala. Bila sva zraven bara, ki je imel zelo visoke cene (250 ml piva = 4€, 200ml šampanjca = 25€). Nato sva se drzno odločila, da greva navzdol kar po stopnicah, ki jih je bilo do prve etaže okoli 200. Zopet oziroma še vedno sva bila neznansko lačna. Lakoto sva nekoliko umirila s pomfrijem kupljenim pod Eifflom. Namenjena sva bila pogledati slavolok zmage in vmes najti McDonalds. Ker ga ni in ni bilo (iskala sva ga že na poti do Eiffla) sva postala že kar nekoliko obupana. Po nekajkratnem spraševanju in blodnji sva ga le našla. (kratek opis blodnje: namenila sva se proti slavoloku zmage, ki je bil pol ure stran. Ko sva prišla skoraj do njega, sva izvedela, da je prvi McDonalds vv obratni smeri. Po mučni in dolgotrajni hoji ugotoviva, da sva šla že zdavnaj mimo. Spet greva nazaj...^^ Skupaj je trajalo 1-2 uri, da sva dobila hrano) Ko sva se v najinem »božjem kraju« konkretno najedla, sva rabila še dodaten čas, da sva se regenerirala. Zopet je sledilo iskanje metroja, a tokrat sva ga hitro našla, že skoraj kot izkušena Parižana. Vožnja do letališča nama je fajn dela in Matic je vmes malce zaspal ter sanjal o tem, da se sliši glasbo. Po ustaljenem postopku sva hitro prišla do avta. Ker sva bila žejna sva prišla do spoznanja, da premalo pijeva in sva dehidrirana. Popila sva tri litre tekočine in nekaj malega pojedla. Nato sva ugotovila, da bi lahko pisala ta dnevnik. Po približno dveh urah sva odšla v kopalnico (stranišče na letališču) in si umila zobe ter odšla polnit mobitele v čakalnico na drugi terminal. Na poti do čakalnice sva po izhodu iz shuttla naletela na varnostnika, ki je ustavil vse omenjene shuttle in ga pregledal. Sledilo je še par obvestil v polomljeni angleščini, ki je nisva dobro razumela.


DAN 3: Ponoči sva preizkusila nove položaje. Matic je spal izredno slabo, Timo pa nekoliko boljše, ampak mu Matic ni pustil zjutraj dolgo spati. Gretje sva tokrat vklopila 3x. Kmalu sva se napotila na WC. Že takoj sva opazila 3 policaje, ki so šli mimo naju. Takoj, ko sva stopila iz stranišča, so naju ti isti policaji obkolili. Od naju so zahtevali »papirje«. Timo je najprej pokazal vstopnico za vlak, ampak so hoteli osebne dokumente. V celem tednu potovanja je imel Timo dokumente vsako minuto pri sebi, še med spanjem. Vendar to jutro jih je pustil v avtu. Matic je pokazal svoje dokumente, na papir pa je moral napisati podatke od Tima. Ko so preverili Maticovo osebno, so naju po še nekaj vprašanjih (o nožih, drogah, kaj delava tukaj, kam sva namenjena) spustili. Odšla sva polna adrenalina do avta, kjer sva pojedla zajtrk in se odpravila v Pariz. Vlak sva ujela točno do sekunde, čeprav nisva vedela kdaj pride. Ko sva prestopila na drug vlak sva čakala ene 15 min. Na postaji INVALIDES se je za trenutek vlak kar ugasnil in morali smo dol. Zato sva prestopila na vlak CIME. Kar nekaj časa je trajalo, da sva prispela na končno postajo. Čakalo naju je še 15 minut hoje do vhoda dvorca, kjer sva zgroženo ugotovila, da je vrsta še daljša kot za Eifflov stolp. Na soncu sva čakala uro in pol, pri čemer naju je celo opeklo sonce. Na srečo je bila vsaj vstopnica za Versailles dokaj poceni (13,5 €) in kmalu sva že počela tisto kar najbolje znava – izgubljala se po dvorcu. Enkrat sva tako zašla, da sva morala nazaj skozi glavni vhod in ponovno noter, da sva končno našla vrata za zgornje nadstropje. Ugotovila sva, da bi morala za ogled prečudovitega vrta doplačati še 8 €. V Versaillesu so imeli ravno ta teden neko razstavo, ki je bila zares grozna. Tako sva imela lahko »čast« videti balon Michaela Jacksona skupaj z neko belo opico sredi sobe, kjer je prebival Ludvik XIV. Malce nespodobno. Ponovno sva zapustila nek kraj za seboj utrujena in lačna, a tokrat sva bila bolj odločena, da najdeva McDonalds, kjer je daleč najcenejša hrana v Franciji. Kot običajno za McDonalds v Franciji, je bila vrsta dolga in tokrat za spremembo v redu prodajalec. Po krmljenju sva šla direktno na postajo in se odločila, da greva na postaji Invalides dol ter v trgovino po spominke. Pot do trgovine se je precej vlekla, na koncu pa je bila še zaprta. Nazaj do Invalidov sva šla kar z metrojem (ena postaja). Dobro izurjena sva takoj našla pravi vlak. Pred koncem dneva sva se namenila še na Notre Dame. Bilo je kar lepo, a ko sva hotela iti na vrh je bilo že prepozno, saj so ga že zaprli.... Kako tipično francosko kot kaže. Saj lahko le posebni Francozi pol ure pred uradnim delovnim časom zaprejo vhod. Matic je bil zato zelo jezen. Ker je matica tiščalo na malo potrebo, je povabil Tima v bar na pijačo in sekret. :P Malo pivo je tam stalo 4,8 €... nato sva šla nazaj na postajo Notre Dame in veselo, z malce težav, prestopila na glavni vlak za CDG. Matic je dobil že kar malo fobije na policaje, Tim pa je glede tega utrjen že od lanskega poletja. Ker sva včeraj videla nekega tipa z vrečko McDonalds, ki je prišel iz smeri Terminala 1, sva se odločila, da greva pogledat, če je res tam. In na najino presenečenje, ker McDonalds iščeva po cele dneve, je bil cele dneve oddaljen en kilometer od naju. Matic si je privooščil spet en meni, Tim pa je večerjo pojedel v avtu. Ko sva se oba prepričala, da imava pri sebi dokumente, sva vzela še polnilce za telefon in odšla na shuttle. Tokrat je peljal na najin terminal s kopalnico. Umila sva si zobe na ženskem stranišču, ker je bil moški zaprt, in odšla še na zadnjo destinacijo: terminal z elektriko, kjer sva polnila telefona in pisala dnevnik.

DAN 4: Okoli pol 8 ure zjutraj sva zapustila najin hostel, parkirišče in izhodiščno točko. Namesto P+R sva jo poimenovala kar P+R+S (+ sleep). Zopet po pariški obvoznici, ki nama je vzela kakšno uro vožnje, saj smo se premikali po polžje. Nato pa je le steklo. Zopet sva zalutala. Zgodilo se je v Strasbourgu, kjer sva v bistvu zavila na pravo cesto, a nato v tistih k*rčevih navodilih prebrala drugače in zavila nazaj, da sva prišla skoraj v center. Ko sva le prišla v Nemčijo sva bila odločena, da izprazneva najina mehurja in nekaj pojeva. Na zemljevidu sva zagledala lepo, nekoliko večje mestece Kehl. V samem centru sva iskala gostišče a sva naletela le na ali zaprte ali gostilne, ki so jih prenavljali. Ko sva imela že vsega poln kovček in na meji, da greva kar naprej, sva le videla neko gostilnico. Timo je vprašal katere testenine imajo pa je natakarica odgovorila, da kuhajo šele od šeste ure zvečer naprej. Malce presenečena in zgrožena sva vprašala, če pozna kakšno drugo gostilno, ki je odprta ta čas. Nato pa je ponudila, da lahko pa nama prinese dunajski zrezek s pomfrijem in sva ponudbo z veseljem sprejela. Vožnja od Stuttgarta do Münchna je potekala večinoma 80 km/h, ker večino avtoceste prenavljajo. V Ulmu naju je pa še zajela huda nevihta s točo. Dež naju je spremljal skoraj celo pot do Avstrije, kjer sva ponovno zgrešila pot. Sicer skoraj neverjetno, a tudi to se zgodi, da spregledaš tablo Villach (SLO) in se zapelješ na cesto proti Dunaju in Linzu. Še malo bolj zgrožena sva ugotovila, da lahko v najslabšem primeru pred nekim tunelom čakava 45 minut, a sva prišla na srečo na zeleno luč in se odpeljala v smeri Karavank, kjer je bilo tudi možno, da bi stala pol ure. Čakala sva na srečo samo okoli 15 minut in med tem časom posnela nekaj smešnih videjev, ki sva jih drugače snemala vsak dan. Bogatejša za nekaj velikih in pomembnih izkušenj sva se po skupno 3090 kilometrih, okoli pol polnoči vrnila domov.

25 september 2008

Aleluja SonyEricsson

Končno sem po 9 mesecih lahko posodobil FIRMWARE na mobitelu. Prvi test je bil fotografija z bliskavico od blizu, rezultat pa je bil prvič do sedaj kvaliteten. Končno! Tudi baterija bo sedaj dlje zdržala in podobno. Skratka končno telefon v takem stanju, kot bi moral biti že na začetku.

Staro:
R1DA038
- Released on SEUS starting 21/12/07

Improvements / Changes
- SMS/MMS icon changes
- Media Player modifications and speed improvements
- Java benchmarks show significant speed improvements
- Updated Camera driver
- Updated Java engine

Bugs / Issues
- Battery life seems to have been reduced with this firmware revision.

Performance
- JBenchmark 3D HQ: 441
- JBenchmark 3D LQ: 430
- JBenchmark 2: 950
- JBenchmark 1: 5802

Software versions:
EROM: R6A008
LCD: 200703291
Camera: 3.4
Videocall camera: 3.0
Content: PA17
Java: 8.1
Text: AP


Novo:
R1FA035
- Released on SEUS starting 18/6/08

Improvements / Changes
- Startup time is 2-3 seconds faster than previous firmwares
- Improved battery life
- Improved performance
- Reduction in crashes
- Audio synchronisation issues for MP4s have been resolved
- Update feature in Media has been added
- Improved accelerometer sensitivity

Bugs / Issues
- When using File Manager you can no longer select files by typing in the first letters of the filename

Performance
- JBenchmark 3D HQ: 447
- JBenchmark 3D LQ: 434
- JBenchmark 2: 906
- JBenchmark 1: 6434

Software versions:
EROM: 1200-4341
LCD: 200712121
Camera: 3.7
Videocall camera: 3.0
Content: PA18
Java: 8.2.1
Text: BO

24 september 2008

Spam ki ni spam

Za spremembo sem dobil pametno verižno pismo:

Srečal sem starca..
"Ali imaš čas?" sem vprašal. "Rad bi te nekaj vprašal."
Starec se nasmehne:
"Časa imam dovolj. Kaj pa te zanima?"
"Dolgo si že na svetu. Kaj te je v tem času presenečalo pri ljudeh?"
Starec odgovori:
"Naveličajo se otroštva in si želijo odrasti, nato pa si spet želijo
postati otroci. Izgubijo zdravje zaradi naprezanja po čim večjim
zaslužkom, nato pa ta denar zapravijo, da bi si povrnili zdravje.
Medtem ko zaskrbljeno razmišljajo o prihodnosti, pozabijo na
sedanjost, tako da ne živijo niti v sedanjosti niti v prihodnosti.
Živijo, kot da ne bodo umrli, in umrejo, kot da niso nikdar živeli..."
Starec me je prijel za roko in nekaj časa sva uživala v tišini, nato
pa sem ga vprašal: "Kot oče, kateri so tisti življenjski nasveti, za
katere bi želel, da se jih naučijo tvoji sinovi?"
Starec je odgovoril z nasmehom:
"Da se naučijo, da nikogar ne morejo prisiliti, da jih ljubi. Kar
lahko naredijo, je, da pustijo, da so ljubljeni od drugih.
Da se naučijo, da v življenju ni najpomembneje, kaj imajo, temveč koga
imajo.
Da se naučijo, da se ni dobro primerjati z drugimi.
Da se naučijo, da ni bogat tisti, ki ima največ, temveč tisti, ki
najmanj potrebuje.
Da se naučijo, da potrebuješ le nekaj sekund, da odpreš globoke rane
ljubljene osebe, in da traja nekaj let, da te rane zaceliš.
Da se naučijo odpuščati.
Da se naučijo, da dva človeka gledata na isto stvar zelo različno.
Da se naučijo, da včasih ni dovolj, da jim je oproščeno, oprostiti
morajo tudi sami sebi."


---------------


Ko bo posekano zadnje drevo, zastrupljena zadnja reka, ulovljena zadnja riba, takrat boste ugotovili, da denarja ne morete jesti !


---------------


Veseli se življenja, ker je že bolj pozno, kot si misliš.

Orientalska modrost

23 september 2008

Sem že nazaj


No tako, včeraj sva po 15 urah vožnje z Maticem le prikolovratila nazaj. Potopis je še v izdelavi in izide v kratkem. Zaenkrat lahko rečem da je blo super, ampak tudi zelo utrujajoče. Je kar fino bit nazaj v Sloveniji, če ne drugega je vsaj vse 3 krat ceneje :D Sicer pa računalnika in podobnih reči nisem preveč pogrešal, le glede volitev me je zanimalo kaj se dogaja.

Zaenkrat bi bilo to vse, hvala lepa.

14 september 2008

BBL

Se mi kar malo mudi, zato bom kratek. Padalo letos odpade, kolesarjenje prestavljeno na oktober, vpregel sem svoje motorične sposobnosti in ustvaril peno iz mleka, igral poker, negoval Katjo, sedaj pa čakam na Matica, ki pride vsak moment. Jutri bom pa že v Amsterdamu.

Do življenjske rente olimpijcev so nesmisel, Ehjavec je smešen...

Matic je pršu, letim!

03 september 2008

Espresso

Torej kupil sem si espresso mašino. V bistvu naj bi z njo naredil tudi kapučino, ampak to ni izvedljivo, ali pa sem motorični debil. Ne vem kaj bi še dodal, posnetek je dovolj zgovoren. Lahko samo še povem, da sem z izdelkom precej zadovoljen (naredi dobro kavo). Medtem ko vsebuje prvi video celoten postopek, je drugi samo prikaz kako zgleda ko ekstrakt priteče iz mašine.




02 september 2008

Timo... nek poštni paket si dobil iz banke

Mi pove fotr prek domofona. Nič jasno. Ves firbčen stečem dol - kolikor pač trenutno lahko tečem. In res, debela rjava oblazinjena kuverta me je čakala v nabiralniku. Hotel sem kar takoj odpreti, pa je bilo preveč zalepljeno s selotejpom. Pol minute kasneje pa sem v roki že držal odprt paket. V njem sta bila še ena manjša kuvertica in nek predmet zavit v plastično folijo in papir. In kot sem hitro ugotovil je bil to moj prvi GET WELL CARD v življenju. Urška in Vid sta se res lepo domislila in mi s tem prijetnim presenečenjem res polepšala dan :)
No tisti predmet ki je bil zraven, me je najprej spominjal na čokoladico-miklavža. Kar ni imelo smisla in ko sem odvil embalažo se je razkrila njegova prava identiteta - marcipanova ploščica. Kaj češ boljšga! :)

Urška&Vid are the best! ;)

Sicer se pa odkar sem prišel iz operacije samo bašem s sladkarijami. Mufini, čokolade, piškoti, rum kokos, še malo piškotov in spet čokolada. Kar se pozna tudi na teži. Shujšal sem namreč 3 kile! :D Odgovor se skriva v vodi. S tem da niti nisem prepričan če je bil tale zadnji stavek dobeseden ali ne. Dokaj malo tekočine popijem pa vseeno veliko hodim na wc. Edina možna razlaga je ta, da se mi je pri operaciji v telesu nabrala voda (padec srednjega arterijskega tlaka in zmanjšana glomerulna filtracija sta zmanjšala funkcionalnost ledvic, očitno posledica operacije in/ali anestezije)*, ki se mi je sedaj izločila oziroma se še naprej izloča. Kar me ne preseneča, saj sem se na začetku počutil zelo napihnjenega.

Takle mamo.

* - ugibanje in po vsej verjetnosti bulšit :P

30 avgust 2008

POST-OP

Zahvaljujoč ESB (Endoscopic Sympathetic Blockade), ki je reverzibilna različica ETS (Endoscopic thoracic sympathectomy) imam 4 luknje v prsnem košu. Če smo bolj natančni niso ravno več luknje, glede na to da so zašite ^^
Bogatejši sem tudi za nekaj žlahtne titanove kovine, in sicer v obliki dveh malih ščipalk, ki krasita moji T2 živčni vlakni. Če slučajno kdo ne ve kaj to je - le kdo ne bi vedel - naj povem da so to simpatični živci, ki izhajajo iz hrbtenjače v roke in vplivajo na različne stvari, med drugim na potenje dlani.

Bila je zanimiva izkušnja tole. Najprej ugotovim da je moj cimer (imel je počena pljuča) v resnici raper Balau in da ga je dan prej obiskal Klemen Klemen v nekoliko alkoholiziranem stanju. Še isti večer ko sem bil hospitaliziran, je bil po televiziji čudaški film o sexu (jap, sva mela TV v sobi :P). Spal sem zelo slabo, saj so me celo noč nadlegovali komarji. Jutro se je začelo še pred zoro, ko je v sobo vstopil... bolničar al kaj je že. Povil mi je noge, nato sem zaspal nazaj. Nekaj ur je zelo hitro minilo in kar naekrat so me v naglici odpeljali iz sobe. Nekdo se je vmes še spomil, da so mi pozabili dat apaurin (5 mg). Hitro sem jo pogoltnil in že smo drveli proti operacijski sobi. Aja še nekaj, moral sem podpisati nekaj papirjev, da se strinjam s tveganji in koga naj obvestijo v primeru smrti :D No ok, čakam v "predsobi" operacijske kjer mi v žilo nastavita cevko za infuzijo. Namenoma sem napisal v dvojini, ker je študent pač potreboval nekoliko pomoči anestezistke pri temu sila zahtevnem opravilu. Malo sem še čakal, nato pa so se okoli devetih začele resne zadeve. Nekdo mi je dal masko s kisikom, anestezistka pa je rekla: "zdej boš pa zaspal". Glavo sem položil na mizo, luči so na stropu so se rahlo zamajale, prevzela me je slabost in... tema. Ko sem se zbudil nisem vedel za kaj se gre, okoli mene je bilo vse megleno in majavo. Bila je ura dvanajst, ko so me pripeljali na intenzivni oddelek. Če ni bil to le plod moji blodenj, mi je rekla sestra da ne smem spat. Kljub najboljšim trudom buden nisem ostal prav dolgo. V resnici mi je bil občutek blazno všeč, saj sem ga nazadnje občutil ko sem bil še nedolžno dete brez vseh skrbi. Do večera sem že prišel malo k sebi in na presenečenje osebja sprejel in celo pojedel celo večerjo. Tudi na WC sem se odpravil kar na lastno pest. Nočni spanec je bil - hm... - fragmentiran. Nisem uspel prešteti vseh meritev pritiska in temperature. Vem samo da je bilo vse ok. Zjutraj so se sestre kar malo ustrašile, ko sem zginil iz sobe. Poleg obiska kopalnice sem šel še na drug konec oddelka po mobitel. Da ne bom predolg, še pred deseto uro so mi dali odpustnico in bil sem na poti domov. 24 ur po operaciji, ni slabo. Mišljeno je bilo da ostanem še najmanj 1-2 dni. Moram pa priznat da je bil ta dan precej naporen (včeraj). Analgetik je popustil in bolečina je bila vedno bolj moteča, dokler se nisem zbudil sredi noči, ker skoraj nisem mogel dihat. Ampak na srečo je 400 mg ibuprofena rešilo problem.

Pozabil sem še omenit, kako so mi vsi z nasmeški do ušes želeli "SREČNO!" ko so me vozili na kirurgijo. Ob vsem skupaj sem dobil občutek kot da me bodo poslali na luno in da se mogoče nikoli ne vrnem :D

Kakorkoli, danes se počutim že skoraj čudovito. Motijo me le še stranski učinki. Moral pa sem bom kmalu odločit ali sem s posegom zadovoljen, ali pa bom šel reklamirat zadevo in ponovno pod nož.

In še hvala Katji in Maticu da sta me prišla obiskat :)

26 avgust 2008

Odpade

Ne morem reči, da sem ravno vzhičen. Kdo pa bi bil, če bi namesto novim avanturam naproti šel pod nož. Ampak če bo vse po sreči, bom na koncu vseeno zadovoljen. Fingers crossed!

25 avgust 2008

No brakes

Počitnice so zakon. Zame mogoče celo zadnje. Glede na moje navdušenje, se bom verjetno tudi prihodnje leto potrudil, da pospravim vse izpite že sproti. Kaj naj rečem, uživam pač :) Niti bloga ne uspem pisat. Šele po treh poletjih s Katjo, mi je prišlo na pamet, da bi šel kolesarit v okolico Tržiča. Ne vem kako nisem dojel... GOREnjska - namig je očiten. Bolje pozno kot nikoli, je pa res da do sedaj še nisem bil dovolj fizično pripravljen za konkretne višine. In če povem po pravici, tudi sedaj nisem, zato pa bo ta teden minil v bolj ali manj kondicijkih pripravah, potem pa se v začetku septembra preselim v Bistrico od koder imam super izhodišče na okoliške hribe. Prihajajoča jesen bo poskrbela da mi ne bo prevroče, Matic pa bo poskrbel da bodo ture bolj zanive 8)

Moje spomladanske napovedi pa so se šele polovično uresničile. Slavnika se malo izogibam zaradi nekoliko neprijetnih izkušenj v tisti okolici, Icmanikova planina pa utegne biti problematična zaradi domačinov, ki omejujejo kolesarje. Ampak vseno pridejo enkrat na vrsto. Duet Kojnik-Golič pa prideta na vrsto, ko obdelam gorenjsko.

Razdelil pa sem si ture v dva sklopa: 2 lažji turi za ogrevanje in naslednjih nekaj bolj zares. Ne vem še koliko, ker je odvisno od vremena in utrujenosti. Torej:
- Bistriška planina
- Storžič
- Javornik
- Konjščica
- Košuta (Pungrat-Šija-Kofce)
- Baronova pot
- Dobrča
[/gorenjska]
- Ermanovec
- Kojnik-Golič
- Icmanikova planina
- Slavnik
- eventuelno ponovitve tur na Jelenk in Sveti Jakob

Seznam je verjetno precej daljši od tistega, ki bo izveden, ampak cilj je treba imeti. Poleg tega grem vmes še skočit s padalom 8)

Tako, grem sedaj lepo brez zavor naprej uživat, ob 10-letnici albuma Americana, pa si bom nostalgično privoščil še en fletn komad.


14 avgust 2008

Figo pa fige!

Verjetno bi imel precej za napisat, pa sem se odločil, da bom samo malo bluzil. No v resnici se nisem tako odločil, ampak mi okoliščine ne dopuščajo drugače. Za mano je kar naporen dan, že če upoštevam da je bil stresen, poleg tega sem moral spat ob pijanem ponočevanju Italijanov, pa še to vse skupaj kake 3 ure. [/emo]

Ja glede fig... Človek pride sredi poletja na morje, fige pa še vse zelene in trde (in nekaj malih, rumenih in mehkih). Jebeš to. Ko pridem do figovca, zahtevam da mi postreže z bujnimi in slastnimi figami. Pa ne da bi bil zahteven, zaradi mene če so na najvišjih vejah. Bo vsaj izziv. Ne pa tiste lešnikom podobne tvorbe...

Ker se je s tem moj življenjski smisel razblinil, sem se preusmeril v knjige. Štoparski vodnik je bil kar lepo berljiv in na momente zabaven. Vesolje v orehovi lupini mi je samo prebujalo zoprne spomine na fizikalno kemijo in kvantno fiziko, kljub temu sem obupal šele na polovici knjige. Začel sem brati tudi Barvo magije iz zbirke Discworld novels, najprej v angleščini, pa me je minilo, nato še v slovenščini, pa me je spet minilo. Tudi začetek Konca otroštva me je samo zamoril, kasnejšnje ponovno branje je pokazalo da me je v resnici odvrnil predvsem starikav papir knjige. In je do tega trenutka skoraj do konca prebrana. Skoraj v celoti sem konzumiral tudi velujoči Bodi srečen, ki pa se je izkazal za samo slab kolaž vseh možnih knjig o osebni rasti. Na momente me je imelo, da bi v knjigi stvari popravljal. Se mi zdi da je bilo to vse. Skratka nič kar bi me ganilo. Sploh pa imam za lep čas dovolj zanstvene fantastike.

Vedno bolj ugotvaljam, kako ljudje različno dojemajo dojemanje od mene. Počasi se mi dozdeva, da sem v zablodi prav jaz. Ampak ni logično. Saj logika nekaj velja? Kot opažam okoli sebe, niti ne tako veliko... Vsekakor manj kot eno lepo sočno figo.

Danes sem imel zelo veliko srečo v nesreči, seveda za ceno mojih živcev. Kar očitno ni bilo dovolj, saj me bo jutri življenje teplo z dežjem. Pa tako pogrešam kolo :(

Uporaba računalnika mi je že čisto iz prakse in na začetku sem danes komaj znal prijet miško. Ampak po nekaj urah onegavljenja so roke obnovile svojo skoraj pozabljeno spretnost. Tudi ušesa so že pozabila kako zgleda zvok glasbe iz mojih ljubih THX zvočnikov <3

In še komično dejstvo: baje so me v kampu pedri poželjivo gledal :O Da bi bila vsaj brhka dekleta, ampak le-ta so znala samo diskretno in sramežljivo upret pogled v moje razgaljeno, mlahavo in mestoma mlečno telo.

Imam nova očala in hočem igrat poker!

31 julij 2008

Idem na more

In še prevod: grem na morje.

24 julij 2008

Čevapi in poker


Včeraj smo v idealnem oblačnem, rahlo deževnem vremenu izvedli mojstrsko peko svežih in zamrznjenih čevapov. Z Andrejem sva razdevičila komplet poker žetonov, ostali pa so se zmrdovali nad najino nedružabnostjo. Kmalu se je konsenz počutja prevesil proti odhodu domov (k meni). Ženske so se zelo družabno zapodile v izdelavo zapestnic, z Andrejem pa sva Primoža naučila igrati poker. Sprva ni bil preveč navdušen, kmalu pa se je okužil z njegovim čarom. Ko so ženske končale svoja rokodelska opravila, so v stampedu pridirjale med nas in pod prisilo smo morali igrati remi. Z zelo prosečim pristopom sem predlagal, da poizkusimo še poker. Nejevoljno so privolile, čez čas pa jih verjetno nebi mogel prepričat, da bi igrali nazaj remi :D In tako so žetoni žvenketali do enih zjutraj. Ene 6 ur pokra :)) Bilo je super, manjkal pa je samo še Matic (in njegov ženski privesek :P).

Skratka, tistih 20 € za 300 žetonov je bilo zelo dobro unovčenih. Kdor si želi kdaj pridružiti je dobrodošel, še posebej če ima na voljo kakšno sobo z mizo in stoli na voljo pozno v noč. Ne igramo pa za pravi denar (zaenkrat), ker smo več ali manj vsi klošarji ^^

20 julij 2008

Jelenk MTB

Za spremembo ena kvalitetna tura. Vzpon je sicer trdovraten ampak lepo vozljiv asfalt nudi nekaj tolažbe. Tik pod vrhom je podlaga zelo slaba, ko pa prideš na vrh ni niti razgleda. Ampak... spust za tem je pa fenomenalen. Čista uživancija, poleg vsega pa še občasno res lep razgled.

Opis ture: Jirži

Zemljevid:


Album slik:
Jelenk



19 julij 2008

Randy Pausch Lecture: Time Management

Naslov se sliši kot neka dolgočasna ekonomija. Pa sploh ni. Čas je najbolj dragocena stvar, ki jo imamo v življenju. Kajti vsak trenutek, ki je za nami, ni več nadomestljiv. Vsak trenutek časa pa nam omogoča, da počnemo, kar nas osrečuje. Zato toplo priporočam spodnji video, ki ni samo poučen ampak tudi zabaven, torej ne bo potrata časa :P

17 julij 2008

How to confuse an idiot.

How to confuse an idiot

16 julij 2008

Misija uspešna

Izpiti so se po čudežu res izšli. Sicer sem pretiraval, ko sem napovedal zadnji izpit vsaj 9. Sej 7 je tudi lepa ocena :D Časa sem imel sicer dovolj, ampak snov je zame tako neprebavljiva, da je bil plod dveh tednov učenja komaj pozitiven pisni izdelek. Je pa treba upoštevat ta dva tedna, da sem se učil vsak drug dan okoli eno uro. Več ni šlo. Sej predmet sam je še kar zanimiv, ampak učenje je nekaj drugega.

Sicer pa sta za mano dva precej naporna dneva. V ponedeljek sem moral že navsezgodaj ob 8 na izpit, potem sem čakal dve uri in pol, da sem zvedel, da moram čez 3 ure na ustni del izpita. Za tem sem dostavil Urši denar za skok s padalom, ki bo naslednji petek :) Treba pa je bilo še dotočit bencin v avto, ker me je naslednji dan čakalo 400 km vožnje. V Baško in nazaj. Ko je bil kamp postavljen sem se odpravil enemu mescu miru naproti. Dva tedna sam doma in zatem dva tedna morja :)

Prav nenavaden občutek... brez šolski obveznosti. Prvič po 4 letih faksa. Kar nekako zmeden sem. Poleg tega da sem po mnogih letih sam doma. Kot da sem skočil v paralelno vesolje v popolnoma drugo življenje. Mam pa vseeno polno opravkov. Danes sem si skoraj do konca uredil indeks - še profesor Vesnaver se mi mora podpisati (kdorkoli že on je). Čez eno uro grem kosit travnik. Potem bom pa verjetno počival v obliki buljenja v računalnik. Povsem brez energije sem. Jutri bo pri Tjaši verjetno piknik. V petek ima Neja rojstni dan, v soboto pravi bog počiva v nedeljo pa gre z Maticem spet v hribe s kolesom :) Za naslednji teden pa še nimam načrtov, razen izleta v slovensko nebo, treba pa bo tudi nabavit vse za na morje. Verjetno pride v poštev še dodatna MTB tura in še en piknik :)

05 julij 2008

Sveti Jakob MTB

Kdo opazi nekaj čudnega na sliki?


No ja, ne ravno pravi MTB, ker je velik del po asfaltu. Vseeno pa kultna tura. Tokrat me je ponovno spremljal Matic. Začelo se ni preveč obetavno - Matic: "ti, js jutri dopoldne ne morem, razen do 9ih zjutrej". Hm... sem že mislil da ne bo nič iz tega, potem pa je ponoči deževalo in zadeva je bila praktično zaključena. Ampak bila je še ena možnost, da greva ob 5ih popoldne. In sva šla :) No, skoraj. Matic je namreč v zadnjem momentu ugotovil, da ima predrto gumo. In ker se ne dam zlahka, sva organizirala popravilo in ga tudi realizirala. Nato preverim še zadnjo stvar - Timo: "Matic, a za pit maš?", Matic: "Uuuu ne nimam, čist sm pozabu..". Jao jao, na hitro je bilo treba še njega oskrbet in potem sva bila res pripravljena. Le da sva zgubila eno uro. Ampak sva nameravala kompenzirat izgubo s hitenjem :D In Matic je res divjal pred mano, jaz pa sem samo upal da mu bo ob številnih hinavskih klancih zmanjkalo moči. Pa mu je res :P Sestopil je s kolesa in porival kolo. Ampak sem ga vzpodbudil da naj raje nadaljuje na kolesu. Poslušal me je :) Verjetno predvsem zato, ker je mislil in upal da je to praktično zadnji klanec :D No kakorkoli, bil je hitrejši od mene celo pot. To moram priznat, kar pa me niti ne preseneča. Do vrha kjer stoji cerkvica Svetega Jakoba sva prišla kar hitro, nato pa je imel Matic urgentne telefonske pogovore. Kar me nebi motilo, vendar sonce je zahajalo pred nama pa še 25 km... Sem prijazno potrpel (no, nisem imel izbire :D) in po kakšne pol ure sva začela spust. Ki je bil zelo hiter, vendar hladen z vlago nasičen zrak naju je temeljito ohladil. Matic je končno prišel na svoj račun in bojda so mu celo drkale* solze sreče :P Znašla sva se sredi Medvod in začela se je doooolga ravnina do Viča. Z Matičevim tempom je minilo kot bi mignil, v Tivoliju pa sva si lahko spočila oči ob pogledu na gruče jailbait komadov, ki so odhajale iz dvorane. Bilo jih je sigurno nekaj sto, če ne več tisoč. Bile so iz cele Evrope (po zastavicah sodeč).

Kljub vsem zamudam sva prišla do doma (vsaj mojega :P) že komaj nekaj čez 9. uro. Tokrat sva bolj malo poslikala, saj je album že od parih let nazaj na netu:

Sveti jakob

Povezava do načrta poti: MTB izleti

*dŕkati -am nedov. (r) zastar. - večkrat zdrsniti, zdrkniti: potne kapljice so mu drkale po čelu (SSKJ)

Končno je po številnih gnilih dneh sedenja za mizo z namenom in večinoma samo namenom učenja prišel ta oddih. Jutri bom prav z veseljem zaoral v termodinamiko. Ok, z veseljem ravno ne :)

29 junij 2008

Kršičevec MTB

Kot rečeno, današnji izlet je vseboval Kršičevec. Hrib v bližini Snežnika. Med drugim ena najtežjih tur do sedaj. Ampak bolj psihično kot fizično. Dan se je dobro začel. Budilka zvoni ob šestih, vstal sem že v nekaj minutah. Se odpravim v kuhinjo kjer me je v hladilniku že čakal zajtrk. Lazanja, ki sem jo pripravil dan prej, je bila perfektna, moji improvizirani "špageti" pa so bili malo manj odlični (beri: neužitni). Kljub temu sem jih pojedel kolikor mi je želodec dopuščal. Pripravil sem si nahrbtnik in že sem bil na poti. Prav prijetno hladno je bilo, ko pa sem v Zagorju sestavil kolo in naredil prvih 50 metrov se mi je že zdelo da se bom prehladil. Ampak hmalu je postalo peklensko vroče, poleg ostalih skrbi, ki sem jih imel. Najprej sem se spopadal z roji muh, ki so me neutrudljivo otipavale po celem telesu. Motivacije mi ni manjkalo zato sem kljub nekaj zelo strmih in slabo vozljivih predelov prikolesaril do vasi Juršče. Ki ima zanimiv sloves, namreč da nek pes dokazano rad napade kolesarje. S tem v mislih, mi stereo zvok lajajočih psov ni bil ravno prijeten. Vseeno je bila vas kmalu za mano in moj nasprotnik je bil ponovno klanec. Ves čas po soncu, sedaj pa končno gozd. Hladen zrak me je kar posrkal vase. Ni minilo več kot nekaj deset metrov, ko so mi na misel prišli medvedi. Treba je namreč povedat, da danes nisem imel s sabo Matica, ki bi mi v primeru srečanja z medvedom zviševal možnost preživetja na vsaj 50 %. In tako sem pogumno kolesaril dalje, moj strah pa kar ni zginil. Čez čas sem se približal blatnemu delu steze in sam pri sebi sem rekel: "fino, zdej bom pogledu če so v blatu kkšne sledi medveda, in ko bom vidu da jih ni, bom vsaj malo pomirjen...". In tako sem gledal. Opaziti je bilo nekaj sledi sodo/liho prstih kopitarjev... nato pa... širok okrogel odtis... s prsti... MEDVED. Mislim da ni potrebno opisovati navala adrenalina. Človek goni v poraščen kolovoz v hrib, nakar se usoda takole poigra z njim. Ampak ok, sem vozil dalje in se drl na vsakih 20 metrov. Čez čas ponovno vidim blatno lužo in si rečem: "ok, v temu blatu pa RES ne bo odtisov...". Optimizem pa tak :D Vsekakor so bili, še toliko bolj jasni. V afektu nisem uspel slikat, prav tako me je minila želja po osvežitvi v Mrzli jami, česar sem se prej tako veselil. Ampak slej ko prej sem se znašel na jasi. Sicer praktično brez poti v visoki travi ampak vsaj v medvedovem gozdu nisem bil več (sej kot da sem na jasi pa varen :D). Malo sem bil zbegan, ker je pot praktično zginila, vendar sem kmalu našel končno pot na vrh. Ki se je vlekla tričetrt ure. Če bi bil peš, bi končal v 10 minutah. Ampak klanec je neizprosen in podlaga živ kamen. Dejansko sem počival na nekaj metrov. In na koncu mi je le uspelo. Fino. Gremo dol. Kar je lažje reči kot narediti. Dejansko ni bil spust nič lažji kot vzpon, kljub znižanemu sedežu in zvišanimi vilicami. Sedaj vem kaj pomeni spust S5. Nekaj, kar ni zame :D Na žalost moram priznati, da sem se celo zvrnil. Del poti sem nadaljeval kar peš. Ampak to je bil samo vrhnji del poti. Kasneje se je pot zravnala v lepo singlco. No, skoraj lepo. Morda s polmetrskim vzmetenjem. Kilometer za kilometrom grobe kamnite podlage. Ne vem komu je to sinonim za lepo singlco. Mogoče pa imam le tako slab bicikl, nekaj je sigurno tudi na tem. Preklinjal sem do konca ture. Med drugim me je pot peljala tudi skozi vojaško območje, od koder slika. Kakorliko, tura se je ščasoma neizogibno le končala in v zmerni vročini sem s pomočjo fosilnega goriva prišel domov.

Opis poti

Zemljevid:


Ostale slike:


Kršičevec (29.6.2008)

27 junij 2008

Toča

Hja danes se je iz neba vsulo kot da je sodni dan. Avtomobili so sicer ostali celi, je pa na strehi bloka razbilo "okno" in je poplava po celem stopnišču o.O

Sicer pa v sredo je bil piknik pri maticu. I like :) Spet sem sicer počel neumnosti ampak na srečo se nekaterih ne spomnim več. Katjo je fajn zalil vodni balon, Matic jo je res mojstrsko zadel :D
Teden je minil v znamenju mnogih opravkov, jutri pa me čaka izdelava lazanje. Ker grem v nedeljo spet na novo turo, bom nekaj odvečnih testenin od lazanje pretvoril v manjšo porcijo "špagetov", ki jih bom zmazal zjutraj pred odhodom. Tokrat bom vstal že ob šestih, da se še bolj izognem vročini. Poleg tega sem objavi o Veliki Milanji priložil še nekaj dodatkov. Pojutrišnjem pa na Kršičevec! :)

25 junij 2008

George Carlin

Je umrl v nedeljo 22. junija v 71. letu starosti. Ne bom pisal RIP, ker vem kakšen bi bil njegov odziv: "I'm not RESTING, I'm DEAD you stupid fuck!"

Ker se ne morem primerjat z njegovo retoriko, bom kar njemu prepustil besedo. Zbral sem dva izmed najbolj zanimivih nastopov:




22 junij 2008

Velika Milanja MTB

Prva daljša tura je za mano. Tokrat sem se spet na kolo pognal z Maticem. Začelo se je z intenzivnimi logističnimi pripravami. Ki so bile še vedno rahlo pomanjkljive, saj me je sonce kar pošteno ožgalo po nogah. Sicer pa je bilo več ali manj po pričakovanjih. Naporno ampak zabavno. Torej začelo se je v vasi Zagorje, ki leži malo naprej od Pivke. Pred gasilskim domom oziroma cerkvijo sva parkirala in sestavila kolesa. Sonce je že kar močno pripekalo, a temperatura je bila prijetno topla. Prva stvar ki sva jo opazila, so bili drugi kolesarji. Najprej en, potem dva, kmalu jih je bilo že 5 in celo 100. Znašla sva se namreč sredi kolesarskega maratona :D Imel sem občutek da naju čudno gledajo, morda se motim. Napredovala sva kar uspešno in po slabi uri je Matic že rekel da ga malo bolijo noge :P To se mi je zdel dober znak, pa ne ker bi bil žleht, ampak ker si nisem želel da bi jaz sopihal daleč za njem, ko bi on bil že na vrhu hriba. Tako da sva bila večino poti kar enako izčrpana po moji presoji. Ko sva končala prvi vzpon se je začel makedam. In s tem že prva težava - razpotje. Ker sem pozabil kalibrirati števec na popolnoma polne gume, nisem mogel vedeti točno kje sva. Zavila sva malce narobe, pa niti ni bilo zaman, saj sva prišla pred lep grad. Na srečo itak ni bilo daleč in sva šla nazaj na pravo pot. Še kar nekaj časa sva gonila po soncu, potem pa končno gozdna pot. Poudariti moram, da so bili klanci zelo položni in nenaporni. Razen tik pod vrhom, ko sva kolesi kar peš gonila. Vrh Milanje predstavlja mogočna skala (ki na sliki zgleda veliko manjša kot v resnici) na katero sem navdušeno prinesel še kolo (Matic se je temu opravilu spretno izognil :)). Po krajši orientaciji sva se spustila dol. S spustom pa so se začeli problemi. Visoka trava katero sva gazila se je izkazala zame kot zelo neprijetno rastline. Moja alergija na cvetni prah očitno ni omejena samo na dihalne poti, ampak tudi kožo, sam me noge srbijo že tretji dan! (pišem iz prihodnosti). Ampak to je še manjši problem, manjša zmeda v orientaciji se je z mojim prepričanjem v pravo odločitev prelevila v pravo malo nočno moro. Namesto po hribu dol, sva gonila v klanec po žgočem soncu, ki je bil že sredi neba. Po rokah, vratu in obrazu sem bil namazan s kremo proti sončenju, za noge pa sem bil prepričan da niso v večji nevarnosti. Danes v bolečinah preklinjam to odločitev.
Kakorkoli, nekaj časa sva vozila v napačno smer, nakar me je Matic končno spametoval in sva šla spet v pravo smer. Pred nama je bil spust po kamnitem makadamu, takoj za tem pa prijetno prečenje travnate doline. Vendar sem zaradi zaskrbljenosti, ker sva bila v časovnem zaostanku in s tem pod večjo izpostavljenostjo sonca, hitel kot sem mogel. Hitro sva se znašla v manjši vasi. Že na internetu sem prebral, da se tukaj mimogrede zgubiš, zato sva se močno potrudila, da nisva skrenila s poti. Mimogrede, nek vaščan naju je narobe usmeril. Na žalost sva tukaj spet zgubila dragocene minute. Ko sva videla, da sva na pravi poti, sva si oddahnila, pa tudi krošnje so naju spet skrile pred soncem. Toda začel se je finalni vzpon. Matic me je kar presenetil, saj je bil že na robu obupa :D Nisem ga še videl, da bi se kadarkoli vdal, ampak tura je bila kar naporna in zgubljal je motivacijo. Jaz sem imel malo prednosti, sam sem takih situacij že vajen in me ne strejo tako zlahka. No kljub vsemu, sva z nekoliko preklinjanja zaključila svoj napor pri neki cerkvici. Tam je v senci počivalo tudi dekle s psom. Le dve poti sta vodili do tam, ona pa vseeno ni vedela kam naju usmerit. Vseeno sva šla v pravo smer in začel se je kar dolg spust po asfaltni cesti. Šla sva zmerno do pretežni hitro, več pa se ni dalo, ker je bila cesta ozka in bi izza ovinkov mimogrede pridrvel kak vaščan z avtom. Kot bi mignil sva bila spet v Zagorju pred cerkvijo, avto pa se je že kuhal v soncu, toda znotraj je bilo komaj prijetnih 55° C. Malo sva si oddahnila v senci, dokler se je avto zračil, nato pa utrujeno in redkobesedno odpeljala domov. Meni je bilo kljub vsem težavam in bolečinam všeč, za Matica pa nisem prepričan :D

Navdih za turo in napotki:
MTB ture - V. Milanja

Zemljevid:


Video posnetek iz vrha:


Reportaža by Matic.

In slike:

Velika Milanja

21 junij 2008

Sony Ericsson k750i vs k850i vs Nokia N95

Že dolgo nazaj sem obljubil primerjavo iz prve roke in evo:

Najprej je potrebno povedati, da je k750 star okoli 4 leta, N95 kako leto in pol, ter k850i pol leta. Kaj jim je skupnega? So eni izmed največjih hitov svojega časa. Od naštetih je sigurno najbolj legendaren k750i. Ob izidu je bil daleč najboljši fotofon svojega cenovnega razreda. Posledično je bil dolgo v prodaji in dosegel zelo nizke cene. Veliko ljudi ga ima še vedno, saj ga odlikujejo dolga življenjska doba baterije in soliden fotoaparat. Tipke so kvalitetne, prav tako joystick (ki se serijsko pokvari znotraj garancije - 2 leti). Ima dobro ohišje in pokrov zaslona je praktično nemogoče spraskati. Je pa nekoliko počasen in meni osebno ne najlepši. Medtem ko smo se navadni smrtniki zabavali s tem res dobrim aparatom, so inženirji že kovali naslednje generacije izdelkov. Izdelali so nekaj rahlo izboljšanih modelov, ampak vsi upi so bili uperjeni v težko pričakovanega k850i. Ki je prišel 3 leta po svojem predhodniku. Človek bi si mislil, da bo razlika kot med parno in moderno lokomotivo. Tako to gre pri razvoju elektronike. Tudi cena je bila temu primerna. Ampak telefonček ni ravno blesteč... Je sicer lepe oblike, ima kar nekaj koristnih novosti kar se tiče fotoaparata, odličen zaslon, to je pa več ali manj vse. Ima tudi 3 "mehke tipke" (del zaslona ki je občutljiv na dotik), ki naredijo uporabo bolj prijetno. Moti pa dejstvo, da so vse ostale tipke trde, kar predstavlja precej neudoben kontrast med trdimi in mehkimi tipkami. Prav tako je inovacija nove vrste joystick, ki je v resnici okvirček, ki se ga potiska v vse smeri. Ampak tudi ta je nekam trd. Ostale tipke so miniaturne. Lahko se jih uporablja brez večjih težav, a niso najbolj udobne v primerjavi s klasičnimi tipkami. Največji problem pri telefonu je kratkoživost baterije in počasnost. Mnogi uporabniki v tujini so imeli še večje težave (tudi fatalne okvare), saj SE ni izdal niti enega res dobrega "firmware"-a. To je osnovni nabor programov in gonilnikov, ki omogoča delovanje aparata. Kljub številnim popravkom ni večjega napredka. Sam fotoaprat je precej dober, a si po moji oceni ne zasluži parametra 5 Mpix, ker je slika ob povečavi zelo zrnata (podobno je sicer tudi pri N95). Ima eno veliko napako in sicer ne zaznava rdeče barve oziroma je pretvori v rahlo rožnato. Tudi fleš je slab. Res da je močan, a ravno v temu je problem. Aparat ne zna primerno regulirat osvetlitve, zato pri fotografiranju v slabši svetlobi ljudje na sliki izpadejo kot da žarijo. Neuporabne slike. Razen če zadeneš ravno pravšnjo razdaljo, ki je 1-1,2 m. Potem so slike dobre. Razočara tudi baterija, ki zdrži manj kot njegov predhodnik in celo manj od N95. Kar je nezaslišano, saj naj bi Nokia zdržala skoraj pol manj, pa temu ni tako! Skratka k850i ni telefon, ki bi ga priporočal. Niti približno ne more zasloveti kot njegov predhodnik.

Na drugi strani pa je še njegov direktni tekmec Nokia N95. Telefon pozitivno preseneti s svojo odzivnostjo. Kot se spodobi za napravo tega razreda deluje zelo hitro. Zaslon ima enako ločljivost ko k850i, le da je malenkost večji. Če poenostavimo ima nokia relativno slabšo ločljivost. Ampak to je zanemarljivo. Je pa kvaliteta slike pri nokii precej slabša (predvsem kontrast) kot pri SE - če jih primerjamo enega ob drugemu smo res presenečeni. Baterija zdrži kar solidno, vendar hitrejši procesor, velik zaslon in zahtevni operacijski sistem symbian hitro porabijo baterijo, če ga več uporabljamo. Kar se meni ne zdi dobro. Zame je pogoj katerekoli mobilne naprave, da ima dolgo dobo avtonomije. Kljub temu pa morda zdrži še dlje od k850i. Je pa res da symbian omogoča širšo uporabo. Kar se slik tiče so na prvi pogled dobre, saj so zelo živih barv. To pa je zavajujoče. Aparat sliko preveč obdela in zelo močno poudari barve. Posledično reprodukcija ni najbolj naravna. Tudi kontrast je zelo močan, zato se detajli mnogokrat zgubijo. Če sem imel probleme z avtoportretom pri k85oi, jih imam pri N95 še več. Bliskavica je zastarela led dioda, ki zelo malo osvetli (ampak vsaj ne preveč!), slika pa zaradi fleša postane zelo bleda. Osebe zgledajo mrtve, kot bi jih potegnil iz reke. Skratka omejena uporabnost fotoaparata pri obeh telefonih. Je pa res da ima N95 tudi GPS, ki pa pride do izraza šele ko/če ga usposobiš z nelegalno kopijo Garminovega programa.

Če povzamem, k750i je bil odličen mobitel. Še vedno je dober za manj zahtevne. K850i tudi ni slab, ampak zdaleč ne tako dober in hiter, kot bi moral biti. Tudi manjši in bolj praktičen bi moral biti. Po drugi strani pa je Nokia N95 več ali manj tisto, kar naj bi bila. Ne najlepši in ne najmanjši mobitel, pa zato vsaj dobro deluje, uporaba pa je prijetna in udobna. Na žalost moram priznati, da je Nokia N95 boljša naprava, ampak komajda, saj je bi ji zaradi svoje oblike in teže marsikdo rekel "cigla".

Oba izmed novih mobitelov imata preveč napak, da bi jih res priporočal. Skoraj prej priporočam k75oi :)

19 junij 2008

Uspeh!

V nasprotju s pričakovanju sem prebrodil vse 3 izpite :) Kar težko verjamem. Seveda mi nebi uspelo brez mojih dobrih prijateljev sreče in krompirja. Ampak kakorkoli že, ponosen sem nase. Čaka me samo še en izpit, za katerega pa sem se iz principa odločil da dosežem vsaj 9. Najraje 10. To bo namreč samo češnja vrh torte, ki bo dokazovala da sem sposoben uresničit svoje načrte (srčno upam da tegale kruha ne bom pojedel :D).

Danes sem bil na rožniku, s Katjo sva malo kolesala po Ljubljani, zvečer bom videl po dolgem času še Nejo, v nedeljo pa imam zmenek z Milanjo.

I feel love :)

18 junij 2008

Pranje možganov

Se je začasno zaključilo. Večina izpitov je za mano, vprašanje samo kako uspešno so (ne)opravljeni. Še nikoli se nisem v tako kratkem času učil tako veliko. NIKOLI. In to samo teorijo. Genetika - milijon mehanizmov in proteinov v zvezi z ekspresijo genov, Encimatika - milijon mehanizmov delovanja encimov, Fiziologija - delovanje celega telesa na biofizikalnokemijskem nivoju, začinjeno z OGROMNO latinskimi besedami (sej so latinske?). Vse to v 20 dneh. Se ne sliši veliko, dokler se ti ni treba tega učit. Gradivo fiziologije in encimatike predstavljata skupno 1000 slajdov v power pointu in to je POVZETEK. Genetika pa 50 strani v wordu brez slik, kar je spet zelo skrčen povzetek. V glavnem napor. Zdej samo držim pesti, da sem izpite opravil. Konec meseca se pa začnem učit še za biofizikalno kemijo, ki pa je na srečo že na pol računski predmet, kar precej olajša zadevo.

Tako sem izčrpan, da nisem niti vesel da je konec.

14 junij 2008

3. letnik je že stvar preteklosti :)

Jap-jap, opravil sem pogoje za vpis v 4. letnih wooohoooo! Sedaj se bom veliko lažje piflal še teh par dni pred naslednjimi izpiti. Predvsem pa imam sedaj še en dodaten izgovor za žur.

Drobni tisk: 50% je včasih dobra stvar :D

Aja in še posnetek, kako zgleda če gre neki "up in the ass of Timo" 8)

10 junij 2008

What the fuck is that!?!?

Malce za smeh (priporočam klik na KLIK): KLIK

Itak en teden spet ne bom nič pisal ;)