Ženske

Malo črnega humorja na ta čudoviti deževni rdeči dan.

Palica

Ima svoj začetek in konec. Sicer bi bila... hm. Imena za premico v treh dimenzijah sploh nimamo. Saj bi rekel, da je to posledica pomanjkanja tega telesa v realnosti, pa vendar poznamo polno besed za reči, ki jih ni. Bog, bioenergija, homeopatija, vitamin B15, vitamin B17... The list is endless. Konec koncev tudi ljubezen. Vsaj ne v taki obliki, kot sem si jo včasih predstavljal. Ampak to je zgodba zase. Mogoče drugič o temu. Mogoče ne. Raje ne. Se mi ne da. Več. Sploh. Bom počakal, da se mi komad z besedico "love" v naslovu konča in potem nadaljujem.
*nekaj minut kasneje*
Lačen sem. Kje sem že ostal? Zanimiva beseda. Ostal. Zaostal. Retardiran. Tardiran. Torej kje sem tardiral? :D

Delo v laboratoriju mi je kar všeč. Sicer težko temu rečem delo, ker samo sem pa tja pridem za par ur. Recimo da sem se že malo navadil, čez dva tedna pa začnem z bolj resnim delom. Pri delu se bom soočil s tremi metodami, ki bodo vključevale fluorescenčno mikroskopijo (luškano samo malo zajebano je ovrednotit podatke), pretočno citometrijo in kvantitativnim PCR (z mRNA). Vedno bolj mi je zanimivo, kar je jasno kul. Oddahnil sem si, ko sem zvedel, da imam za mentorico eno drugo ženšče, kot sem sprva mislil. Vsaj upam.

Zmanjkalo mi je teksta. Po nekaj minutah iskanja navdiha še kar nič. Pa sem že upal, da bom lahko zamoril z mlatenjem prazne slame...

I wanna fly

Blizu vrha zaslišim neke klice/krike z neobičajnimi akustičnimi lastnostmi. Pogledam v zrak in seveda... se opazi razliko, če se nekdo dere iz neba ali iz gozda :D

Me je tale pojav opomnil na še en razlog, da se veselim toplih dni. Ja, letet hočem.

Kmetija slavnih 2009

Seveda tisti dodatek "slavnih" je bolj za okras. Prepoznavni (in ne slavni) kandidati so bili zame samo trije: en zaradi tega, ker se cela Slovenija dela norca iz njega, drug zaradi tega, ker se dela norca iz cele Slovenije in tretji, ki se niti o lastnem spolu in identiteti ne more zediniti. Tako je, Fredi, Artur in Salome. Ostali so ravno v tem šovu dosegli svoj vrhunec "slave".

Preden nadaljujem z razčlenjevanjem dogajanja in oseb, še nekaj besed o oddaji sami. Kdor si je že kdaj ogledal kako narod debatira o politiki ve, da se vsaj pri Slovencih vedno pojavi delitev na "rdeče" in "bele". Kljub temu da to sploh ni poanta, pač nekateri ne vejo da gre čas naprej in da nam pretijo drugi problemi. Zakaj to omenjam? Jah pri resničnostnih oddajah pride do podobne polarizacije. Tisti najbolj "pametni in modri" bodo takoj vehementno povozili kakršnokoli debato z izjavo, da takšno sranje gledajo samo idioti. V resnici pa take besede povedo več o njih kot drugih. Namreč s tem samo izkazujejo svojo ozkogledost in predsodke. Osebno so mi take oddaje včasih všeč, upam si celo trditi, da pod vso svojo absurdnostjo skrivajo veliko poučnega. Nekateri radi gledajo nadaljevanke, drugi športne dogodke, tretji videospote itd. Zelo redko pa se da izluščit iz teh programov kaj pametnega. So več ali manj za razvedrilo. Letošnja kmetija slavnih pa je po moji oceni ravno nasprotna. Ima zelo malo razvedrilnega potenciala, a toliko več možnosti za telovadbo možganov in dojemanje realnosti. Še vedno pa nisem povedal bistva oziroma na kakšnih temeljih to trdim. Odgovor je zelo kratek: psihologija. Resničnosti šovi nam dajejo vpogled v naravo ljudi. To je unikatna priložnost. Nikjer drugje ni take možnosti. Lahko rečemo, da dobro poznamo ljudi okoli sebe, ampak vsak ima skrivnosti. Ki jih recimo tebi ne pove, pač pa neki tretji osebi (in obratno). Skratka dobimo samo delno sliko osebe. V teh oddajah je pa zelo malo manevrskega prostora za skrivnosti. Največji potuhnjenci se dobro skrijejo tudi v takih situacijah, večina pa ne. Pomemben faktor je tudi izoliranost od družbe. Oziroma vsiljena prisotnost peščice ljudi, od katerih ne moreš zbežat niti oni pred tabo. In ker producenti ponavadi zbirajo konfliktne osebe, slej ko prej nekomu prekipi in odvrže masko. Verjetno se nekateri naslajajo nad prepiranjem, ampak tovrstni gledalci so žal res bedasti. Bolj zanimivo je odkrivanje posameznih karakterjev, sloj za slojem. Čeprav so resničnosti šovi v veliki meri zrežirani in na nek način neresnični, so še kako resnični, če gledaš iz pravega zornega kota. In mislim, da letošnja kmetija še posebej izstopa. Če bi tekmovalcem igro podaljšali za nekaj tednov in jim dali večja pooblastila se bojim, da bi bil izid presenetljivo podoben filmu "Das Experiment" (btw, toplo priporočam ogled filma).

Sedaj pa moja analiza oziroma mnenje o kandidatih. Hm, kje bi začel. Mogoče kar s finalisti. Najhitreje in najpreprosteje lahko opišem Majo. Je preprosta, prijazna in prijetna punca. Izrazito nekonfliktna, razumevajoča a tudi zelo pasivna oziroma podrejena. Seveda tudi zmedena in občutljiva, ampak take so punce itak. V dveh pridevnikih: dobra in dolgočasna.

Marjan. Dolgo časa je užival tudi moje spoštovanje. S svojo dobro voljo, pridnostjo in dobrodelnostjo je osvojil vse. Nekoliko nenavaden mi je bil njegov imidž, ki bolj nakazuje na najstnika, ki išče pozornost. Pa me ni motilo. Nato pa je pokazal svojo izredno labilnost. In dvoličnost. Mislim da je tudi preklinjal največ od vseh, ampak to so pri meni prej plus kot minus točke. Mnogo bolj me je zmotila njegova hinavščina. Bil je prijazen do vseh, na samem pa jim je jebal celo družino do vseh kolen. Vsa njegova razmišljanja pa so bila zelo slabotnih temeljev in jih je zelo rad menjal. Celo sam sebi je priznal zmedenost. Nekoč sredi igre ga je Artur označil za "reveža". Za človeka, ki potrebuje potrditev od drugih. In tega ni bilo možno lepše dokazati kot z zadnjim tednom kmetije. Marjan je namreč uvidel da kot "samotni jezdec" ne bo prišel daleč in se je odločil za sodelovanje. Ko pa je dobil podporo vseh odpadlih tekmovalcev mu je ego tako narasel, da se je odločil, da bo pobasal glavno nagrado samo zase. Kljub obljubi o delitvi in sodelovanju. S tem je v mojih očeh izgubil vse spoštovanje. V osnovi je sicer dober človek, ampak njegova izrazito mehka hrbtenica ga popolnoma popači.

Artur. Zame najbolj zanimiva oseba na kmetiji. Tudi spoštujem ga zelo. Glede na odzive, ki smo jih slišali od komentatorjev oddaje in tudi opazk po spletnih forumih, sem v izjemni manjšini. Zato bom pojasnil iz česa izhajam. Spoštujem iskrenost, prijaznost in poštenost. Zelo spoštujem tudi ljudi, ki so pripravljeni sodelovati in deliti sadove dela. In nekoliko manj važno, všeč mi je inteligenca ter smisel za dojemanje realnosti in ne-podleganje kolektivnim normativom. Prav v vsaki od teh stvari vidim tudi Arturja. Ne trdim da je popoln, ampak kot sem rekel, izmed vseh si za mene zasluži največ spoštovanja. Prvi kamen spotike je bila njegova golota. Žalostno se mi zdi, da moram to sploh komentirati. Prav zares si ne predstavljam stopnje zavrtosti, ki je potrebna, da se človek zgraža nad goloto. Tudi sam sem nudist in me ni sram lastnega telesa, čeprav po sodobnih kriterijih nimam veliko za pokazati. Največja ironija pa je, da je imela čez to temo največ za povedati prav Suzana, ki se je gola slikala za denar. Zato da si bo na stotine (?) zanemarjenih in obupanih moških drkalo kurac na njene fotografije. Zanjo res težko najdem pozitivne besede. Že samo s svojim obrazom te spravi v slabo voljo, kaj šele da odpre njena grda usta. Ne glede na to, o čem teče beseda. Vedno je napadalna in destruktivna. Na grmado z njo :P
Naslednji Arturjev greh je bila "manipulacija". Od začetka sicer nisem spremljal oddaje, ampak kot je bilo kasneje rečeno, je že v samem štartu predlagal zavezništvo nekaj posameznikom. In tega se je držal vse do finala. Njihov dogovor ni bil nobena skrivnost. Vseeno pa si je s tem pridobil naziv manipulatorja (skupaj s celim kupom žaljivk). Še en "greh" je bil. Rad ima alkohol. Zanimivo kako ljudem uspe najti črno ovco v čredi... črnih ovac. Beri: človeka, ki se rad napije, v državi polni alkohola in pijancev - že od osnovne šole naprej. Sicer pa je dosegel v življenju več kot večina ljudi, tako da "nesposoben pijanček" je smešna opazka. Če vse to združimo, si je pridobil status najbolj osovraženega člana na kmetiji. Ampak ni še konec. Pljuvanja je bil deležen tudi zaradi La Toye. Tu sicer ni globjega vzroka, pač se je nalezel nekaj nepriljubljenosti še preko nje.

Pa poglejmo še nekaj drugih, bolj objektivnih dejstev. Na kmetiji je veliko delal. Nobene opravilo ni bilo zanj pretežko, je pa res, da v kuhinji ni ničesar naredil. Ampak glede na vso ostalo vloženo energijo, ne vidim razloga, da je bilo s tem kaj narobe. Prav tako je vedno pomagal, če je kdo pomoč potreboval. Ko je bil razglašen za glavo družine, oziroma s strani producentov za diktatorja (to so namreč želeli, saj bi s s tem pospešili konflikte, gledanost, zaslužek), je takoj razglasil demokracijo. "Vsi smo enakopravni, glava družine, hlapec in dekla so samo formalni nazivi". V prid harmoničnega vzdušja je žrtvoval možnost za izživljanje nad ostalimi. Zakaj pravim žrtvoval? Ker so nekateri po tej možnosti planili kot sestradan otrok na čokolado. V temu se lepo vidijo njihove frustracije iz resničnega življenja. Njihovo pomanjkanje po nadzoru lastnega življenja so hoteli kompenzirati vsaj z nekaj dnevi lastnega totalitarizma. Najbolj tipični sta bili Aneta in Salome (o tem še malo kasneje). Artur pač ne. Sam je tudi povedal, da dobro vrača z dobrim in slabo s slabim. Kot so mi oči dopuščale, se je tega tudi držal.

Torej na kratko, bil je delaven, odkrit, dober do ostalih, njegova strategija igre pa je bila v resnici samo še dodatna vrednota - sodelovanje. Oziroma odkrito zavezništvo.

Da vse to niso le moje prazne pristranske besede pričajo tudi drugi viri. Eno je "Gola resnica", projekt v katerem je Artur zagovarjal iste vrednote, kot na kmetiji. In nenazadnje, tudi njegova doktorska dizertacija odseva njegovo prepričanje, torej altruizem (nasprotje od sebičnosti).

Skratka, ves čas je stal za istimi besedami in jih tudi podkrepil z dejanji. To je to.

Goran. Prej sem omenil, da se nekateri uspejo potuhniti tudi pod večmesečnim stalnim nadzorom kamer. To je on. Prav veliko ne znam povedati o njemu, le nekaj posrednih pokazateljev je. Že ti niso pozitivni, sklepam pa, da tudi njegove skrivnosti niso prav nič pozitivne. Na kratko povedano, on je egoist v najhujšem pomenu besede. Izkoriščevalec. Človek, ki gre magari preko trupel, da dobi kar hoče. Hude obtožbe in priznam, malo je dokazov za to. Najprej bi izpostavil njegov odnos do žensk. Dve privlačni mladi dekleti sta bili v kmetiji in od obeh si je silno želel fuk. Nič nenavadnega, če bi bili obe samski in če bi bil on nek najstnik. S tem da recimo glede Maje je izjavil, da sta samo dobra prijatelja. In da je bil malo celo zaljubljen v njo. Daj no, lepo te prosim. V Aneto si se tudi samo malo zaljubil?
Kako je pa z njegovo lastno družino? Naredil je dva otroka in žensko prepustil samohranilstvu. Izjavil je celo, da on ne prispeva nič denarja za svoja otroka, ker jim nudi nekaj svojega časa in je to več kot dovolj. Ne vem sicer kakšno je materino finančno stanje, ampak to je malce neokusno. Že to da pustiš žensko z dvema otrokoma. In še nekaj je. Ko so dobili možnost za obisk družine, ni pokazal prav nikakršnega interesa. Sicer ko sta njegova otroka dejansko prišla, si je takoj nadel obraz dobrega očija. Ampak kot pravim, je izvrsten igralec. Bil je obtožen tudi podkupovanja drugih tekmovalcev, da mu omogočijo zmago. Mislim da je zgodba malo napihnjena, ampak zadaj je nekaj umazane resnice. Ljudi, ki jih je imenoval za zaveznike, je poskušal na skrivaj odstraniti. Poleg tega na kmetiji ni opravljal praktično nikakršnega dela, kot je sam razložil zato, ker so drugi dovolj neumni, da delajo namesto njega. Po eni strani ima sicer prav, ampak takšen odnos do drugih je izjemno podel in nesramen. Skratka, imam ga za zelo slabo in potuhnjeno osebo. Denar bo sedaj verjetno delil, ampak ne bi se zanašal na to 100%. Medtem ko stavim karkoli, da bi Maja in Artur nagrado z veseljem delila.

Veliko je bilo dolgočasnih oseb na kmetiji, zato bom omenil samo še nekatere in bolj na kratko.

Salome. Je spaka. Preden me obsodite nesramnosti in predsodkov: Salome je duševna spaka, kar se manifestira tudi v njeni zunanjosti. V resnici je žrtev svojega življenja in sebe. Zato jo ne obsojam, smili se mi. Ampak še vedno je spaka. V zgodnjem življenju je bila deležna preziranja, kar jo je bistveno zaznamovalo. S pomočjo drugih je izoblikovala zelo slabo samopodobo in se zasovražila. Ker njena krhkost tega ni prenesla je hotela zbežati. Od doma, v tujino, v drug spol. Vse kar je hotela je samo še ena šansa. Ampak bilo je prepozno. Vsi ukrepi niso pomagali, zato je sprejela novo taktiko. Zaničevanje vseh ostalih v želji, da bi sama izpadla boljša. Svojo šibkost pa poskuša kompenzirat s stalnimi izjavami, kako je močna. Žal pa vemo, da imajo najbolj glasni ponavadi najmanj za pokazati. Lepo se je videlo, ko je doživela zlom pred odhodom iz kmetije. Očitki in prezir ostalih so povzročili resonanco z njenimi lastnimi potlačenimi občutki, kar je bilo zanjo preveč. Žalostna pojava, prav zares.

Aneta. V času njenega bivanja na kmetiji sem bolj malo spremljal dogajanje. Saj tudi sicer nisem preveč redno gledal, razen zadnji teden, ko so jim v zavisti in želji po maščevanju popadale maske. Sem pa opazil, da je hotela prevzeti nadzor. Kot rečeno, zaradi pomanjkanja nadzora nad svojim privatnim življenjem. Nekako me bo težko prepričala, da je pri 23. letih starostih postala samohranilka, ker zna odločati o svoji usodi. Nenačrtovan otrok pri teh letih priča najmanj o njeni naivnosti in neumnosti, zdi se mi pa tudi precej tečna, težka. Mislim pa, da se nekje v njej skriva pozitivna osebnost, ki ne pride pogosto ali močno do izraza.

La Toya. Če sem iskren, težko si predstavljam žensko, ki bi mi bila manj privlačna. Sex bomba pa taka... Ampak dejstvo je, da je punca zelo prijetna in prijazna. Nikomur noče nič slabega, celo ko se brani pred napadi zlobnih jezikov ostaja nežna. A vseeno je v manjšini in krhka, zaradi česar sklepam je Artur potegnil z njo. Rešil je nedolžno mucko preden so jo požrli volkovi. V zameno mu je bila naklonjena. Prav lep odnos sta imela/imata, če odmislimo špekulacije o seksu, ki so bolj rumeni tisk kot pomembne zadeve. Punca ni najbolj bistra, ampak očitno je Arturju bolj važna barva značajo, kot IQ. Kaj morem, spet se strinjam z njim.

Ines. Butasta in optimistična debeluška. Nekako to je to. Saj ne rečem, je prijazna in pozitivna, celo delavna kar cenim. Bolje dobra in neumna, kot pametna in zlobna. Je bila pa nekoliko smešna s svojim forsiranjem v družbo z namenom, da jo očara. Izredno samozavestna, ampak kot smo prej rekli, kdor visoko leta, nizko pade. "Močna" kot je, je padla v jok po nekaj žal besedah. Prav neverjetno me spominja na bijac/Danielo.

In še ocenjevalci. Mark. Zelo povprečen človek, ki pa hoče na vsak način izpasti najpametnejši. V resnici pa nima pojma.

Goran. Nimam posebne ocene. Ima svoja mnenja, s katerimi se človek včasih tudi strinja, ampak jih pove na normalen način: kot svoje mnenje. Bolj dolgočasen kot ne, mi je pa tudi precej antipatičen.

In še češnja na torti: Angelica Liković. Mislim da si zasluži, da ji nekdo zabaše njeno smrdljivo protezo v rit, pa naj potem gobca. Vzvišena konservativka, ki zna samo druge posiljevati s svojim nazadnjaštvom.

Kaj ženske hočejo?

Kot sem obljubil, tokrat malo bolj družbena tema. Sámo besedilo je staro verjetno slaba 4 leta. Mogoče celo več. Nisem šel iskat točnega datuma. Spis naj bi bil razpravljalni esej, vsaj tako zatrjuje arhivska anotacija.

Mimogrede še napovednik naslednjega vpisa, govoril bo o Kmetiji.

Zdaj pa zares:

Besedilo ki ga bereš, je poskus natančnega opisa žensk, ali bolje rečeno punc. Naj omenim, da je za slovnične napake slabo poskrbljeno, in da se sicer besedilo nanaša zgolj na večino punc in ne na vse.
Človek se sprva sreča z nasprotnim spolom že v zgodnjih otroških letih. Razlike se nekaj časa sploh ne zaveda, ki pa itak na začetku niso opazne. Nekje v obdobju vrtca pa postanejo stvari že bolj zanimive. Otroci doživijo prve simpatije in nekateri se celo »poročijo«. Ta faza je zgolj prehodna, zato pojdimo dalje. Sčasoma so razlike med obema spoloma vedno bolj številčne in opazne. Prav tako pa se vedno bolj privlačita. Najprej nastopi le vizualno-čustvena povezava, kasneje – pri fantih običajno že dosti prej – pa tudi nagonska potreba po spolni potešitvi. Šele tu lahko govorimo o pravem odnosu. Vršijo se vse aktivnosti v zvezi. Ker je tak odnos kompleksen in vsebuje veliko spremenljivk, zelo hitro lahko nastopi do konflikta, posebej se to opazi pri trmastih osebkih, ki ne marajo kompromisov in prilagajanja. Ponavadi je dovolj že, če se ena oseba podredi. Vendar je to lahko dolgoročno vzrok frustracij in lahko povzroči duševno stisko, zmedenost in probleme z lastno identiteto. Zatorej se mora moški do ženske vesti po lastni želji in presoji. Prekomerno prilagajanje, kot že rečeno, privede do problemov.
Glavno matematično opravilo v možganih vsake ženske je inverzija. Enostavneje rečeno, ženskim možganom vladajo nasprotja. To se odraža velikokrat in naj naštejem nekaj primerov. Vzemimo pod drobnogled dekle, ki je mikavno za oko in nima problemov s pridobivanjem moških občudovalcev. Pri njenem romantičnem udejstvovanju, hitro pridemo do dveh dopolnjujočih nasprotij. Če jo vprašamo, kakšen je njen sanjski tip, bo zatrjevala kako je pomembna prijaznost in poštenost, ter da videz konec koncev ni vse, a prvi, ki jo bo osvojil bo po vsej verjetnosti kak zloglasni jebač, še posebej bo zadovoljna z barabo, pretepačem, tatom... Iz teorije v realnost je naredila ogromen preskok, in kot da to že samo po sebi ni dovolj veliko nasprotje, si je izbrala osebo, ki je hkrati popolnoma drugačna kot ona sama. Evidentno je, da se ne ravnajo po poti razuma in liniji najmanjšega upora, pač pa so njihove odločitve popolnoma spontane, in storijo, kar jim v danem trenutku najbolj paše, pa čeravno bodo posledice neprijetne. Lahko bi tudi rekli, da neodgovorno ravnajo s svojimi čustvi, ampak ponovno se pojavi nasprotje, in sicer da namesto sebe, krivijo moški spol. Namesto da bi stale za svojimi odločitvami, se delajo kot da s tem nimajo prav dosti.
V samem odnosu najdemo podobne primere. Ženska nikoli ne izda svojih resničnih pričakovanj in želja. Podzavestno zahteva, da jih partner odkrije sam. Normalnemu človeku bi se zdelo to nesmiselno, saj vendar če človek nekaj hoče, to tudi pove. Toda ne po zakonu ženskega razmišljanja. In da je zadeva še hujša, izkazala bo željo po nečem, kar sploh noče!
Na podoben način izražajo svoja čustva. Zaljubljeno dekle, ne bo za nobeno ceno priznalo svojih emocij. Kaj šele da bi storila prvi korak. Ne. Čakala bo, da se bo njen princ pokazal pred njo in jo zasnubil. Ker se to po vsej verjetnosti ne bo zgodilo, se bo iz tega razvilo sovraštvo do dotičnega moškega. Šele v tej fazi, pa bo iz jeze začela osvajat tega tipa, z namenom da bi ga na koncu prizadela. Počasi lahko jasno opazimo vzorec ponavljanja nasprotij, ter dejstvo, da ženskam vladajo čustva in ne razum. Prej omenjena punca je bila neuspešno zaljubljena. Če pa je situacija obratna, bo zgodba popolnoma drugačna. Lahko bi se zgodila da bi ta isti moški, bil navdušen nad njo, pa jo bo ravno to odbilo. Ne marajo lahkega plena, raje imajo igro mačke in miši. To pa izhaja iz razloga, da ženske poganja čustveno valovanje. Ob konstantnem stanju ne zdržijo. Potrebujejo vzpone in padce, zaradi česar smo moški velikokrat začudeni zaradi nenadne užaljenosti in slabe volje pri svoji boljši polovici. Njihov bioritem zahteva občasno »popolno zvezo« in občasne prepire. Moški smo pri tem bolj razumsko naravnani, in imamo raje ustaljen odnos, pri čemer se lahko posvetimo »pravim« težavam in izzivom v življenju, naše dekle pa nam predstavlja počitek in oazo v kaosu življenja. Ženske pa s svojim pristopom velikokrat zaidejo v žaljenje in pritoževanje brez pravega razloga. Prav tako sovražijo ljubosumje pri svojem partnerju, a čim ji bo moški zaupal bo spet hotela ljubosumje. V svoji fanatični želji po vodenju dogajanja, bodo nekatere zašle tudi v sadizem in namerno trpinčenje. Seveda pa to pomeni ravno obratno od sovraštva. S tem izkazujejo podzavestno ogorčenost nad svojimi močnimi čustvi do moškega.
Menim da sem v zgornjih odstavkih več kot demonstriral, da so nasprotja skupni imenovalec vseh ženskih misli. Iz tega spoznanja, lahko sklepamo kakšna je definicija ženskih želja, oziroma kaj hočejo. Tega žal ne moremo nikoli neposredno zvedeti. Lahko pa se dokopljemo do odgovora preko nasprotij. To je posebej uporabno, ko se hoče moški prepričati o ženskih čustvih in namenih. Recept pa je zelo enostaven. Naredi ravno obratno kot se zdi najbolj prav. Če noče govorit in se dela užaljeno, nikar ne sprašuj kaj je narobe in ne se plazit okoli nje, ampak jo pustit na miru. Najprej bo 5 sekund zadovoljna s svojim »uspehom«, da ima končno mir, a kmalu bo doživela krizo, ker ji ne bo nihče »težil«. Zato bo na vsak način spet hotela vso pozornost svojega dragega, pa čeprav se bo delala da to ni res. V primeru da ni o njen ne duha ne sluha, pomeni da te ima pač res dovolj in je konec. Lahko se zgodi tudi, da začne moškega hvaliti, kako je dober, ali celo predober zanjo, a to je zelo slab znak. Ženska je najbolj zadovoljna, ko reče tipu da je smotan, neumen in da jo ne razume. Popolnoma možno je, da reče kako noče nikogar ob sebi, pa bo še kako zažarela, ko se bo moški stisnil k njej.
Nadaljnje razmišljanje sploh ni potrebno, saj je sporočilo že od začetka isto. Ko v moški svet stopi ženska, se moramo pripraviti na nepredvidljivo in muhasto žensko voljo. Najlažje jo razumemo, če se zavedamo njene notranje potrebe po nasprotjih, s čimer si lahko bistveno olajšamo življenje. Pri tem pa ne gre pretiravati. Kaj hitro ko moški dobi neko stopnjo kontrole nad žensko, njej hitro postane neudobno. Zato je potreben diskreten pristop in se včasih tudi prilagoditi njenim nepričakovanim izbruhom.

Novo računalo

Po nekaj letih zopet v udobju hitrega delovanja računalnika. Kar precej truda sem vložil v izbiro in nato tudi nakup komponent. Je bilo pa sestavljanje zato večji užitek. Or was it? Pri glavnem opravilu, se pravi vgradnji procesorja, sem ugotovil da hladilnik ni kompatibilen z novim podnožjem. Grem gledat na spletno stran proizvajalca, kjer je lepo pisalo prav nasprotno. Zmeden in razpičkan se praskam po glavi, nato pa opazim... kupil sem Zalman CNPS9900 LED, na spletni strani proizvajalca pa je opis za izdelek CNPS9900A LED. Razlika med tema dvema? Kompatibilnost s podnožjem LGA1156. Grrrrrrrrrrrrr!!!!

Ok, ni panike, bom kupil dodatni adapter. Or will I? V Sloveniji pač ne. Mogoče kaka sosednja država? Nak, ne bo šlo. Anglija, Avstralija, ali pa Južna Afrika. Žurka! Pa dajmo naročiti 100 gramov plastike iz Anglije. Na srečo mi je pomagala Tjaša, tnx again. Istočasno sem izvedel, da obstaja nek prodajalec računalniške opreme v Mariboru, ki bojda zrihta vse. Naključje je hotelo, da sem naročil še tam. Obljuba je bila namreč, da dobim v 2-4 dneh, medtem ko bi na mednarodno pošiljko lahko čakal tudi 3 tedne. V točno 7 dneh mi Demise-PC pošlje zadevo... KI JE BILA NAPAČNA, u pičko materino! Naslednji dan je pa le prišla pošta še iz Anglije, valjda pravilna. Zanimivo pa, da ta izdelek tudi tam ni več dobavljiv :D

Skratka cela kolobocija je trajala slab mesec, kar se ni lepo skladalo z mojo nepotrpežljivostjo.

Malce bom še spremenil hitrost ventilatorjev, ampak v glavnem zadeva zgleda takole:

na pol poti...

končano...

Konfiguracija je pa sledeča:
Gigabyte P55 UD3
Intel core i5 750 + Zalman CNPS9900
Ati/AMD Radeon HD4870 + Zalman VF1000
4 GB ddr3 666/1333 MHz ram
Seagate Barracuda 7200.12 500 GB (verjetno prvi kandidat za zamenjavo in sicer za Barracudo XT ali enakovreden izdelek od izdelovalca WD)
LC Power Hyperion 8700
generičen DVD pogon (Samsung baje)

Pri frekvenci 3,8 GHz zmore z eno nitjo/jedrom izračunati število PI (1M decimalk) v 11 sekundah, kar me uvršča na 6 mesto slo-tech lestvice navijalcev :P

Dodatna zahvala še trgovini Quiet PC.

V kratkem pridejo še zapisi bolj socialne narave, stay tuned :P

bog

Ja, z malo začetnico. Iz principa! :P

Nisem našel nobenega (mojega) zapisa na to tematiko, in ker je zadnje čase to v virtualnem svetu aktualno, bom obdelal še jaz.

Najprej "disklejmer": ne zaničujem apriori oseb, ki verujejo, kvečjem vero kot pojav, če že. (jojme, kakšen stavek :D)

Pa začnimo kar s prvim argumentom bibličnih protagonistov: "Vera v osnovi uči DOBRO". Prvo kot prvo, vernik ki to izusti, ni pravi vernik. Nikjer v bibliji ni naslova: "Kako biti dober človek" ali kaj sorodnega. Tudi božje zapovedi so naslovljene samo kot BOŽJE ZAPOVEDI. Kaj je rdeča nit na primer krščanstva? Vera v boga in "našega" odrešenika, kristusa. Kaj se moli pri vsakem obroku? Bodi dober do drugih? Ne, "HVALA BOG, BLA BLA BLA, HVALA". Kakšna je PRVA zapoved? Bodi dober? Ne. Mogoče je to šele druga? Tudi ne. Tretja? Ne. No saj, v svetu je itak vedno važno samo prvo troje. Zlato, srebrno in bronasto mesto. Koga pa zanima kdo je bil 8. na svetovnem prvenstvu v nogometu. Kaj hočem povedat? Jah prve tri zapovedi dajejo samo eno sporočilo: Imaš da veruješ v boga!!! (ponovi trikrat). Toliko o TEMELJIH krščastva.

Naslednji argument: "Biblija je napisana v preprostih prispodobah, da bi neumni ljudje razumeli bistvo". Ok, ta izjava zanika samo sebe, dvakrat. Najprej, preprostih prispodob ni. Lahko poveš na preprost in direkten način, lahko pa zaviješ v celofan oziroma zakompliciraš s prispodobo. S slednjim pustiš tudi ogrooooomno manevrskega prostora za prosto (in s tem tudi napačno) interpretacijo, s tem pa smo prišli do drugega nesmisla: Zakaj bi "neumnega" človeka obremenjeval z inteligentnimi šiframi? Ali ni smiselno ravno obratno?

Dalje: "Vera pomaga ljudem, da se lažje prebijajo iz dneva v dan, vera jim je v tolažbo." Ok. Vsakemu svoje. Če se ne znaš sprijazniti z dejstvom, da imaš na razpolago samo čas od rojstva do smrti, pa veruj v svojega varuha. Če se bojiš smrti, pa veruj v posmrtno življenje. Če te je strah krivice, pa veruj v "končno sodbo". Ampak v temu primeru je vera samo zdravilo za strahopetnost in nič drugega. Sem spadajo tudi tisti "intelektualni" verniki, ki verjamejo v "nekaj več", ne vejo pa točno kaj. Pač strah jih je prevzeti odgovornost za svoja dejanja in priznati nemoč v primerjavi s širnim (krutim) svetom.

"Vera uči NENASILJE." No, če smo natančni ni tako. Uči SELEKTIVNO nenasilje. Slavni košček stare zaveze veleva, da je treba neposlušne otroke, prešuštnice in geje KAMENJAT. Ali je morda to prispodoba za božanje? Da sploh ne omenjam islamske svete vojne in kako so tudi križarji ta princip vzeli za svojega.

Kreacionizem bom kar izpustil, škoda zgubljati besede :D

"Vera ni slaba." Ok, o tem bi se dalo debatirati. Pa tudi če sklenemo da ni slaba, to še ne pomeni da je dobra.

"Vera ti daje vrednote, ki jih potrebuješ skozi življenje." Dajmo se omejiti kar na zapovedi. Recimo da so ravno zapovedi tisti glavni "take-home massage". Prve tri (in s tem najbolj važne smo že obdelali), nato pa sledijo več ali manj take, ki dejansko imajo vsaj delni pomen. Zakaj delni? Zato ker zopet uči selektivnosti. "Spoštuj očeta in mater". Najprej vprašam: s kakšnim razlogom? Zato ker je spoštovanje samo po sebi vrednota, ali ker so starši nek poveličan pojem? In še to: Starše se spoštuje, kaj pa obratno? Očitno je bolj pomembno, da te sosedova žena spolno ne vzburja, kot to da ne pretepaš ali posiljuješ lastnega otroka.

Skratka, vera je tista droga, ki jo nekateri potrebujejo, da zbežijo iz realnosti. Ima tudi neke segmente, ki spodbujajo pozitivne odnose, a ti so marginalni, slabo definirani in podrejeni glavnemu cilju, ki je samoohranitev vere. Tako kot virus sam po sebi ni slab, da izkorišča biološko mašinerijo za svojo reprodukcijo, tako tudi 4. zapoved ni slaba, ker ti ukazuje, da si ravno tako veren kot tvoji starši. S tem pa je je začaran krog zaključen.

Če bi vera bila vse to, s čimer jo božje ovčice zagovarjajo, bi bila biblija in vsi njeni nauku skrčeni v nekaj stavkov. Bil bi potreben vsaj en nadarjen pisalec, ampak ker sam to nisem, se bo (zaenkrat) treba zadovoljiti z mojim improviziranim približkom:
Spoštuj ljudi okoli sebe. Ravnaj z njimi, kot želiš da oni ravnajo s tabo. Pomagaj tistim v stiski. Vsak trenutek je lahko tvoj zadnji, zato ne odlašaj z dobrimi dejanji. Življenje je polno presenečenj, zato se nauči prilagajati in sprejemati dogodke, ki te doletijo. In nenazadnje, širi te misli med ljudi, da boš tudi sam deležen dobrote!

Simple as that.

Ampak nekateri dejansko verjamejo, da je na tisoče strani "prispodob" bolj jasnih, kot zgornjih nekaj stavkov. SVAŠTA :)

Je pa pri moji bibliji ena "pomanjkljivost". Ne da se jo izkoriščat/zlorabljat za manipulacijo in agresivna dejanja. Ti šment.

Epic Trial

Še kar se trudim s prekopicevanjem kolesa. Počasi napredujem, počasi. Sicer imam "napačno" kolo, ampak novi MTB bo malce preveč vreden, da bi ga s kakim ponesrečenim skokom oskrunil. Posebej si pa tudi ne morem še privoščiti trialca.

Kakorkoli že, navdihujejo me mojstri kot je tale v videu. Res neverjetni triki in zraven še fenomenalna glasbena podlaga. Enostavno posnetek ki ga lahko gledam znova in znova.

Se pa ne slepim, da bom sam kdaj obvladal na tak način. Pač se bom potrudil kolikor se bo dalo.

Kaj za vraga...

Mislim, kot da bi nekdo dobil drisko... v steno :D

Ne vem, očitno se je trem lastnikom garaž zdela to estetska odločitev. Ne bi imel nič proti, ampak je ravno pred mojim nosom. Ah ja, takle mamo :)

Konec, Kojnik in Golič

Konec? Konec izpitov :) Povedal sem že povsod in vsem, ampak zadeva si zasluži svojo zabeležbo tudi v blogu. Končal sem z desetko. Še eno desetko si prigaram z diplomo, potem pa adijo študentsko življenje. Kar ne morem verjeti, da sem dal praktično vse moje šolanje že skozi. Sedaj pa novim izzivom naproti. Ko dobim temo diplomske naloge se verjetno v prvem valu navdušenja tudi o temu malo razpišem.

Sicer so zadnji časi kar pestri. Ko gre narobe, gre narobe vse, ampak ko gre dobro, gre tudi dobro vse :D (trk trk trk!).

Kot pa že naslov govori, bo seveda govora tudi o novi mtb turi. Res je fenomenalna, če se ne izgubiš (kar je pri meni neizogibno). Do Goliča ni večjih težav, sledijo pa nekoliko težavne orientacijske odločitve, tudi podlaga se poslabša. Čaka pa te tudi še kar nekaj švicanja, kljub temu, da sta bila dva glavna vrha že osvojena. Več se mi v bistvu ne da pripovedovati, kot vedno pa so tu še fotke:

Kojnik in Golič

Marele

Stil here

Malo zanemarjam moje T-filete. Vsakdanjika več ne pišem tule, drugih posebnosti pa itak ni. V bistvu sedajle pišem povsem brez motiva. Kar tako malo, da bo še en "kr neki" zapis. Ali pa bo morda "blodnja", še ne vem. Vem samo to, da se počutim dobro. Ne slabo, ne zelo slabo, niti ne obupno, ampak dejansko dobro. In kot kaže ni samo trenutno razpoloženje. Nisem sicer vsak dan ravno dobro, ampak videti je, da krize ni več. Naslednji teden se bom poskušal zmeniti za diplomo, učiti se bom tudi moral, medtem me pa čaka obilica "treninga" na kolesu. Navdušil sem se namreč nad bike trials (kako hudiča se temu reče po slovensko...). Zaenkrat še nimam nikakršnega pojma, ampak počasi iz dneva v dan napredujem in to je vse kar šteje. Vaja, vaja, vaja in če mi česa ne manjka je to volje. Nekako v letu dni pričakujem obvladovanje osnovnih veščin, s tem pa bo moj cilj glede na trenutno mišljenje osvojen. Razen če bom takrat šele dobil pravi zagon za resno ukvarjanje s tem. Bom še videl, vsekakor menim da obupal ne bom.

Slikca? Dobro, naj bo. Zanimiva naj bi bila zaradi velikosti zenic. Očitno se vzburim, ko se pogledam v ogledalo :D

Študijski koledar 2009/2010

Moral bi se učiti in v takih trenutkih vedno dobim navdih za razno igračkanje. Da moje "delo" ne bo zaman, delim z vami moj način dojemanja koledarja. Je študentu prijazen, označena ima obveznosti proste dni (svetlo modro), vikende (zeleno), praznike (rdeče) in izpitna obdobja (obrobljeno z rdečim). Praznikov, ki pridejo na vikende nisem označeval, jih je kar nekaj. Prav pride pri vpisovanju raznih izpitov in tudi drugih stvari. Primeren za vse, ki svojih obveznosti ne beležijo na papir (čeprav do papirnatega izdelka loči le nekaj klikov).

Note: Koledar je prilagojen za FKKT, na ostalih fakultetah so lahko manjša odstopanja.

Kakorkoli, tule je še Word verzija: KLIK (doc), KLIK (docx)
In slikovna verzija visoke kvalitete: KLIK

No matter how I try...

Patetično? Se popolnoma strinjam. Ampak tako je. Vsak moj trud, da se izvlečem iz te pasti, je pljunek v morje. Kako naj se rešim? Pripravljen sem storiti KARKOLI...

Čas celi vse rane? Očitno sem našel način, da se čas ustavi.

No tako, malo prehitevam s tem EMO vpisom, saj do septembrskega izvoda manjka še par dni. Sem se pa tudi odločil, da jih najkasneje z novim leto 2010 ukinem. Če ne celo blog na sploh.

Sanja svinja kukuruz

Nekoliko krizno obdobje je za mano, ampak koruza mi je dala novih moči! Predzadnji izpit sem naredil in to celo z 9. Tako da me čaka samo še zadnji izpit, katerega prvi razpisan letošnji rok še čakam. Celo povprečje bom imel dovolj visoko za dodatek pri štipendiji kar je super, še posebej, ker to sploh ni bil moj namen :D

Naročil sem si Gorillo, da mi bo pomagala pri meni ljubih podaljšanih ekspozicijah.

Fak, popolnoma brez izdej, pa imam vsak dan polno glavo misli, ki bi jih rad tule zapisal.

Kak teden ali več bom sedaj malo "počival". Ali bolje rečeno užival v mojih športnih podvigih in po možnosti čim več v dobri družbi.

Delavci

Preveč zabušavajo, resno. Ko so zraven mojega doma gradili nov blok, sem imel iz balkona lep pregled na dogajanje. Vedno je bilo nekaj delavcev, ponavadi pa je kaj počel samo en. Najbolj mi je ostalo v spominu kidanje snega. Štirje so bili, dva sta gledala, eden je nalagal sneg na karjolo, zadnji pa je čakal, da bo karjolo odpeljal. In tako so minevali dnevi in vse skupaj dve leti.

Druga prilika je bila, ko sem se peljal čez Rožno dolino in je bila zopet ista situacija. Ene pet delavcev, en pije, drug kadi, tretji sedi, četrti govori, peti premika lopato.

Naključje?

Zadnjič so zopet nekaj kopali okoli mojega bloka in ko sem ravno šel mimo, so bili lepo razporejeni (ene šest komadov) okoli ene luknje. Trije so sedeli, trije stali in se pogovarjali.

Ko sem bil še pri dedku in se je delalo fasado je najel dva lokalna delavca. Zelo ju je cenil. Ampak mi ni jasno zakaj, vedno ko sem jih pogledal je vsaj en sedel in kadil. VEDNO.

In končno, trenutno asfaltirajo dovoz bloka zraven mene. Vsake toliko jih pogledam skozi okno in nikoli jim ni hudega. Nekaj dni so črpali nekaj iz kanalizacije, za kar so bili potrebni štirje. En je bil voznik cisterne, ostali trije navadni delavci. Ko so vrgli cev v kanalizacijo so se cel dan samo še pogovarjali okoli luknje. Zadnjič so celo pozabili napeljati cevi do žlebov in so vse na novo prekopali. Nesposobneži. Da ne govorim o temu kako se iz gradbišča ne sliši niti ene slovenske besede :D

No danes sem se odločil vzeti v roke fotoaparat, da bi malo podokumentiral in nastal je tale izdelek:

TURBO

Tako nekako gre tudi moje učenje :)

Košuta

Obljubljene fotke. Tole je zaenkrat moja najljubša tura. Bom enkrat Matica sem zvlekel, pa tudi za lase če bo treba :P

Saj niti ne vem, če sem o tem že pisal. Bom zelo kratek: vzpon je dolgotrajen, ampak zmeren. Na Kofcah se prileže kaj pojesti. Spusta sem do sedaj poskusil dva različna, proti Matizovcu je zelo strmo in blatno, nato pa zelo hitro po asfaltu. Spust proti Jelendolu je zelo dolg in položen, poleg tega podaljša turo za okoli 4 km.

Košuta

Happy day

Celo kaj takega se zgodi. Morda je "happy" premočna beseda in bi moral biti samo "good", ampak v vsakem primeru zelo nadpovprečno. In si zasluži svoj vpis!

Kako je prišlo do tega? Nič ekstremnega v bistvu. Pač so se planeti pravilno poravnali. Oziroma dan je bil sestavljen iz več prijetnih detajlov. Že začetek je bil dober, ko sem se zjutraj zbudil in pogledal na mobitel koliko je ura. Nato sem odšel od doma, še preden bi mi lahko kdo uspel zagreniti jutro. Dopoldan je bil kar zanimiv. Kljub temu da nisem imel s seboj kulija. :)) Tisto s "sestro" je bilo tudi posrečeno :)

Na cesti ni bilo nobenih norcev, ki bi mi povzročali sive lase, niti parkirišča ni bilo težko najti.

Kasneje sta mi dve osebi še posebej polepšali dan in uspel sem se celo malo učiti. Prav hitro pa je bila ura pol štirih in odpravil sem se do Tjaše. Bil sem prvi, ampak kmalu so začeli prihajati še ostali. Fino je bilo po daljšem času spet videti določene osebe. Res je bilo prijetno sproščeno vzdušje in nekateri so še posebej prispevali k moji dobri volji.

Domov sem prišel relativno zgodaj ampak precej zaspan. Za piko na i pa se je v postelji za konec zgodil še čudež: normalno sem zaspal! :D Verjetno bi kdo pričakoval bolj zanimiv konec, ampak človek mora bit skromen in meni je že to veliko :P

Skratka, dan z veliko pozitivnimi in malo negativnimi podrobnostmi. V trenutnem obdobju je to največ kar si lahko želim in dosežem :)

Ah ja...

Portorož ob 21:36

Čokoladni štruklji na Kofcah

Bil na morju, res da samo slaba dva dni ampak tudi to je nekaj. Imeli smo se super z izjemo določenih stvari, ki so pač posledica naše neumnosti :)

Bil spet na Košuti, slikce še pridejo.

Prejšnji teden sem se s pomočjo Uroša in šprintanja izognil kazni za parkiranje. "Run Forest, run" scena ^^ Uroš na žalost ni imel iste sreče kot jaz.

Lepo je bilo videti Lauro.

Klavdiji sort of pomagal pri šopingu.

In še "najslajši" del: jutri se moram začeti učiti.

Locked

Imaš skrinjo. V njej je nekaj, pa ne veš kaj. Možnosti sta dve: kazen ali nagrada. Ampak kaj ko nimaš ključa, da bi odprl in pogledal. Meni osebno sila neugodna situacija, veliko hujša kot če kar takoj dobim kazen.

In tako mi je danes padel ključ z neba. Oziroma natančneje interneta. Prva reakcija je bil jasno šok, pa ne zaradi presenečenja, ampak zaradi same teže, ki jo te informacija zame predstavlja. Če ne gledam nase me veseli, v nasprotnem primeru pač ne :D Kakorkoli pa sem vesel da ni več dvoma (oziroma je mnogo manjši kot prej). Navdušenja ravno ne čutim, vsekakor pa se je iz mojega srca zvalil kar velik kamen. Zdaj bo vse skupaj lažje prebolet.

No toliko o depresivnem pisanju za mesec avgust, več si ne bom dovolil. To be continued in September!

Drugače pa zadnji dnevi minevajo v duhu handyman-a. Popravil sem čelado (ja tudi to se da). Hotel sem popraviti/podmazati še orbidrek, pa je očitno v strahu pred mano nehal škipat. Zaradi moje najnovejše tehnološke igrače imam na računalniku sedaj dodaten kabel in mi je prekipelo. 2 podatkovna kabla za mobitele, 1 polnilni kabel za mobitel in sedaj še gromozanski kabel za fotkič. Zato sem si naredi ob mizi neke vrste stojalo/držalo za kable (slika ni priložena), ki je fenomenalno praktično. Danes ponoči nisem bil razpoložen za spanje in sem se nekaj čez polnoč spravil na youtube in se poučil o odpiranju klučavnic brez ključev. Takoj po zajtrku sem šel po dve ključavnici, ki jih uporabljamo za zaklepanje koles, si pripravil nekaj majhnih izvijačev in na hitro naredil še pripomoček iz sponke. Sponke ja... kaj vse sem že delal iz njih :D

Anyway, z nekaj truda mi je manjšo uspelo odpreti. Za večjo pa je sponka premehka, pa tudi sama ključavnica je že zelo stara in ni najboljši kandidat. I give you my first lock pick:

Aja in jutri grem spet na Košuto. Gre kdo zraven? Ne? Uf, presenečenje.

Trupejevo poldne

Z eno besedo: ekstremno!

Začetek v Podkorenu ni nič posebnega. Tipično švicanje po razbeljenemu asfaltu. Večina avtomobilov me je lepo obšla, za posebnost pa je poskrbel en izmed motoristov. Slišal sem ga že od daleč in ker je bila cesta v tem delu ravna, sem predvideval, da me bo videl in lepo obšel. Mnja... S hitrostjo več kot 60 km/h (po moji presoji) je zdrvel mimo mene in me oplazil :O WTF mu ni jasno... Če bi jaz samo malo zavijugal bi bilo posledice precej brutalne. Ampak ok, potem sem prišel v gozd in užival v ne preveč napornem vzponu. Mogoče en hujši klanec vmes, ampak v mejah normale. Potem pa... ŽELEZNICA. Če obstaja košček sveta, ki je hkrati pekel in nebesa, potem je to železnica. Na slikah se sicer ne vidi, ampak klanec je za kolesarja popolnoma nečloveški. Sprva sicer še gre, potem pa postane neprevozno. V bistvu je bilo del poti treba kolo kar nesti, še celo pri spustu sem kolo raje peljal ob sebi, pa sem še vseeno drsel. Na nekoliko lepšem delu sem se opogumil in zajahal mojega telička (aka moj bicikl). Z veliko mero previdnosti in oranjem peščene poti mi je nekako šlo, dokler se nisem ustavil. To je bila napaka, saj sem zgubil "flow" in se ob ponovnem štartu prav nemarno zvrnil v grmovje :D Ko sem odvozil peščeni del poti je postalo bolj prijetno. Z nekoliko boljšim vzmetenjem bi lahko prav orgazmično zdrvel po travnatih poteh. Tako sem pa moral vzeti malo rezerve. Kmalu je Železnice zmanjkalo in čakal me je "samo" še končni spust. Bral sem vtise nekega drugega kolesarja, ki je povedal, da mu je tu počila guma. Med branjem mi ni bilo jasno kako mu je to uspelo, na licu mesta sem si pa še predobro predstavljal. Kamnit Skalnat in izjemno strm kolovoz je poskrbel za globinsko masažo celega telesa. Kaj pa orientacija, sem se kaj zgubil? Seveda, prišel sem v slepi kolovoz kjer me je domačin usmeril na "lepo" potko. Večinoma sem jo prehodil, ko sem se le usedel na kolo sem se zopet zvrnil kot klada. Toliko o lepi potki. Na koncu sem le prišel na asfaltno cesto, ki me je odpeljala v napačno smer, zato sem potreboval še tričetr ure vožnje v klanec, da sem končno prišel nazaj v Podkoren. Sila naporna tura -> 2500 kcal. Hkrati tudi moj višinski rekord, cca 1840 metrov s kolesom in 1931 peš. Ja še to, pogled iz vrha je res osupljiv. Počutil sem se kot na vrhu sveta. Temu primerni so bili tudi prepadi, predvsem na avstrijsko stran.

Zanimivo doživetje, ki pa ga ne nameravam ponoviti :D Grem raje še enkrat na košuto! <3


Slike:

Trupejevo poldne

Na kratko

Košuta je fenomenalna. Zaenkrat samo ena slikca:



Kajti nabavil sem digitalca s katerim bom ponovil turo in naredil nekaj lepih fotk.



Aparatek je super. Majhen, vzdržljiv, kvaliteten in lep (črn <3). Dela lepe fotke; zadovoljen sem celo, ko postavim pred objektiv sebe:



Oddih pri Maticu je bil kul :)
Po sto letih sem videl Jerneja.
Klavdija mi je pomagala odnesti smeti :)

Konjščica

Ne da se mi več dolgovezit s temi reportažami tur. Tole je bil moj drugi najvišji cilj (1450 m), ampak sem ga zmogel brez problemov. Bi se povzpel še dodatnih 200 metrov na planino Zgornja Konjščica, ampak je bila ura že 19 h, pa še zeblo me je. Zato sem pohitel v dolino, pri čemer na začetku nisem hotel eksperimentirat z raznimi kolovozi, a so me vseeno premamili in zavil sem v goščavo, ki me je pustila precej ravnodušnega, dokler nisem naletel še na dve zelo lepi planini (ena izmed teh je bila Tič). Podlaga je bila večino poti zelo slaba, vzpon po dolini Jelendol je bil zelo blag, po 10 kilometrih se pa zgodba popolnoma spremeni. Slab in strm makedam skoraj do vrha. Večjih problemov z orientacijo ni bilo.

Všeč mi je bil pogled na Karavanke in Košuto, moj bodoči cilj. Ko sem prišel domov, je bila po TV oddaja ravno o Košuti in njenih planinah (Šija, Kofce, Pungart, Ilovica). Ko bom že tam, me mika še vzpon dodatnih 500 metrov do gore Kofce ali Velikega vrha. Ampak to je zaenkrat bolj utopija, že Košuta sama me malo skrbi. Vsekakor pa moram enkrat na Trupejevo Poldne. Po možnosti še vse letos :)

P.S.: Pa moram si nabavit pravi fotoaparat. Telih telefonskih fotk me je že malo sram.

Slike:

Konjščica

Prezi

Prezi? Ja, Prezi.

Meni se zdi super zadeva za izdelavo predstavitev. Sicer res da s(m)o se komaj dobro navadili na Power Point, ampak bodimo iskreni, le-ta je zastarel že v svoji osnovi. Samo nekoliko bolj udobna različica metanja plastičnih prosojnic na grafoskop.

Prezi pa končno prinese nelinearnost v predstavitve. Poenostavljeno rečeno nam prinese poster oziroma miselni vzorec v elektronsko obliko, ki se ga da elegantno in razumljivo predstaviti. Grafika je jasno vektorska. Podobno se lahko igramo tudi v flashu, za kar pa je potrebno nekaj več znanja. Uporaba Prezi-ja pa je povsem enostavna.

Skratka zadevica primerna današnjemu času. Veliko predstavitev ki sem jih bil deležen, je bilo dolgočasnih in nejasnih. Upam da se bo uporaba tega programa razširila in pomagala rešit problem. Pa tudi če ne, je vsaj lep zgled, da nam informacijska tehnologija lahko življenje tudi olajša in ne samo zakomplicira. Pristop se mi zdi zelo googlovski, a tokrat jih je očitno nekdo prehitel.

Mogoče če omenim samo še eno pomembno komponento programa in sicer t.i. "transformation zebra". Ne uspem se znebit asociacij, stalno me spremljajo. Ravno prejle mi je winamp spet izbral tisto pesem. Zadnjič se usedem pred TV in glej ga zlomka, Green Day Weekend. Grem gledat film, pa je glavni junakinji ime *khm*. Grem gledat Demetri Martin-a in slučajno v eni epizodi povabi na oder gledalko, ki ji je ime *khm*.

Usoda pa to :D Kaj morem, itak zadnje čase ne potrebujem nobenih zunanjih vplivov, da imam nemir v glavi.

Danes sem se učil. Ogljikovi hidrati v rastlinah. Precej dolgočasno, razen mogoče vitamina C. Slednji nastane iz glukoze, kdo bi si mislil :)

Aja pa včeraj sem bil priča drag race-u. Bah... ko da koga briga.

Lamborghini

Parkiran pri Svetem Jakobu. Prav do vrha so uredili/urejevali kolovoz, ki je bil še sveže povaljan in za spust prav prijetno mehak (za vzpon pač ne). Sicer pa se je dan začel zelo zaspano. Sploh se mi ni dalo vstati, ampak zmenjen sem bil za tenis in je bilo treba it udarjat po žogi. Za tem se mi ni dalo nič. Doma sem zabušaval in postajal brez razloga vedno bolj utrujen. Sklenil sem, da je to zaradi pomanjkanja spanca in šel za tričetrt ure dremat (ležat v miže). Nato pa na kolo. Niti malo me ni mikalo, ampak obljuba (sebi) je obljuba. Celo pot sem čutil posledice pomanjkanja volje, nekako so bili vsi klanci bolj naporni kot sicer. Je pa res, da se je temperatura gibala med 30 in 31 °C.

Jutri bi jedel čevapčiče. Pa jih ne bom. Bom pa počival.

Merilec utripa mi prinaša vedno več veselja. Danes sem ugotovil da imam padec pulza po obremenitvi približno 50 v prvi minuti. Zjutraj pa mi srce bije manj kot enkrat na sekundo (bradikardija kao :D). Poletja še ni konec in me prav zanima do kam bom prilezel :)

Soči

Krasna si, bistra hči planin,
Brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
nevihte temne srd ne moti —
krasna si, hči planin!
Tvoj tek je živ in je legak
ko hod deklet s planine;
in jasna si ko gorski zrak
in glasna si, kot spev krepak
planinske je mladine —
krasna si, hči planin!
Rad gledam ti v valove bodre,
valove te zelenomodre:
temna zelen planinskih trav
in vedra višnjevost višav
lepo se v njih je zlila;
na rosah sinjega neba,
na rosah zelenih gora
lepoto to si pila —
krasna si, hči planin!
Ti meni si predraga znanka!
Ko z gorskih prišumiš dobrav,
od doma se mi zdiš poslanka,
nesoča mnog mi ljub pozdrav —
Bog sprimi te tu sred planjav!...
Kako glasno, ljubo šumljaš,
kako čvrsto, krepko skakljaš,
ko sred gora še pot imaš!
A ko prideš na ravnine,
zakaj te živa radost mine?
Kaj trudno lezeš in počasi,
zakaj so tožni tvoji glasi?
Težko se ločiš od hribov,
zibelke tvojega valovja?
Mar veš, da tečeš tik grobov,
grobov slovenskega domovja?
Obojno bol pač tu trpiš,
V tej boli tožna in počasna,
ogromna solza se mi zdiš,
a še kot solza - krasna!
Krasna si, bistra hči planin,
Brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
nevihte temne srd ne moti!
Pa oh, siroti tebi žuga
vihar grozán, vihar strašán;
prihrumel z gorkega bo juga,
divjal čez plodno bo ravan,
ki tvoja jo napaja struga —
gorjé, da daleč ni ta dan!
Nad tabo jasen bo oblok,
krog tebe pa svinčena toča
in dež krvav in solz potok
in blisk in grom — oh, bitva vroča!
Tod sekla bridka bodo jekla,
in ti mi boš krvava tekla:
kri naša te pojila bo,
sovražna te kalila bo!
Takrat se spomni, bistra Soča,
kar gorko ti srce naroča:
Kar bode shranjenih voda
v oblakih tvojega neba,
kar vode v tvojih bo planinah,
kar bode v cvetnih je ravninah,
tačas pridrvi vse na dan,
narasti, vzkipi v tok strašán!
Ne stiskaj v meje se bregov,
srdita čez branove stopi,
ter tujce, zemlje lačne, vtopi
Na dno razpenjenih valov!

Moram skrbet za kulturno osveščenost bralcev :P

Se mi zdi da sem se prvič v življenju kopal v Soči. S prvimi nekaj koraki sem v nogah začel čutiti kar močno bolečino. Potem sem se vrgel v vodo (in seveda tulil ^^). Tok reke je bil počasen, zato sem se odločil da jo preplavam (po širini jasno). And that's what I did 8)

Sicer pa smo bili v adrenalinskem parku. Bilo je seveda super (in utrudljivo in vroče, ampak kot že rečeno smo se ohladili v Soči).

En dan pred tem sem bil po daljšem času še na Toškem čelu. Se opazi da imam malo več kondicije kot spomladi, še vedno pa jo imajo drugi veliko več. Na sploh je ogromno kolesarjev gor, na žalost pa tudi peska. Je potrebno biti zelo previden.

Danes sem se namenil na turo prek Svetega Jakoba. Pa grem raje jutri, danes pa samo na Toško čelo.

Aja, v nedeljo sem bil z Uršo na Šmarni gori ponoči. Navdih je prišel od Saše oziroma zapisa v njenem blogu. Nikoli prej nisem šel ponoči na kak hrib, niti s kolesom. In je bilo jasno treba sprobati. To je tudi odgovor na vprašanje: "wtf je tista slika na začetku?" :)

Sedaj pa malo ležat na sonce.

Pod Storžičem

Na kratko: Fenomenalno!

Res pozitivno presenečenje. Začel sem v Bistrici malo naprej od Tržiča pa zavil desno kot mi je velevala tabla za Lom. Tukaj se je tudi začela osamljena asfaltna cesta, ki ne predstavlja prehudega napora. Sem in tja je treba malo močneje potisniti na pedala, ampak ne za dolgo, na momente gre cesta celo malo na dol. V Lomu nisem bil prepričan, če sem na pravi poti, ker majo pravo malo omrežje cestic. Ampak je šlo. Še malo naprej se je začel makedam, istočasno pa me je začel spremljat še potok. Voda me je vse do vrha oblivala z obeh strani, včasih celo prek ceste. Dan ni bil najbolj vroč, tako da me je na koncu že zeblo. V vročih poletnih dneh je to pravi raj. Lepa podlaga, vsake toliko tudi lepi razgledi. Že prej ko so zaselki je lepa pokrajina, tako da kar pozabiš da goniš v klanec. To pa se proti koncu spremeni, saj je zadnji kilometer kar strm. Posebnih problemov z orientacijo ni, samo ceste se je treba držat. Markacije te pošljejo na pešpot. Dom pod Storžičem ne ponuja razgleda, zato sem pot nadaljeval po cesti naprej. Neke posebne razgledne točke ni, je pa zato lep razgled na vsake 100 metrov. Hkrati pa si večinoma v gozdu. Tako da je res združena prijetna in udobna vožnja ter tudi ambient. Cesta se v nadaljevanju spremeni v kolovoz, ki je dokaj blaten oziroma glinen. Stalno na poti srečuješ potočke in jih prečkaš (enkrat sem ponesreči stopil v vodo). Nato te sprejme prav lepa singlca. Moram omeniti, da je do tu pot ves čas malo gor malo dol in malo ravnega. V končni fazi pa prideš precej kamnit in strm kolovoz (še kar prečkaš potočke) in ravno ko je kolo celo blatno, prideš nazaj na prvotno cestico, kjer spustiš zavore in se prepustiš gravitaciji. Blato v tej fazi se zelo hitro odstrani (po tvojem telesu :D). Po hitrem makedamskem spustu te v slovo razvaja še hiter spust po asfaltu. Konc hudo :P
Celoten spust se zdi daljši kot je bil vzpon. Pa tudi sicer vzpon ni prehud. Zanj sem baje porabil okoli 1200 kcal, 23 km in okoli 700 m višinske razlike.

In seveda slike:

Pod Storžičem

Limbarska gora

Na kratko: pestra tura.

Pot je zelo raznolika, od popolnoma zaraščene singlce do asfaltirane ceste, strmina tudi variira od mile do neusmiljene. Profil je prav tako razgiban, gor-dol, gor-dol, česar ne maram preveč ampak jebat ga. Podlaga je večinoma zelo lepa, so pa izseki kjer moraš tudi iz kolesa. ORIENTACIJSKO JE PA ZELO ZAHTEVNA!!!

Kot je moč uganiti, zgubil sem se. In prišel v slepi kolovoz. Na izbiro sem imel, da grem nazaj nekaj kilometrov, ali pa kakih 100 metrov po neprehodnem strmem terenu. Jasno sem izbral slednje in še bol zašel. Zadnji del ture je bil res obupen, ampak vsaj vročine ni bilo. Pregazil sem veliko globokega blata, da so zavore spuščale prav trpeče zvoke.

Izmučen sem. Če je verjeti moji novi igrački sem pokuril 1700 kcal. Toliko ponavadi v enem dnevu še pojem ne! Tri ure in pol pri povprečnem pulzu 135 (s postanki in spusti vred).

Niti jamrati se mi ne da :) Zato bom kar lepo za konec poudaril, da je bila to ena mojih najtežjih preizkušenj, predvsem zaradi izgubljanja. Sicer je tura načeloma nenaporna z 21 km in 700 metri predelane višinske razlike.

S seboj sem imel zemljevid in pisne napotke pa ni bilo dovolj. Deloma tudi zato, ker nimam natančno kalibriranega števca (ravno menjal baterijo).

Presenetil me je živalski svet. Ene 5 glav srnjadi sem na poti preplašil, en srnjak se je celo ustavil pred menoj na poti, me pogledal, spustil nek čuden zvok smrčanja in zbežal. Vse lepo in prav, ampak jaz sem ob vsakem šumu v grmovju takoj predpostavil da je medved :D
Neka ogromna ptica ujeda me je zelo od blizu preletela. Waz najs.

Še slike (samo do tam kjer sem še vedel kam grem, nato sem opustil slikanje):

Limbarska gora

Glive

Danes pa en fotoblogerski vpis.

Najprej gliva (goban) iz gozda, kjer smo streljali z lokom. Bilo je zabavno po 16ih letih zopet ustreliti nekaj puščic.


Tole so pa doma na predpražniku vzgojene glive neznane vrste.


Ko smo že ravno pri rastlinah (sicer glive niso rastline), pa še malo poletnega branja. 1100 pages of pure pleasure :) Slučajno sem danes poslal mail na fakulteto za farmacijo, če si lahko sposodim knjigo (ki jo rabim šele čez en cajt) in možakar mi je povedal, da ja, ampak samo danes in jutri, kajti za tem ga tri tedne ne bo :D Piše da je knjiga ilustrirana. In je res, vse polno je struktur organskih spojin :D


Danes je tako peklensko vroče. Dopoldne sem že igral tenis (in mimogrede prav kaskadersko padel). Okoli srede dneva še malo šetanja, piva in pistacij po mestu. V načrtu sem imel še nekaj kolesarjenja, pa ne vem če se mi bo dalo. Vroče je fuŁ.

Pomagaj si

In bog ti bo pomagal.

Potem verjetno velja tudi: Smili se sam sebi in bog se te bo usmilil :P

Če ni razvidno, to je bil moj uvod v jamranje. Ampak najprej: paintball v soboto je bil kul. Našvical smo se FUŁ, res prava telovadba. Ene 4 ure smo se podili po gozdu. Tokrat smo bili sami neprofesionalci, tako da mi je šlo zelo dobro. Kljub kampiranju nekaterih revežev! Vojnih ran pa nisem imel, vsaj tako sem mislil do danes, ko sem na mečah opazil modrico, ki pa je komaj vidna. Sem pa zato že takoj po prvih 2 minutah boja dobil kar soliden udarec s stani poligona (beri: padel), oteklina je še vedno na svojem mestu :)

Naslednji dan me je obiskal musklfibr, kar me ni zaustavilo pri pripravi zakon piknika. Res je bilo fajn. Zvečer sem se še obilno napil vode, kot preventivni ukrep, da me ne bi zjutraj obiskal muci. In je delovalo, saj je moralo, če me je pa fotr že zjutraj zvlekel na tenis. Ni mi šlo najbolje in tudi novi lopar mi ni všeč. Itak nisem od njega pričakoval kaj dosti, ker je bila njegova cena za eno ničlo nižja, kot bi bil pripravljen odšteti.

Popoldne pa me je čakala košnja. Jao... Kdor je že kdaj kosil ve, da večja površina visoke trave in kosilnica s košaro ni dobra kombinacija. Na vsakih 30 metrov je bila košara polna in moral sem jo odnesti in izprazniti (pa tudi vsakič znova zaganjat kosilnico je rahlo utrujajoče). Je bilo kar primerljivo s triurnim fitnesom :D In fotr hoče jutri spet na tenis. HA-HA. Jutri počivam! In tudi sicer, potrebujem en dan za dolgočasenje. Da bom imel občutek da mi počitnice počasi minevajo.

*spodaj* Od nekoga ultra sexy špegli :P

P.S.: Aja, pa prišli so rezultati od izpita. Res je 10 :)

Pišem počasi

Ker vem da ne znaš hitro brati.

Tale črni čaj z aromo pomaranče in cimeta kar lepo diši. Okus je pa bolj tak... Je pa res, da je še prevroč. Ampak se mi ne da delat kave. Moje razpoloženje je nekako primerljivo z vremenom, dež zunaj - dež znotraj :) Prejle sem malo brskal po spletu in me je totalno zamorilo. Tako se človek trudi zbasat vso nepotrebno kramo v omaro, ampak enkrat se preveč nabere in se razsuje po celi sobi. Zadnje dni praktično nič ne spim.

Hurts with every heartbeat...

Pa drgač?

Gre ane. Tisti porazen izpit je bil bolj porazen, kot sem pričakoval (beri: negativno). Imam pa zato vsaj možnost, da dobim lepšo oceno in mogoče pridem skozi letnik brez ocene nižje od 8. Kar meni osebno sicer pomeni praktično nič, ampak komu drugemu pa bi, in... ja.

Je bil pa včeraj kar v redu dan. Doma me ni bilo praktično nič, malo sem šel kosit trato, malo sem se peljal na morje in nazaj, ter malo sem se imel lepo z Uršo (aka Scufano Čarovnico Uršo :P). Danes zaenkrat zabušavam oziroma čakam na avto, potem grem po nakupih za piknik, nato se pa dobim še z Matejo. In bo še en dan naokoli.

Bolečine iz preteklosti mi pa še kar ne dajo miru. Vsaka druga pesem mi oživi spomine in še ko se hočem zamotit s kakšnim filmom, se pojavi kakšno ponesrečeno naključje (recimo film El orfanato). Kljub temu da je supernaturalen mi je bil precej všeč.

Pred kratkim sem gledal še film In the Loop. Glede na to da sem zelo zbirčen - pri komedijah sem še posebej strog - je film odličen. Primitivnega humorja praktično ni, razen nekaj sočnih kletvic, ki prav lepo dopolnijo in povežejo vse skupaj. Sam sem film dojel kot parodijo na človeka in vse njegove slabe lastnosti. Satira bi se temu reklo?
Moram pa priznati, da sem težko sledil zgodbi. Vse se tako hitro dogaja, toliko je oseb in tako hitro govorijo, da se mimogrede malo zgubiš. Ali pa sem enostavno preveč zabit, da bi dojel. Kot je komu ljubše :D Ga bom pa vsekakor najmanj še enkrat pogledal, kar je pri meni velika redkost.

Slike tokrat (iz principa?) ne bo!

P.S.: Sedaj ko se mi ni treba več učiti za izpite, opažam da mi malo več druženja zelo dobro dene. Dokler se zvečer ne uležem v posteljo... prazno posteljo.

Konec! (skoraj)

Oziroma če smo bolj natančni, "konec zaenkrat". Izpit danes je šel po načrtu. Najprej sem ga rešil, nato pa šel še enkrat skozi vsa vprašanja. Zamudil sem se celih 12 minut. Sicer sem doživel presenečenje ravno pri zadnji nalogi, ki je nisem med učenjem nikjer zasledil, ampak mi je pomagalo znanje iz prejšnjega izpita (klinična biokemija), tako da sem jo menda pravilno rešil. Manj kot 10 ne pričakujem (kot sem tudi napovedal). Rezultati bodo uradno znani v ponedeljek popoldne.

Še vedno pa čakam na porazen rezultat od prejšnjega tedna. Ne vem zakaj se tako obirajo s popravljanjem...

Skratka, če bo porazen rezultat 6, potem me čaka samo še en izpit septembra. Na to se pije (in jé) v nedeljo! Vremenska napoved zaenkrat ugodna, če bo jutri še vedno, bom pomirjen. Na Šmarno pa ne grem v temu blatu in mrazu. Drug teden. Pa še v adrenalinski park. Kmalu za tem še skok s padalom (letos pa čisto zares!). In seveda še vse ostale počitniške dejavnosti :) Predvsem veliko kolesarjenja.

Pa še obvezno nevmesno slikovno gradivo, Maticu* na čast:


*En drug Matic kot ponavadi, ta je iz dolenjske.

Ne vem naslova pa da se ubijem

Vsak dan razmišljam, da bi tule kaj napisal, pa se mi zdi zapis dolgočasen še preden ga začnem. Med izdelavo "urnika" za naslednji teden pa sem prišel do sklepa, da potrebujem naslednjo nedeljo čevape in pivo. Zato se sedaj obvezujem in (javno) vabim vse ki me poznajo, da pridejo 12.7. k meni na piknik.

Pa da še malo pojamram glede poletnega vremena. Naj slika govori zase:

Kljub temu grem v četrtek predvidoma na večerni obisk Šmarne gore, v soboto na paintball in v ponedeljek na Limbarsko goro (mtb). Slednje samo v primeru da me piknik ne bo preveč... "utrudil" :)) Sicer je pa itak krajša tura ampak baje kar lušna.

Sedaj pa naprej učit patofiziologijo...

Pester

Teden je za mano. No, malo več kot teden. Začetek je bil sicer neprijeten, a o tem ne bom pisal tule. V torek je sledil izpit iz klinične biokemije -> 10 :)
Po izpitu sva šla s Sandro še na kavo in padla v debato, da sva komaj prišla ven :D 4 ure so bile takoj mimo.
Sredo sem si vzel bolj zase oziroma za švicanje. Pa še malo sem se igral po kuhinji. Sledil je četrtek = piknik. Daniela nas je naročila ob 11. uri in seveda sem prišel do minute točno. Njihove rovte z antičnim mostom niso bile pretiran problem. Kasneje sta se privlekla še ostala dva udeleženca (ja, zelo veliko nas je bilo :P). Oziroma bolj en in pol, kajti Urša je bila videti samo na pol živa :D Ampak smo ji vdahnili življenje in je bilo prav prijetno. Domov sem odšel v dišeči jopici ^^
Petek je bil namenjen za učenje. V tem pogledu popoln neuspeh. Zvečer pa sem se odpravil v Horjul, da bi udarili en biljard. Ko sva se s Primožem ravno ogrela, je prišel še Gaga (Gašper). In potem... se je počasi razvila zelo... nenačrtovana zgodba, ki se je končala šele v soboto zvečer :D O podrobnostih tule res ne bi govoril.
Od nedelje do danes pa sem imel na urniku večinoma učenje začinjeno z veliko mero zabušavanja. Temu primeren je bil tudi današnji uspeh na izpitu. Računam na 45-55 %, torej na meji pozitivnega. Kot se je "teden" klavrno začel, tako se je klavrno tudi končal. AMPAK, se tolažim z desetko iz prejšnejga tedna in potencialno desetko iz naslednjega. Potem pa do zagovora diplome ne bom več videl nobene (desetke). :)

Sicer pa sem si za tole poletje naredil določene načrte, ki so odvisni samo od moje angažiranosti in samodiscipline. To je najboljši način da se izognem morebitnim razočaranjen in si obenem še zaposlim misli. Upam da mi bo na ta način uspelo v naslednjih nekaj mesecih več ali manj počistiti vso navlako na podstrešju.

Pa še ena slika, da ne bo preveč suhoparna objava. Naslov sem ji pa dal:

Popravi streho, ko sije sonce!

P.S.: Naložil sem nov Firefox, ki ne pregleduje slovnice. Važno, da je nova ikona programa. V glavnem, napake so/bodo verjetno bolj številčne kot ponavadi. Jok :)

Limonovec

Mogoče pa rabim ožemalnik :)

Google Maps STREET VIEW

Ne morem verjeti, da sem šele včeraj našel tole zadevo. Osupljivo! Virtualni sprehod skozi vsa večja mesta sveta. Že nekaj let nazaj je bil tak projekt s centrom Ljubljane (ne vem kako je danes s tem), ampak tole je pa projekt svetovnega merila. S pomočjo tega se bomo lahko pred odhodom v London sprehodili po ulicah potencialnih hostlov. Seveda se nisem mogel upreti, da ne bi šel tudi na izlet v Amsterdam. Matic, ti je tale ulica spodaj kaj znana? :D

Hitra navodila za uporabo: Dvoklik na poljubno točko na sliki da se tja pomakneš, kolešček na miški za zoom, "drag'n'drop" za obračanje pogleda, zgoraj desno klikni za celozaslonski način.

Prikaži večji zemljevid

Google strikes again!

Ne da se mi...

Komu bi se pa dalo? 500 slajdov.

Zato si pa vmes krajšam čas z internetom. Fasciniral mi je filmič, ki ga je objavil Matic.

Navdušil pa me je tudi Demetri Martin. Slučajno sem naletel nanj. En primer nastopa:



Pa še en:


Demetri Martin - Large Pad - Watch more Funny Videos

Svašta

Človek zvečer umakne avto pod drevo (slučajno zraven droga za "klofanje" tepihov), ker se pripravlja nevihta z morebitno točo, ko pa pride naslednje jutro avto prestavit, ga čaka tako obvestilo.

Enostavno... svašta o.O

Simobil GPRS/UMTS PC internet test

Siol omrežje je na območju Ljubljane crknilo. Zato sem se zatekel k možnosti mobilnega telefona, ki ponuja uporabo le-tega kot modema. Povezovanje je sila enostavno, samo eno nastavitev v telefonu je treba spremeniti. Kako je pa s hitrostjo? Najprej sem preizkusil navaden prenos podatkov, ki je dosegal hitrosti do 143/11 kbps. Malce žalostno, ampak težko bi pričakoval več. Nato sem izvedel še test v 3G načinu. V treh poskusih je bila najvišja hitrost 960/254 kbps. To je pa za enostavno brskanje po internetu že sprejemljivo.

Ostane mi le še to, da ne prekoračim 100 MB prenosa :)

Icmanikova planina

Torej... današnji izlet izziv. Zelo sem se ga veselil. Res da sem moral zgodaj vstati in za zajtrk jesti polnozrnate makarone brez vsega, ampak to so detajli ^^

Zbudil sem se kot ponavadi, ob zori. Nato sem čakal da bo zvonil alarm, pa ga kar ni bilo. Prepričan sem bil, da že zamujam, a takrat ko sem se odločil pogledati na uro, je bilo še 15 minut do alarma. Začuda je teh 15 minut minevalo zelooooooo počasi.

Ampak vse to sploh nima nobene veze. Skratka, od doma sem se odpravil z 10 minutno zamudo. Pred mano je bila ena ura vožnje, vsaj tako je bilo mišljeno. V bistvu mi je prav pasalo malo vožnje tudi z avtom. Odpravil sem se na avtocesto in potem proti Kamniku. Vse lepo in prav. V Kamniku prej nisem bil še nikoli, zato sem se orientiral po zemljevidu, ki mi je veleval da grem samo "čez". Kot se je izkazalo, potrebuješ za "naravnost" tudi par zavojev v križiščih in rondojih. In sem dvakrat falil, sram me je -.-

Po dodatnih 15. minutah stran vrženega časa, sem bil končno na pravi cesti. Vsaj tako sem upal in imel sem prav. Ampak rovte po katerih me je pot vodila, so bile res... rovte od rovt. Takih cest še hrvati nimajo! Res obupno. Še posebej ko poleg vsega niti ne veš če se prav voziš. In kaj me je pravzaprav tako motilo? Za začetek bi lahko bila kje kakšna tabla v kero smer kam prideš. Ampak dobro, to je že nadstandard. Huje je to, da je cesta dovolj široka za 1 (EN) avto. Se ne hecam. Seveda zaradi tega ni niti sredinske črte, ker bi vse skupaj zgledalo kot dvosmerna kolesarska steza :D Jooooooj groza res. Pa ne rečem da bi bil to nek kratek odsek. Ne, to se je vleklo eno tretjino poti, ene 20 kilometrov. In tudi to samo po sebi še ni tako hudo, razen če upoštevaš, da je cesta totalno najbolj možno ovinkasta - česar takega še nisem videl. In tudi to ne bi bilo tako grozno, če bi ne bili vsi ovinki totalno nepregledni! Avtomobile, ki so mi prišli nasproti - iz ovinka kakopak - bi lahko preštel na prste, ampak bili so: traktor, kombi, avtobus, trije tovornjaki in en osebni avto. Z avtobusarjam sva šla komaj mimo, šlo je dejansko za centimetre, ker je bila na eni strani bankina, na drugi skalnata stena. Potem se je pa še voznik nekaj pizdil... -.-

Nisem še končal. Marsikdo bi uspel predvideti, da je cesta že sama po sebi v razsulu. Ok, nič novega pri nas. Poleg tega ob cesti ni nikakršnih... "kresničk" (uni koli z - rdečimi na desni in belimi na levi - kresničkami). Saj ne da sem jih rabil, ampak ko že ravno šinfam cesto ^^
Veliko huje kot to pa je, da ni nobenih omejitev. Me zanima kdo lahko tam vozi 90 :D Omenil sem ovinke, moram pa dodati še serpentine, ki jih ni malo. Pa so morda kake opozorilne table, ki ti preprečijo da prideš z 60 km/h v serpentino? No ja, ne morem reči da jih ni, ker so bile... v vsakem 5. primeru. Ravno dovolj, da misliš da si varen, pa v resnici nisi. Nekajkrat je bilo kar kritično in sem komaj dovolj upočasnil, večinoma sem bremzo tiščal šele v ovinku. Ko sem naštudiral sistem, sem pač zaviral pred vsakim ovinkom (beri: na 50 metrov). Kot že rečeno, ovinki so bili nepregledni in ni bilo moč predvideti, kaj te čaka.

Občasno sem prišel v kako vas, kjer pa je zopet komična situacija - delo na cesti :D Dejansko sem se dvakrat vozil čez gradbišče, zaradi redkega prometa se vsak lahko zapelje kar skozi, seveda je bilo potrebno paziti na delujoče bagre in seveda delavce, ki so bili vsepovprek. Ne, nisem še končal :D Navdušili so me tudi leseni mosti :D Kje si še videl most iz ladijskega poda no :D Bilo jih je sigurno 5.

Tako je zgledala moja vožnja. Saj ne da se ni dalo voziti, ampak moral sem dati to iz sebe, ker je bilo res obupno.

Kdor je pričakoval reportažo kolesarjenja, si lahko sedaj oddahne. Vsekakor čestitam, da si prebral/a do tu. Če ti ni všeč, kdo ti je kriv da bereš? :P

Štartal sem na zadnjem zastonj parkirišču. Orientacija je bila od začetka malo težavna, ampak vseeno sem prišel na pravo pot (v bistvu sem šel ves čas samo naravnost). Vzpon je bil kar naporen. Krivdo pripisujem v določeni meri vremenu, bilo je menda zelo soparno. Z veliko težavo sem se prabijal meter za metrom. Sicer pa je bilo delno oblačno in prijetno hladno (okoli desetih). Zelo hitro pa sem začel švicat kot v savni. Vse dokler nisem prišel do vrha. Sicer pa je klanec večinoma srednje strm, podlaga pa za vzpon kar solidna. Počivati sem moral danes kar veliko :/ Bom drugače rekel, veliko sem se ustavljal, da sem lahko naredil par fotk :P

Vožnja je bila brez posebnosti, na poti sem opazil nekaj koz in celo nekaj srn. Aja, in ne smem pozabiti neskončnih rojev muh! Na srečo sem pekel z muhami dal prvič skozi že nekaj časa nazaj, in mi je bilo lažje. Vseeno pa še nikoli tako hudo kot danes. Ko sem na (gorskem) sedlu počival, so me tako "napadle", da sem dobesedno bežal. Eno sem celo vdihnil, a mi jo je uspelo izpljunit. Fuj! Za tem me je čakala dokaj ravna pot, dokler nisem prispel tik pod Icmanikovo planino. Tam se je začela obligativna pešpot, ampak od začetka tega nisem hotel verjeti. Porival sem kolo v razrit klanec, a po ene 200 metrih obupal. Spust na takem terenu ni bil možen, zato ni bilo smisla, da grem s kolesom naprej. Odvrgel sem ga in nadaljeval peš. Moči mi je že zdavnaj zmanjkalo in s težavo sem prišel do koče na planini. Razgleda pa ni bilo, zato nisem imel druge možnosti, kot da nadaljujem še nekaj 10 metrov višinske razlike do razgledne točke. Tam pa sem na mrtvo obležal, kot je razvidno na sliki (tista bela malenkost spodaj desno).

Dejansko sem bil vesel da je konec in z veseljem sem se odpravil nazaj. Kolesa mi ni nihče ukradel :P Kdo je pa tako nor da se bo po takih brezpotjih zgubljal ^^ Srečal sem samo dva pohodnika.

Spust od sedla naprej je bil precej monoton. Spominjal me je na Krim. Sama cesta pa je bila nekoliko neugodna za vožnjo, podlaga je bila precej zbit makedam, po vrhu pa je bil srednje debel pesek, ki je idealen za destabilizacijo kolesa. Če sem šel malo hitreje, mi je kolo kar suvalo levo in desno. Na enem ali dveh ovinkih sem celo zadriftal z obemi gumami :D Sicer pa sem večinoma vozil okoli 40 km/h. Nisem hotel pretiravati, ker pač preden bi našli polomljenega kolesarja v teh rovtah, bi lahko minil že cel teden :)

Ko sem prišel nazaj do avta, so bili moji prsti hvaležni počitka (zaviranje...). Pospravil sem kolo, pojedel malico in se odpravil nazaj domov. Med spustom sem izgubil zemljevid, tako da za nazaj sem moral iti po spominu, kar pa niti ni bilo težko. Edino kar sem porabil več časa, ker sem se ravnal po tablah, ki ponujajo najkrajšo pot v predšentviškotunelski infrastrukturi, zaradi česar je bila vožnja daljša (namesto čez Vodice me je vodilo čez Trzin/Tomačevo).

Ni mi všeč zapis, preveč je jamranja in literarno za v smeti :D

Pa še slikce:

Icmanikova planina