No matter how I try...

Patetično? Se popolnoma strinjam. Ampak tako je. Vsak moj trud, da se izvlečem iz te pasti, je pljunek v morje. Kako naj se rešim? Pripravljen sem storiti KARKOLI...

Čas celi vse rane? Očitno sem našel način, da se čas ustavi.

No tako, malo prehitevam s tem EMO vpisom, saj do septembrskega izvoda manjka še par dni. Sem se pa tudi odločil, da jih najkasneje z novim leto 2010 ukinem. Če ne celo blog na sploh.

Sanja svinja kukuruz

Nekoliko krizno obdobje je za mano, ampak koruza mi je dala novih moči! Predzadnji izpit sem naredil in to celo z 9. Tako da me čaka samo še zadnji izpit, katerega prvi razpisan letošnji rok še čakam. Celo povprečje bom imel dovolj visoko za dodatek pri štipendiji kar je super, še posebej, ker to sploh ni bil moj namen :D

Naročil sem si Gorillo, da mi bo pomagala pri meni ljubih podaljšanih ekspozicijah.

Fak, popolnoma brez izdej, pa imam vsak dan polno glavo misli, ki bi jih rad tule zapisal.

Kak teden ali več bom sedaj malo "počival". Ali bolje rečeno užival v mojih športnih podvigih in po možnosti čim več v dobri družbi.

Delavci

Preveč zabušavajo, resno. Ko so zraven mojega doma gradili nov blok, sem imel iz balkona lep pregled na dogajanje. Vedno je bilo nekaj delavcev, ponavadi pa je kaj počel samo en. Najbolj mi je ostalo v spominu kidanje snega. Štirje so bili, dva sta gledala, eden je nalagal sneg na karjolo, zadnji pa je čakal, da bo karjolo odpeljal. In tako so minevali dnevi in vse skupaj dve leti.

Druga prilika je bila, ko sem se peljal čez Rožno dolino in je bila zopet ista situacija. Ene pet delavcev, en pije, drug kadi, tretji sedi, četrti govori, peti premika lopato.

Naključje?

Zadnjič so zopet nekaj kopali okoli mojega bloka in ko sem ravno šel mimo, so bili lepo razporejeni (ene šest komadov) okoli ene luknje. Trije so sedeli, trije stali in se pogovarjali.

Ko sem bil še pri dedku in se je delalo fasado je najel dva lokalna delavca. Zelo ju je cenil. Ampak mi ni jasno zakaj, vedno ko sem jih pogledal je vsaj en sedel in kadil. VEDNO.

In končno, trenutno asfaltirajo dovoz bloka zraven mene. Vsake toliko jih pogledam skozi okno in nikoli jim ni hudega. Nekaj dni so črpali nekaj iz kanalizacije, za kar so bili potrebni štirje. En je bil voznik cisterne, ostali trije navadni delavci. Ko so vrgli cev v kanalizacijo so se cel dan samo še pogovarjali okoli luknje. Zadnjič so celo pozabili napeljati cevi do žlebov in so vse na novo prekopali. Nesposobneži. Da ne govorim o temu kako se iz gradbišča ne sliši niti ene slovenske besede :D

No danes sem se odločil vzeti v roke fotoaparat, da bi malo podokumentiral in nastal je tale izdelek:

TURBO

Tako nekako gre tudi moje učenje :)

Košuta

Obljubljene fotke. Tole je zaenkrat moja najljubša tura. Bom enkrat Matica sem zvlekel, pa tudi za lase če bo treba :P

Saj niti ne vem, če sem o tem že pisal. Bom zelo kratek: vzpon je dolgotrajen, ampak zmeren. Na Kofcah se prileže kaj pojesti. Spusta sem do sedaj poskusil dva različna, proti Matizovcu je zelo strmo in blatno, nato pa zelo hitro po asfaltu. Spust proti Jelendolu je zelo dolg in položen, poleg tega podaljša turo za okoli 4 km.

Košuta

Happy day

Celo kaj takega se zgodi. Morda je "happy" premočna beseda in bi moral biti samo "good", ampak v vsakem primeru zelo nadpovprečno. In si zasluži svoj vpis!

Kako je prišlo do tega? Nič ekstremnega v bistvu. Pač so se planeti pravilno poravnali. Oziroma dan je bil sestavljen iz več prijetnih detajlov. Že začetek je bil dober, ko sem se zjutraj zbudil in pogledal na mobitel koliko je ura. Nato sem odšel od doma, še preden bi mi lahko kdo uspel zagreniti jutro. Dopoldan je bil kar zanimiv. Kljub temu da nisem imel s seboj kulija. :)) Tisto s "sestro" je bilo tudi posrečeno :)

Na cesti ni bilo nobenih norcev, ki bi mi povzročali sive lase, niti parkirišča ni bilo težko najti.

Kasneje sta mi dve osebi še posebej polepšali dan in uspel sem se celo malo učiti. Prav hitro pa je bila ura pol štirih in odpravil sem se do Tjaše. Bil sem prvi, ampak kmalu so začeli prihajati še ostali. Fino je bilo po daljšem času spet videti določene osebe. Res je bilo prijetno sproščeno vzdušje in nekateri so še posebej prispevali k moji dobri volji.

Domov sem prišel relativno zgodaj ampak precej zaspan. Za piko na i pa se je v postelji za konec zgodil še čudež: normalno sem zaspal! :D Verjetno bi kdo pričakoval bolj zanimiv konec, ampak človek mora bit skromen in meni je že to veliko :P

Skratka, dan z veliko pozitivnimi in malo negativnimi podrobnostmi. V trenutnem obdobju je to največ kar si lahko želim in dosežem :)

Ah ja...

Portorož ob 21:36

Čokoladni štruklji na Kofcah

Bil na morju, res da samo slaba dva dni ampak tudi to je nekaj. Imeli smo se super z izjemo določenih stvari, ki so pač posledica naše neumnosti :)

Bil spet na Košuti, slikce še pridejo.

Prejšnji teden sem se s pomočjo Uroša in šprintanja izognil kazni za parkiranje. "Run Forest, run" scena ^^ Uroš na žalost ni imel iste sreče kot jaz.

Lepo je bilo videti Lauro.

Klavdiji sort of pomagal pri šopingu.

In še "najslajši" del: jutri se moram začeti učiti.

Locked

Imaš skrinjo. V njej je nekaj, pa ne veš kaj. Možnosti sta dve: kazen ali nagrada. Ampak kaj ko nimaš ključa, da bi odprl in pogledal. Meni osebno sila neugodna situacija, veliko hujša kot če kar takoj dobim kazen.

In tako mi je danes padel ključ z neba. Oziroma natančneje interneta. Prva reakcija je bil jasno šok, pa ne zaradi presenečenja, ampak zaradi same teže, ki jo te informacija zame predstavlja. Če ne gledam nase me veseli, v nasprotnem primeru pač ne :D Kakorkoli pa sem vesel da ni več dvoma (oziroma je mnogo manjši kot prej). Navdušenja ravno ne čutim, vsekakor pa se je iz mojega srca zvalil kar velik kamen. Zdaj bo vse skupaj lažje prebolet.

No toliko o depresivnem pisanju za mesec avgust, več si ne bom dovolil. To be continued in September!

Drugače pa zadnji dnevi minevajo v duhu handyman-a. Popravil sem čelado (ja tudi to se da). Hotel sem popraviti/podmazati še orbidrek, pa je očitno v strahu pred mano nehal škipat. Zaradi moje najnovejše tehnološke igrače imam na računalniku sedaj dodaten kabel in mi je prekipelo. 2 podatkovna kabla za mobitele, 1 polnilni kabel za mobitel in sedaj še gromozanski kabel za fotkič. Zato sem si naredi ob mizi neke vrste stojalo/držalo za kable (slika ni priložena), ki je fenomenalno praktično. Danes ponoči nisem bil razpoložen za spanje in sem se nekaj čez polnoč spravil na youtube in se poučil o odpiranju klučavnic brez ključev. Takoj po zajtrku sem šel po dve ključavnici, ki jih uporabljamo za zaklepanje koles, si pripravil nekaj majhnih izvijačev in na hitro naredil še pripomoček iz sponke. Sponke ja... kaj vse sem že delal iz njih :D

Anyway, z nekaj truda mi je manjšo uspelo odpreti. Za večjo pa je sponka premehka, pa tudi sama ključavnica je že zelo stara in ni najboljši kandidat. I give you my first lock pick:

Aja in jutri grem spet na Košuto. Gre kdo zraven? Ne? Uf, presenečenje.

Trupejevo poldne

Z eno besedo: ekstremno!

Začetek v Podkorenu ni nič posebnega. Tipično švicanje po razbeljenemu asfaltu. Večina avtomobilov me je lepo obšla, za posebnost pa je poskrbel en izmed motoristov. Slišal sem ga že od daleč in ker je bila cesta v tem delu ravna, sem predvideval, da me bo videl in lepo obšel. Mnja... S hitrostjo več kot 60 km/h (po moji presoji) je zdrvel mimo mene in me oplazil :O WTF mu ni jasno... Če bi jaz samo malo zavijugal bi bilo posledice precej brutalne. Ampak ok, potem sem prišel v gozd in užival v ne preveč napornem vzponu. Mogoče en hujši klanec vmes, ampak v mejah normale. Potem pa... ŽELEZNICA. Če obstaja košček sveta, ki je hkrati pekel in nebesa, potem je to železnica. Na slikah se sicer ne vidi, ampak klanec je za kolesarja popolnoma nečloveški. Sprva sicer še gre, potem pa postane neprevozno. V bistvu je bilo del poti treba kolo kar nesti, še celo pri spustu sem kolo raje peljal ob sebi, pa sem še vseeno drsel. Na nekoliko lepšem delu sem se opogumil in zajahal mojega telička (aka moj bicikl). Z veliko mero previdnosti in oranjem peščene poti mi je nekako šlo, dokler se nisem ustavil. To je bila napaka, saj sem zgubil "flow" in se ob ponovnem štartu prav nemarno zvrnil v grmovje :D Ko sem odvozil peščeni del poti je postalo bolj prijetno. Z nekoliko boljšim vzmetenjem bi lahko prav orgazmično zdrvel po travnatih poteh. Tako sem pa moral vzeti malo rezerve. Kmalu je Železnice zmanjkalo in čakal me je "samo" še končni spust. Bral sem vtise nekega drugega kolesarja, ki je povedal, da mu je tu počila guma. Med branjem mi ni bilo jasno kako mu je to uspelo, na licu mesta sem si pa še predobro predstavljal. Kamnit Skalnat in izjemno strm kolovoz je poskrbel za globinsko masažo celega telesa. Kaj pa orientacija, sem se kaj zgubil? Seveda, prišel sem v slepi kolovoz kjer me je domačin usmeril na "lepo" potko. Večinoma sem jo prehodil, ko sem se le usedel na kolo sem se zopet zvrnil kot klada. Toliko o lepi potki. Na koncu sem le prišel na asfaltno cesto, ki me je odpeljala v napačno smer, zato sem potreboval še tričetr ure vožnje v klanec, da sem končno prišel nazaj v Podkoren. Sila naporna tura -> 2500 kcal. Hkrati tudi moj višinski rekord, cca 1840 metrov s kolesom in 1931 peš. Ja še to, pogled iz vrha je res osupljiv. Počutil sem se kot na vrhu sveta. Temu primerni so bili tudi prepadi, predvsem na avstrijsko stran.

Zanimivo doživetje, ki pa ga ne nameravam ponoviti :D Grem raje še enkrat na košuto! <3


Slike:

Trupejevo poldne