12 december 2010

Wikileaks

To se mi zdi zelo pomembna tema s še bolj pomembnim temeljnim sporočilom. Namreč kako pomembna je resnica in kako pomembno je, da jo aktivno odkrijemo. Sicer bomo še naprej prepuščeni milosti in nemilosti vladajočih sil, ki nas počasi in zanesljivo kuhajo kot žabe v počasi segrevajoči vodi.

Skratka, priporočam ogled dokumentarca. Dolg je eno uro, bolj občutljivim pa svetujem, da preskočijo približno pet minut in sicer med 12:30 drugega dela (part 2/4) in 3:00 tretjega dela (part 3/4).

Pogovarjajte se od tem s prijatelji, razširite misel.


Zakaj je kajenje škodljivo?

Ker nikotin povzroča odvisnost? To niti ni problem. Čeprav se o temu veliko govori. Ker vsebuje katran? Ja, to ni ravno zdravo. Več kot to pa ne slišimo. Tudi nalepka na zavoju cigaret vsebuje samo količino nikotina, katrana in monoksida. No slednji tudi ni najbolj zdrav, ampak ne predstavlja tako visokega tveganja.

Do res škodljivih učinkov pride zaradi neštetih ostalih snovi, ki se sproščajo ob gorenju cigaret. Teh je kar veliko in včasih se omenjajo, predstavljajo pa velik del škodljivosti.

Potem pa je še ena stvar, ki je večinoma zamolčana. Cigarete so RADIOAKTIVNE. Sliši se popolnoma bedasto, kajne? Pa poglejmo kako je to možno:

Znano je, da povečano gnojenje tobačnih polj s fosforjem privede to tobaka z močnejšo aromo. V ta namen uporabljajo surovino, ki je zelo bogata s fosforjem in se imenuje apatit. Ta surovina pa se nahaja globoko v zemeljski skorji, ki običajno vsebuje tudi številne radioaktivne elemente kot so posebni izotopi polonija in svinca.

Obstajajo številne ocene o količini te radioaktivnosti. Škatlica cigaret na dan je primerljiva z enim rentgenskim slikanjem (po nekaterih ocenah še mnogo več). Na dan. Vsak dan.

Spet druga vrsta ocene je, da vsaka 15. cigaret povzroči mutacijo v dednem zapisu. Telo se sicer zna boriti proti takim mutacijam in jih sproti popravlja, ampak pri dolgoročnem kajenju telo enostavno podleže temu pritisku. Treba je tudi poudariti, da niso na udaru samo pljuča, ampak celotno telo, saj se strupene snovi po krvi razporedijo po telesu.

O škodljivih učinki bi lahko razpravljal še na dolgo in široko. Hotel sem samo izpostaviti radioaktivnost, ki se tako redko omenja. Za vse ostale učinke pa za ilustracijo prilagam še eno sliko. Podobnih je na internetu malo morje.


Ampak, kot rečeno, telo se običajno bori proti tem učinkom. Vseeno pa je le vprašanje časa, kdaj se bitka konča. O temu pričajo že študije stare skoraj 100 let. Rak se pri rednih kadilcih najbolj pogosto pojavi v časovnem zamiku 15-20 let.


Za vse, ki bi se radi sami prepričali o vseh podrobnostih, prilagam še povezavo do najnovejšega znanstvenega članka, ki je izšel ravno dva tedna nazaj: http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/20938238

Na tej spletni strani lahko z ustreznimi ključnimi besedami dobite še vse druge članke iz sveta znanosti. Recimo zgoraj omenjeni članek sem dobil z vnosom "radioactive tobacco" in je bil na prvem mestu, kot najnovejši.

Še ena zanimiva ocena. Pri ljudeh, ki so kadilci in imajo pljučnega raka, je v 87% za nastanek raka krivo ravno kajenje. Torej brez cigaret bi bilo raka pri teh ljudeh samo 13%. Je pa res da še zdaleč ne dobijo vsi redni kadilci raka. Nekateri imajo pač zelo odporno telo, ampak jaz ne bi stavil lastnega življenja na tovrstne upe.

Za konec pa še ena šaljiva slika na to temo:

28 november 2010

Lucidne sanje

Prvič sem imel dolgo lucidne sanje. In bile so čisto prave lucidne sanje. Seveda sem se odločil, da jih testiram. Prvi test je bil letanje naokoli in res mi je uspelo. Sicer nisem mogel upravljati smeri leta, ampak glede na to da v sanjah sicer NIKOLI ne letim, je bil to zame velik uspeh! Potem sem prešel v stanje zelo šibke budnosti, ampak mi je uspelo oditi nazaj v sanje. V tej rundi sem se odločil malo analizirati kvaliteto scenografije sanj. Od blizu sem si začel ogledovati vse predmete in površine okoli mene. Zaključek je bil, da je sanjski "3D engine" zelo dober. Edini artefakt je bil efekt ribjih oči. Spoznal sem tudi občutek hoje po tanki liniji med navadnimi sanjami in budnostjo. In ta občutek je neverjetno podoben občutku, ko poskušaš s škiljenjem zadeti 3D sliko v fokus (V mislih imam tiste slike, ki zgledajo kot da imajo samo nek naključen vzorec, ampak če jih pravilno pogledaš, vidiš da se v tem neredu skriva slika ali besedilo. Kot na primer spodnja slika. Naj se javi kdor vidi kaj se skriva v sliki :P). Preizkusil sem tudi tehnike za preprečitev bujenja in sicer tekanje v krogu ter ploskanju. Nekoliko res pomaga, ampak je težko. Najbolje je, da sploh ne izgubiš prej omenjenega "fokusa". To namreč ni tako zelo težko.

Tako da ja, moram priznati zelo zanimiva izkušnja! Tokrat sem imel kar srečo, upam da se še kdaj ponovi.


31 oktober 2010

Timotei

23 oktober 2010

100 push ups

This is an extension/modification of the program found on this site: http://hundredpushups.com/

It gives you more flexibility and the ability to customize your workout depending on your fitness and progress speed. It can be used much longer than for just a 6 week program. Interested? Keep reading.

I was in my 4th week when I realized that there is something missing in the program. I started in column 3 (level 3), but in week 3 I had to reduce to level 2 and now going to week 5, I would have to reduce to level 1. However, that is a big step down and I want to work at a level just a little below 2. I decided to make a simple statistical analysis and realized I can make a simple but useful tool. So here I give you a spreadsheet on which you just have to input the level you think you are at. For me, wanting to be a little below level 2, I would type in something like 1,7. It instantly gives you a workout programme for the whole 6 weeks. This means I can now continue my workout programme in week 5 at a level that I customized exactly for my needs. You can use it in the beginning of your program, in the middle, or even at the end in case you want to challenge yourself in a 150 push up program (or any number that you like). In this way you can keep boosting and adjusting the workout every week, for any period of time.
In addition, there is some statistical data about the pushups at the bottom of the spreadsheet.

Below you will find a download link, it is totally free. All I ask you is to make a comment or click “DA” at the end of the post (it means that you like the post).

Finally, I would like to thank the team that came up with the original workout plan and shared it on the internet!

21 oktober 2010

Dostopen netbook!

Najcenejši:

11-inch : 64GB
1.4GHz Intel Core 2 Duo processor
2GB memory
64GB flash storage1
NVIDIA GeForce 320M graphics
Ships: 1-2 business days
Free Shipping
$999.00

Najdražji:
13-inch : 256GB
1.86GHz Intel Core 2 Duo processor
2GB memory
256GB flash storage1
NVIDIA GeForce 320M graphics
Ships: 1-2 business days
Free Shipping
$1,599.00

V bistvu je najdražji $1,799.00. Kar se notranjih konfiguracij tiče (2,13GHz in 4GB rama). Seveda če se hočeš priklopit na internet preko LANa moraš dokupiti še usb adapter, ki je 30$ itd. In tako ti ostane samo še en USB. Vendar če hočeš še sukat optične medije (in če imaš dodatnih 80$), potem v bistvu nimaš več USBjev :D

Citiram iz reklame: "affordable". No matic, kaj porečeš na to? :)

Sej je luškana zadeva, ampak dva do trikrat dražji od asusa? Najbolj mu zavidam flash disk. Čeprav s 64 GB res nimaš kaj počet. Največ na ta malem je pa 128 GB. In ne, ne da se ga menjat, ker je so čipki vgrajeni v plato.

10 oktober 2010

Please wake up!

05 avgust 2010

Za domovino!

Ruski vojak iz druge svetovne vojne (danes) govori o pobojih Nemških civilistov/beguncev (bežali so pred rusko vojsko, ki je uspešno prodirala v Nemčijo):
Premikali so se po belem ledu, nemogoče jih je bilo zgrešiti. Vse smo pobili, hoteli smo se jim maščevati za njihove poboje naših rojakov.


Zaradi tega sem tako proti nacionalnem ponosu. "To ni isto kot moj ponos, ta vojak je psihopat, jaz pa nisem!" se bo sedaj kdo oglasil. Žal mi je, enaka sta. Če bi bil ti v njegovih čevljih bi storil isto, kot so praktično vsi vojaki v tej situaciji, in kot pravzaprav počnejo in so vedno počeli vojaki v vseh vojnah. VEDNO pride do pobojev in izživljanja nad civilisti nasprotnikov. So vsi vojaki psihopati? Kakor vzameš. Vsi imajo skupno eno stvar: nac(ional)izem. Poveličevanje lastnega naroda - do tu se strinjamo, ter hkrati zaničevanje ostalih narodov - tega verjetno ne bo priznal skoraj nihče. Čeprav je to v resnici sinonim. Če sem jaz boljši od tebe je popolnoma enako kot če rečem da si ti slabši od mene. Če bi si bila enaka, zakaj bi se sploh primerjala?

Na primeru tega ruskega vojaka se lahko še dodatno prikaže debilizem zadeve. On torej trdi, da je z veseljem pobil tiste ljudi, ker je njihov narod pobil njegove. Če odmislimo narodnost, je pobil eno skupino ljudi, ker je neka druga skupina ljudi pobila tretjo skupino ljudi. Vse to pobijanje za prazen nič. Začelo se je pa s prvimi poboji, ki so bili pa že v osnovi gnani z nacionalnim ponosom.

Zadeva bi lahko bila še bolj debilna. Med pobitimi civilisti, bi lahko bil tudi kakšen sorodnik tega ruskega vojaka, ki je slučajno bil v Nemčiji in je bežal. Se pravi je ubil svojega sorodnika v imenu tvorbe, ki ji rečemo država. In še verjame v svoj prav.

Žalosti me dejstvo, da živim v svetu, kjer se nacionalizem poveličuje. So ljudje res tako slepi? Je njihov ego res tako hudo prizadet, če nimajo občutka pripadnosti čredi? Zakaj ne moremo biti samostojni in spoštovati posameznikov? Človek je človek, neka črta na zemljevidu tega prav nič ne spremeni.

Ampak... če bi samo malo zdrave pameti v tem svetu kaj pomagalo, bi bilo že zdavnaj konec mnogih problemov. Tako pa smo prepuščeni milosti in nemilosti sodb bedakov.

24 julij 2010

Privajam se na nove superge

Po dolgem času imam spet nekaj inspiracije. Bom kar začel.

Gre se za nakup avta. Kako bi se človek lotil zadeve? Imaš nekaj denarja in se opraviš na sejem rabljenih avtomobilov. Primerkov je ogromno in niti dva si nista enaka. Definirala jih je njihova življenjska doba, prejšnji lastniki. Pa tudi ostali dejavniki, kot so leto izdelave, znamka in konec koncev klima v katerem je avto živel. Vsak se zagleda v sebi ljubi kos pločevine, v svojo ljubo barvo. Brez premisleka plačamo in odpeljemo novo pridobitev. V začetku nas osrečuje že navdušenje nad novostjo v življenju. Končno nekaj več užitka, ki smo ga tako želeli. Sčasoma se pa začnejo problemi. Ugotovimo da klima ne dela, menjalnik se zatika v drugi prestavi, ročna slabo prime, zadnji brisalec peša, volan se lupi, zračni blazini je pretekel rok trajanja ipd. Bolj kot ne smo se na suho zajebali. Ko bi le preverili vse lastnosti avtomobila še preden smo ga kupili. Ampak zdaj je prepozno. Avto prodamo in se zopet odpravimo na sejem, zgodba se ponovi, mi pa nadaljujemo svoj začaran krog.

Sliši se neumno, le kdo bi tako ponavljal napake? Dobra opazka. Problem je le, ker ne govorim o avtomobilizmu ampak o ljubezni. Če bi si v štartu vzeli malce več časa za pregled "avtomobila", predvsem pa če bi v naprej sami pri sebi razčistili kakšne lastnosti iščemo, bi zadeve veliko lepše stekle. Zavaja nas slepo prepričanje, da vemo kaj delamo. Kar v veliki večini primerov ne drži. Ni se težko zaljubiti in potem javkati, kako gre vse narobe. Želena oseba je v skoraj vseh primerih povsem enaka na dan #1 kot po pol leta, enem letu, dveh letih zveze. Lahko se spreminja jakost izražanja posameznih lastnosti, ampak lastnosti same ostajajo enake. Lažnivci ostanejo lažnivci, egoisti ostanejo egoisti, dobri ostanejo dobri. Če se za nekoga reče "najprej je bil dober do mene, potem je pa postal prasec" je to znak, da je ne samo prasec, ampak tudi lažnivec (kadar se izdaja za dobrega). To pa meče slabo luč na naše sposobnosti ocenjevanja ljudi, zato na koncu najdemo neko razlago, v kateri smo mi žrtev. Kar smo res, samo da ne naključja ampak samega sebe.

Naslednji avto nas prav tako pusti na cedilu, če ne slučajno mi njega. Celotna izkušnja temelji na mešanici različnih čustev, brez nekega jasnega cilja. Sizifovo delo, ki se ga nočemo zavedati. Probati ni greh? Ma ni, ni pa ravno smotrno. Na koncu smo res bogatejši za nekaj več izkušenj, a še vseeno ostanemo brez prevoza. Kar je že rahlo tragično, saj je bil ravno prevoz naš glavni cilj. Tisti z najmanj hrbtenice se sicer v nekem trenutku iz več ali manj obupa odločijo, da končajo z iskanjem. Nekega dne se odločijo, da je dovolj menjavanja avtomobilov in enega pač obdržijo za vedno. Drži se nas misel, da je to zrela odločitev. Saj bi bila, ampak ljudje se primejo napačne kripe in potem bentijo celo življenje, če celo ne pride do hujših posledic. Seveda so potem še različice, ko na primer najdemo tistega PRAVEGA. Pa se tega ne zavedamo oziroma ne cenimo. Skratka, nimamo pojma kaj delamo, čeprav smo prepričani nasprotno.

Osebno menim, da se vsaj delno znam osredotočiti na bistvene lastnostni, ki jih iščem. A kaj mi to pomaga, če ne poznam enega samega primerka, ki bi ustrezal specifikacijam (kaj šele obratno). Pa nisem izbirčen. Le od nekaj pomembnih lastnosti pač ne odstopam.

In ker nerad trošim čas ter energijo, če potem ni rezultatov, sem obul nove pohodne superge. Bom sporočil če se obnesejo.

03 junij 2010

Volk in koza

Poznamo volke in koze. Jasno tudi kozle, najde pa se tudi kakšna volkulja, ki je praviloma vsaj delno tudi kuzla koza. Ljudje radi rečejo "volk sit in koza cela". Ampak kaj zares to pomeni? Da se širi vegetarijanstvo? Da se koze bolje skrivajo?

In kaj zares ločuje volka od koze? Plenilski odnos med njima je definiran tako, da prvi poje slednjo. V primeru da se ta incident ne zgodi, se tudi plenilski odnos razblini. Če nihče ni morilec in nihče žrtev, kako ju potem med seboj ločimo. Prav zlahka lahko reče volk da je koza in koza da je volk, pa resnice ne bomo nikoli izvedeli, razen v primeru, da prekličeta premirje in se spopadeta. Ampak če sta že predhodno spoznala, da spopad ni potreben, zakaj bi se sploh podala na to surovo pot? Morda sta že v štartu naredila napako, ker sta nasprotovala svojim nagonom.

Vse se da zakomplicirat. Le da ženske to počnejo nezavedno :P

12 maj 2010

The end is near!

Resno. Že nekaj časa verjamem v propad trenutne "civilizacije", ampak vse kaže, da se to utegne zgoditi že zelo kmalu. Ne bi vedel točnega datuma, se pa zna zgoditi, da bom priča tej apokalipsi. Seveda če me prej ne doleti reciklaža.

Znamenja so več kot očitna, samo uokviriti jih nočemo. Na domači politični sceni kujemo v zvezde konzervativne politike, ki so bli pred 20. leti zapriseženi komunisti (janša), za glasnika resnice in pravičnosti imamo človeka, ki je edini v parlamentu zaradi nekaterih svojih kriminalnih dejanj sedel v zaporu (jelinčič), pljuvamo pa po županu, ki nas je vsaj delno rešil kovinske nesnage po naših žepih in denarnicah (Jankovič; kartice urbana). Včeraj so ga na kanalu A skoraj križali, češ da jim odreka ustavno pravico do plačevanja z Evri. Dobro da lahko na vlake in letala še vedno pridemo zgolj z gotovino (kdo sploh hoče kupovat karte...). Ker teli avtomati za urbane so popolnoma bedasti, kamorkoli stopiš se ob enega spotakneš, obup!

Anyway, ljudje so na robu preživetja, potem pa nek frajer zavozi podjetje, si poleg visoke plače nakaže bogato nagrado in odpravnino, ter gre v naslednje podjetje. Ljudje pa na cedilu. Cele dneve se jezimo kako nam Avstrijci kradejo koroško, Hrvati morje/istro/itd, Italijani Trst...

Bližnja država čez noč na skrivaj bankrotira in potegne še pol sveta zraven. Največjo velesilo vodi črni odrešenik brez rok in nog (pa zato z veliki usti). Najmanj razvite države imajo prostorsko stisko zaradi velikih količin jedrskega orožja.

Saj ne vem kaj je bolje, umreti od preproste bolezni nekje, kjer zdravniška pomoč sploh ne obstaja, ali imeti vso možno zdravniško oskrbo, pa te zajebe nezainteresiranost zdravnika, neučinkovitost sistema, tako ali tako pa si preden se prebiješ skozi čakalne vrste zrel samo še za v krsto.

Najbolj škodljivi komercialni preparati (tobačni izdelki, alkohol, mastna prehrana) predstavljajo najvišjo stopnjo užitka, po drugi strani nam ni dovoljeno gojiti, kaj še le uporabljati starodavnih zelišč, kot je na primer marihuana. Prepovedali so nam jo, ker... nam hočejo le dobro! Ja... takle mamo.

Dez/informacije so bolj smrtonosne kot kdajkoli prej. Zanimivo kako dobro cvetita hkrati tako paranoja kot manipulacije. Človek bi mislil, da se bosta izničila, pa se dogaja ravno obratno. Njuna sinergija nas v najvišji prestavi pelje v propad. Kaos največje stopnje. Naši možgani so že okuženi, manjka samo še zadnja stopnja. Kot virus, ki se najprej infiltrira v celico in zgodba je zapečatena. Sledi le še namnožitev in razpad celice. Je pa to slepa ulica, ko so enkrat vse celice uničene ne more virus nikamor več.

Živimo v pomanjkanju kapitala, pa nas še kar uspešno prepričujejo, da je rešitev še večja potrošnja. Vsi smo zadolženi, tako ali drugače. Z vsako stvarjo, ki jo kupimo, si povečujemo dolg. Vsak dolg pa prinese negativne obresti, ki tiho in neusmiljeno iz ozadja skrbijo, da se celoten postopek ne zatakne. In tako se denar pretaka, prek naših duš in teles, pri vsej tej naglici pa ne opazimo, da veliko več damo kot dobimo.

Še bi lahko našteval, ampak se bom tako kot vedno, tako kot vsak vrnil nazaj v puščavo razkošja in zamižal.

12 april 2010

Slovenija in talent

Namenoma nisem napisal originalnega naslova šova, ker mi ni všeč njegovo namigovanje. Slovenija je v tem kontekstu dokaj relativen pojem, talent pa še bolj.

Kakorkoli, popularnost zadeve se je razširila po Sloveniji kot požar. Ljudje jokajo, vzdihujejo, se smejijo (in prdijo, rima se), medtem ko doma bulijo v neznance, ki iščejo pozornost. Ne sliši se kot nekaj posebnega, kajne? Pa poglejmo kakšen je temelj tega šova. Namen, če hočete.

DENAR.

Ja, denar in nič drugega. Iščejo neznanca (ki bo btw do zaključka šova že bolj slaven kot vsa slovenska estrada), kateremu bodo dali pod nos kos papirja, ki jim bo zagotovil (večji) del pogače. Sami se ne bodo ravno pretegnili, večino bo opravil Talent (ki se bo pehal za slavo in bogastvom) in pa narod (ki bo kupoval CDje in hodil na koncerte). Sedaj sem že kar privzel, da bo šov na koncu izpljunil glasbeno figuro. To je najbolj ziher varianta, ne vem zakaj bi producenti hoteli drugače. Lep primer je Susan Boyle. Zakaj je tako popularna (in je mimogrede prodala rekordn€ količin€ ploščkov)? Ker je boga, ker je nihče in ker zna peti. Nekateri se z njo poistovetijo nekaterim se pa smili. Tako da se ne bi čudil, če bo pri nas zmagal nek slep 5 leten otrok, ki kaže znake posluha.

Skratka, tale licenčna talentna oddaja je eno navadno komercialno skrapucalo. Takorekoč norčevanje iz tekmovalcev in gledalcev. Dejansko nima nobene vrednosti razen razvedrilne, pa še to izhaja iz prej omenjenih (in ne ravno hvalevrednih) občutkov občinstva.

V redu, kogar zabava naj sledi. Zanimivo je le to, kako so bili vsi glasni, da resničnosti šovi poneumljajo, sedaj pa se ob nedeljah zvečer za noben denar ne odlimajo od televizijskih ekranov.



Na, pa ravno ko sem hotel upokojiti tale blog...

27 februar 2010

Apple

Naslednji teden grem pa malo naokoli. Kam? Evo namig:

14 februar 2010

Obljube

Dragi moji krompirčki in cvetačice, čas je za novo blodnjo!

Naslov je sicer že sam po sebi zgovoren, ampak morda nekoliko dvoumen. Zato bom kar takoj definiral pomen obljube v tem kontekstu. Ljudje ponavadi ločijo dvoje: dogovor in obljubo. V odgovor na mojo pritožbo neupoštevanja sem že slišal: "Sej smo se samo zmenil, sej nism obljubu". Aha ok. Očitno imam jaz posebno razumevanje teh stvari. Zame je obljuba in dogovor isto in neupoštevanje le-tega se mi zdi izjemno nedopustno. Nekatere stvari jemljem za obljube, pa tudi če sploh izrečene niso. Pač jih privzamem. Recimo da od ljubezenske zveze ne pričakujem ničesar drugega kot zvestobe. Od bližnje osebe ničesar drugega kot iskrenosti.

In sedaj se počasi že bližamo bistvu tegale kratkega spisa. Obljube niso le nekaj ekskluzivnega, pač nas spremljajo skozi cel dan vsak dan. Radi rečemo da je naše glavno sredstvo – denar – sveta vladar. Ampak če je denar vladar, potem je sredstvo obljuba. Več ali manj je vse povezano z denarjem in v ozadju vsake izmenjave stoji obljuba. Na primer ko v trgovini na oddelku kruha naročimo hlebec, obljubimo trgovini, da bomo na blagajni plačali, trgovina pa obljubi delavcu, da bo za to svojo uslugo dobil plačilo ob koncu meseca. Hkrati pa se proizvajalec kruha obvezuje, da je živilo brezhibno. Precej nedolžno, a takoj se pojavi vprašanje: pa je živilo res brezhibno in še, ali je vredno svojega denarja? Če s pomočjo pesimizma še nadaljujemo: je delavec res dovolj plačan in ali bo sploh plačan? V trgovinah to niti ni problem, bolj zaskrbljujoče so razne tovarne kjer si upravniki izplačujejo mastne odpravnine, delavci pa že mesece delajo brez plače.

No evo kam smo prišli, pa smo komaj kruh kupili :D Ampak v resnici je področje prehrane zelo pomembno. Edino področje kjer je prisotno v množicah nekoliko ozaveščenosti (in veliko zmede) so prehrambeni aditivi. »Bojte se E-jev!«. To je cela zgodba zase, zato ne bom šel v podrobnosti. Naslednji problem so okoliščine gojenja ali z drugimi besedami onesnaženost. Da sploh ne začnem o gensko spremenjeni prehrani. Tukaj pa se že pojavi obogaten ekonomični potencial obljub. Ljudje so nevedni in prestrašeni, zato ob besedah »neoporečna, bio-predelava« kar poskočijo od veselja. V resnici jih ne zanima resnica v ozadju, dovolj je da sami sebe prepričajo kaj je res in kaj ne. Na zdravju se pač ne špara. Ampak to je šele vrh ledene gore. Kar se zdravja tiče se pravi kupi denarja delajo v farmacevtski industriji. Če bi nek nezemljan gledal 2 uri naše televizije bi mislil, da so razni koldreksi, aspirini in neoangini nujno potrebni za preživetje. Pa niso, niti ne koristijo našemu zdravju. So luksuzno blago. Kljub temu da živimo v napredni dobi, še kar velja prepričanje, da se je treba mrazu bati kot hudič križa. Češ, za zdravje. In potem ljudje ždijo cele dneve doma za zaprtimi okni in vrati, da ne bi zboleli. Ko stopijo ven se zavijejo v šale, kape, rokavice… Bog ne daj, da bi se v mrazu rekreirali ali celo slekli. »Boš pljučnico dobil!« Zanimivo da so Eskimi in drugi naseljenci ekstremnih razmer tako neverjetno zdravi.

Ampak še vedno nismo prišli do dna. Poleg zdravja je zelo če ne celo bolj pomembna lepota. Žal moram šovinistično reči, da so tu problem predvsem ženske in njihove kremice proti staranju ter raznorazne lepotne operacije. »V zameno za kup denarja ti obljubim srečo (in nekaj tednov bolniške ter možne zdravstvene zaplete ipd)«. Tu sploh ni potrebne reklame, ljudje kar sami hlastajo po teh izhodih iz njihove nesreče.

Če se vrnem k zdravju, naslednji nivo je popolno zavajanje. Seveda govorim o meni zelo ljubi alternativni medicini. »Plačaj mi kup denarja in obljubim ti da boš prepričan v svoje zdravje«. V bistvu: manj daš, več zaslužiš. To je po moji oceni najbolj plodno področje. Obljubiš ljudem nepredstavljivo in na račun tega veliko zaslužiš. Bolj ko je za lase privlečeno, bolj zapopadejo. Še en tak primer je cerkev. »Plačuj, pa ti obljubimo raj!«. Glavna tarča so tukaj človeške šibke točke. Strah pred boleznimi, strah pred smrtjo, strah pred osamljenostjo. Slednja pa ni povezana samo z lepoto, ki sem jo prej omenil, pač pa je ena trgovska niša tudi kurativne oblike. In sicer če enostavno ne najdeš partnerja, pa naj bo zaradi izgleda ali česa drugega, ti nekatere agencije v zameno za denar obljubijo, da ti poiščejo sorodno dušo. Kdor ni že tako daleč na lestvici obupanosti, pa tudi nima denarja za operacijo ima na voljo še nebroj raznih poceni rešitev za hujšanje in definicijo telesa.

In še najbolj fenomenalno ironičen komercialni slogan vseh časov:
"Dokazi, ne obljube!"

(že kar stara reklama za old spice)

Nauk zgodbe? Prodajaj obljube, ki bodo obliž za šibke točke ljudi in obogatel boš. Pri tem se pa izogibaj dejstev, v modi so pravljice.

23 januar 2010

Blejsko jezero

Se mi zdi da sem obljubil malo večji izziv. No, koliko večji, pa naj vsak sam presodi.

17 januar 2010

Šmarna gora v belem


V mrazu sem šel že večkrat, v snegu pa danes prvič. Popravek: snegu in ledu. Kot je moč slutiti, bilo je pestro. Sploh glede na mojo obutev - superge :D Palice pa itak zavračam.

Vzpon je bil precej običajen. Edino da so me v začetku bolela pljuča, kar sem rešil s pretežnim dihanjem skozi nos. Nato me je začela boleti glava :D. Končno sem le upočasnil tempo, tako da se je perfuzija skozi pljuča in glavo nekoliko optimizirala in so problemi skoraj zginili. Je pa res da so me na vrhu začeli boleti še zobje. Star sem... :)) Sicer je bilo brez večjih zapletov, nekajkrat mi je malo spodrsnilo, a brez posledic. Se mi je pa dozdevalo, da bo sestop nekoliko težji. Še prej sem si jasno privoščil čaj. Preden pa mi je točajka začela točit mlačno raztopino saharoze, sem si premislil in naročil vročo čokolado. To ja! Čokolado bi! Na moje grenko brezokusno razočaranje ta napitek ni bil niti Č od čokolade. Dejansko je bil okus po vodi še močnejši, kot če bi pil čisto vodo, čeravno mi je ta pojav še vedno uganka. Ko sem zaužil vroči mlačni napitek, je bi čas za odhod. "No, pa pojdimo", bi rekel Hugo. Prvo presenečenje me je doletelo, ko sem prišel do zvonca in zagledal dva smučarja. Smučala sta po (peš)poti. "Right..." si mislim sam pri sebi. Nato pa se spomnim, da sem že gor grede videl nekaj ljudi, ki so v čevljih "smučali". Evo, to je nekaj zame! Večji del tiste široke potke od zvonca do sedla sem v mikroskopskih korakih prepešačil, bolj proti koncu pa se je naklon močno povečal. "Tule bi morda lahko preizkusil moje "smučke"", si ponosno rečem. Boy, was I in for a surprise :D Začetek je že bil tak, kot sem si predstavljal. Nekaj metrov sem drsel, kar je samo po sebi čisto lušno, malo zaskrbljujoče pa je bilo dejstvo, da sem se gibal pospešeno :D Takole drseti brez nadzora, brez možnosti da bi povečal trenje. Kaj naj rečem, adrenalinski šport. Seveda podlaga ni bila brezhibna in me je vsake toliko "zaštekalo" in v izogib grdemu padcu sem za nekaj metrov stekel (še dodatno pridobil na hitrosti) in ponovno vzpostavil "smučarski" položaj. Meni je minilo neskončno časa, preden sem se zopet zaustavil. Na tistem mestu je stalo nekaj ljudi in zgroženo so pogledali proti potki: "Joj, a bomo sploh lahko prišli gor?" :D V nadaljevanju me je veselje do smuke popolnoma minilo, zato sem bolj pazljivo stopicljal. Še vseeno pa sem nekajkrat padel, kolikokrat sem SKORAJ padel nisem niti štel.

Torej če se kdo odpravlja na isto pot, priporočam dereze. Jih bom jaz drugič vzel? Ne :D

15 januar 2010

Znanost vs. "alternativa"

Ravno včeraj sem zopet dobil pod nos "dokaze", da je teorija okoli filma/knjige The Secret resnična. Da ne govorim o mobitelu, ki naj bi namesto na elektriko deloval na kokakolo. Slučajno pa sem danes naletel na kratek dokumentarčič, ki te zadeve malo razloži. Se mi zdi poučen in če morda komu odpre oči, sem storil pravilno, da sem objavil še tule.


03 januar 2010

Kakšen težak!

Skeptik. Cinik. Nihilist. Mogoče celo pesimist. Točno tako, tokrat bom analiziral sam sebe.

"Nejeverni Tomažek. Kaj morš bit tok skeptičen. Nadležni skeptiki."
Jah jebat ga, pač ne verjamem kar vse na besedo. A bi moral? Bi bil potem boljši človek? Bolj prijeten? Žal mi je, ne bo šlo. Vsak posameznik slej ko prej vidi, da je resnica ponavadi očem skrita. Ko pa enkrat začneš nasprotovat prepričanju večjih skupin ljudi si pa sploh težak, ki ne pusti drugim veselja. Imejte ga, kdo vam ga brani. Jaz pri prečkanju ceste pogledam levo in desno tudi takrat, ko imam zeleno luč.

Še Primož mi je nekoč dejal, da sem cinik. Površno gledano je to negativna opazka. Meni osebno pa se zdi kvečjemu obratno. Začetniki cinizma so bili že stari Grki, ki pač niso verjeli v materializem in neka umetna družbena in kulturna pravila, temveč le v vrednote. Iz tega se je razvil današnji pojem cinizma, ki predstavlja nekoga, ki brez spoštovanja pljuva čez prepričanja drugih. Pa se ne gre za spoštovanje. Enostavno ne verjamem v tradicijo, religije, bonton, bele laži, poroke, pogrebe in ostale nedotakljive družbene protokole. "O mrtvih samo dobro", pravijo. Ne me jebat, a ne vidiš kakšna hinavščina je to? Dokler je bil živ, si lahko pljuval po njemu, sedaj ga pa kuješ v zvezde? Mislim... a to je iz strahu, da te sedaj kot duh lahko vidi, kako ga opravljaš in se bojiš, da ti onemogoči pot v nebesa? In poroka. Kaj ti bo poroka? A ko se poročiš se problemi končajo? Potem se kar naenkrat drastično zmanjša možnost za razhod? Ne? Kaj pa je potem smisel poroke? Poleg tega da se ženske lahko načičkajo in gostje, ki jih noben ne pozna nažrejo dobre hrane. Pesek v oči. Občutek pripadnosti v čredi. Vsak se mora poročiti. Zakaj? Tako pač je, ane?

Nihilist. Eksistencialistični nihilist. Življenje samo po sebi nima nobene vrednosti. Sem črnogled ane? Kakšno vrednost pa ima? Daj na stran vse religije in klišeje pa ostaneš brez odgovora. Če pa že upaš pogledati resnici v oči, vidiš da življenje nima pomena. Naša eksistenca ni nič plemenitejša od eksistence mravlje. Ampak to ne pomeni, da se mi zdi življenje neuporabno. Sploh ne. Življenje je lahko fenomenalna zadeva. Trik je samo v temu, da mu moramo sami dati vrednost, s primernimi vrednotami. Kaj je po mojem smisel življenja? Z eno besedo: harmonija. Natančneje, harmonija z vsem živim. S floro, favno, ljudmi. Na žalost pa svetu vladajo ravno obratne vrednote. Tekmovalnost, individualizem. In to v same skrajnosti, preko trupel! Mi pa si rečemo... ah, saj to je pač svet. To je tam nekje stran, zunaj mojega dosega. Ne. Svet si ti. Svet je tvoja družina. Tvoj sosed, prodajalec v trgovini. Vsak ima moč spremeniti ta svet. Samo to se ne bo zgodilo, ravno zaradi uveljavljenih običajev, ki sem jih omenjal v prejšnjem odstavku. Vsak hoče biti samo normalen in preživeti.

Pesimist? No, jaz pravim da sem realist. Vendar moje besede velikokrat kar izžarevanje črnogledost. Na primer, po mojih predvidevanjih ne bomo nikoli dosegli prej opisane harmonije. Prav nasprotno. Pospešeno bežimo iz oaze. V puščobo, v smrt. Kaplje pozitivnih vrednot so popolnoma porazgubljene v morju egoizma, laži, požrešnosti. In samo na slabše gre. Žal imamo tekmovalnost v genih in namesto, da bi jo ukrotili, jo še spodbujamo. Izmislili smo si države. Prilastili smo si okolje, živo in mrtvo, ki v resnici ne pripada nikomur in hkrati vsem. Zares ironično, kako se posmehujemo morebitnemu lastninjenju Lune, pa saj smo na Zemlji storili točno isto zadevo. Narisali črte, določili tvoje, moje. Zaradi požrešnosti pa tudi to ni bilo dovolj, hoteli smo vse in še več. To počnemo že toliko časa, da nas sploh ne moti več. Niti ne vidimo več absurda v temu. Ali morda ni sumljivo, da si 5% svetovnega prebivalstva lasti 95% vseh svetovnih sredstev. Ostalih 95% prebivalstva se pa z večjo ali manjšo težavo prebija skozi suboptimalne pogoje. Ampak juhej za kapitalizem, juhej za demokracijo! (številke so simbolične)

Tako. Same pripombe so me. Nič mi ni prav in prav nič me ni sram tega. Spremenil bi skoraj vse, če bi lahko. Zavračam svet vrednot, kot ga imam pred očmi.

"Kakšen pa je potem tvoj predlog, pametnjakovič?!?". Me veseli da vprašaš :D
Ne, moj predlog ni skupinski samomor, niti uporaba jedrske fizije za likvidacijo človeštva. Kljub vsem negativnim pripombam vidim v principu zelo preprosto rešitev. Zadeva se zatakne le pri temu, da bi bilo potrebno umazati vse te sprane možgane okoli nas. Kot sem rekel, nirvano vidim v harmoniji. Ker direktnega globalnega vpliva ni moč imeti (oziroma mi manjka pameti, da bi bil tega zmožen), ostane še lokalni vpliv. Zato verjamem v ljubezen v najbolj poetičnem smislu, v prijateljstvu ki presega besede in spoštovanje do vseh soljudi. Sreča je v neskončnosti trenutka, ko si z ljubljeno osebo, v solzah smeha ob brezskrbnem kramljanju in prijaznem pozdravu neznanca. Saj pravim, kakšen težak sem! :P

Da pa bom zares fer, moram še sam sebi zalučati eno pronicljivo retorično vprašanje:
Si zdaj vesel, ko si takole pokroviteljsko potrepljal svoj ego?

02 januar 2010

Novo leto

Bi napisal voščilo, pa ste jih verjetno prebrali že toliko, da boste imeli sreče do konca življenja. Zato bom izkoristil priliko za objavo kratkega posnetka. Matic je privolil v objavo, ne ve pa še da sem video malenkost obdelal.