Privajam se na nove superge

Po dolgem času imam spet nekaj inspiracije. Bom kar začel.

Gre se za nakup avta. Kako bi se človek lotil zadeve? Imaš nekaj denarja in se opraviš na sejem rabljenih avtomobilov. Primerkov je ogromno in niti dva si nista enaka. Definirala jih je njihova življenjska doba, prejšnji lastniki. Pa tudi ostali dejavniki, kot so leto izdelave, znamka in konec koncev klima v katerem je avto živel. Vsak se zagleda v sebi ljubi kos pločevine, v svojo ljubo barvo. Brez premisleka plačamo in odpeljemo novo pridobitev. V začetku nas osrečuje že navdušenje nad novostjo v življenju. Končno nekaj več užitka, ki smo ga tako želeli. Sčasoma se pa začnejo problemi. Ugotovimo da klima ne dela, menjalnik se zatika v drugi prestavi, ročna slabo prime, zadnji brisalec peša, volan se lupi, zračni blazini je pretekel rok trajanja ipd. Bolj kot ne smo se na suho zajebali. Ko bi le preverili vse lastnosti avtomobila še preden smo ga kupili. Ampak zdaj je prepozno. Avto prodamo in se zopet odpravimo na sejem, zgodba se ponovi, mi pa nadaljujemo svoj začaran krog.

Sliši se neumno, le kdo bi tako ponavljal napake? Dobra opazka. Problem je le, ker ne govorim o avtomobilizmu ampak o ljubezni. Če bi si v štartu vzeli malce več časa za pregled "avtomobila", predvsem pa če bi v naprej sami pri sebi razčistili kakšne lastnosti iščemo, bi zadeve veliko lepše stekle. Zavaja nas slepo prepričanje, da vemo kaj delamo. Kar v veliki večini primerov ne drži. Ni se težko zaljubiti in potem javkati, kako gre vse narobe. Želena oseba je v skoraj vseh primerih povsem enaka na dan #1 kot po pol leta, enem letu, dveh letih zveze. Lahko se spreminja jakost izražanja posameznih lastnosti, ampak lastnosti same ostajajo enake. Lažnivci ostanejo lažnivci, egoisti ostanejo egoisti, dobri ostanejo dobri. Če se za nekoga reče "najprej je bil dober do mene, potem je pa postal prasec" je to znak, da je ne samo prasec, ampak tudi lažnivec (kadar se izdaja za dobrega). To pa meče slabo luč na naše sposobnosti ocenjevanja ljudi, zato na koncu najdemo neko razlago, v kateri smo mi žrtev. Kar smo res, samo da ne naključja ampak samega sebe.

Naslednji avto nas prav tako pusti na cedilu, če ne slučajno mi njega. Celotna izkušnja temelji na mešanici različnih čustev, brez nekega jasnega cilja. Sizifovo delo, ki se ga nočemo zavedati. Probati ni greh? Ma ni, ni pa ravno smotrno. Na koncu smo res bogatejši za nekaj več izkušenj, a še vseeno ostanemo brez prevoza. Kar je že rahlo tragično, saj je bil ravno prevoz naš glavni cilj. Tisti z najmanj hrbtenice se sicer v nekem trenutku iz več ali manj obupa odločijo, da končajo z iskanjem. Nekega dne se odločijo, da je dovolj menjavanja avtomobilov in enega pač obdržijo za vedno. Drži se nas misel, da je to zrela odločitev. Saj bi bila, ampak ljudje se primejo napačne kripe in potem bentijo celo življenje, če celo ne pride do hujših posledic. Seveda so potem še različice, ko na primer najdemo tistega PRAVEGA. Pa se tega ne zavedamo oziroma ne cenimo. Skratka, nimamo pojma kaj delamo, čeprav smo prepričani nasprotno.

Osebno menim, da se vsaj delno znam osredotočiti na bistvene lastnostni, ki jih iščem. A kaj mi to pomaga, če ne poznam enega samega primerka, ki bi ustrezal specifikacijam (kaj šele obratno). Pa nisem izbirčen. Le od nekaj pomembnih lastnosti pač ne odstopam.

In ker nerad trošim čas ter energijo, če potem ni rezultatov, sem obul nove pohodne superge. Bom sporočil če se obnesejo.

6 mesecev sreče :)

Ja, na današnji dan štejeva s Katjo 6 mesecev skupne življenske poti. Upam, da se stanje ne spremeni in bova srečna do konca svojih dni ;)

Katja, ljubim te <3

Ljubezen

Ležal sem v postelji. Bil je to poskus spanja. Ni šlo. Preveč misli mi je švigalo po glavi. Imel sem polno idej o spisu...
Dvajset let že tlačim zemljo pod nogami. Veliko? Malo? Oboje hkrati. Zdi se mi ko da sem še včeraj jedel mlečni riž v učilnici osnovne šole. Pa ga nisem :P
Človek se celo življenje razvija (in hkrati propada). Ravno zaradi tega je tako zanimivo. Vedno se lahko nadgrajuješ, nove izkušnje ti dajo nove poglede. In tako sem bil včasih nesrečen fantek v kotu sobe. "Ljubezen"... sem si mislil, kako mora biti lepo če te ima nekdo rad. Poskušal sem razne stvari, nekoč sem hotel postati "skejtar" :D Vse sorte je bilo. Bolečina, osamljenost... pa tudi lepi trenutki. Predvsem pa sem se naučil samostojnosti. Kar je pa težko. Življenje brez družbe nekako nima smisla. Bila je družba, bila. Takšna in drugačna. Prav vsak posameznik je prispeval k temu kar sem danes. Lahko rečem da je ni izkušnje, ki nebi bila koristna. Všeč mi je prispodoba z drevesom, ki jo lahko kvečjem klavrno obnovim: drevo, ki je vzklilo na neprijetnem in vetrovnem terenu, bo imelo močan les in bo dobro kljubovalo težavam. Drevo, ki je že celo življenje v zavetju, se bo zlomilo ob prvi nevihti.
Pa še en pregovor: upogni drevo dokler je mlado.
Mislim da je pomembno da se mladina zaveda sama sebe in kakšen potencial imajo. Vsak lahko postane dober človek če se potrudi. Vsak bi se moral potruditi. Kar se pa večinoma ne zgodi, saj jih že v rani mladosti zamotijo z neumnostni brez vrednot. Žalostno da se služi na izkoriščanju mladine. No sej nikol ne bo drgač. Jaz pač tako vidm in povem. Ampak mene to nič ne mori. Zakaj? Preprosto: ker nima smisla. Razumsko razmišljanje zelo olajša marsikatere skrbi.
Potem pa pride ljubezen :) Vedno sem si mislil, da je to le iluzija. Meni nedosegljiva, drugim le privid. "There is no such thing as love!" :D Grem stavit, da je prav vsak že pomislil na to ;) Ne smemo obupat ob prvem neuspehu. Nej povem še en rek: "I have not failed, I only haven't succeeded for the first 100 times". Življenje je en velik eksperiment. Vsak poskus je eksperiment. Ne veš kakšen bo izzid. Zato moraš biti pripravljen na karkoli. Tudi na to da ti strejo srce. Šele ko odpreš srce lahko doživiš pravo ljubezen, s tem pa tvegaš razočaranje. Kdor ne tvega ne profitira ;) No in tako sem po raznih razočaranjih, ljubezenskih in drugačnih spoznal Katjo <3. Res je dobro leto. Končno sem se psihično postavil na noge, našel svojo pot skozi goščavo. Potem pa iz grmovja skoči Katja :D "Wtf? Kdo si ti?" hehe. Nekateri pravijo da pride ljubezen ko najmanj pričakuješ, drugi pa da iz neba nič samo ne pade. No pri meni velja prvo ^^. Nisem pričakoval da bom kdaj tako srečen, da bom ljubil in bil ljubljen na tak način. Sploh pa nisem pričakoval da je vseskupaj tako lepo. Kot da me napaja neka nevidna energija. Naravnost orgazmično 8) :D. Ne, resno. Je primerljivo :) Le da eno traja nekaj sekund, drugo pa 24/7. Dva meseca in pol. Malo? Veliko? Vmesen odgovor na nevmesno vprašanje pa se glasi: srečno :)