Icmanikova planina

Torej... današnji izlet izziv. Zelo sem se ga veselil. Res da sem moral zgodaj vstati in za zajtrk jesti polnozrnate makarone brez vsega, ampak to so detajli ^^

Zbudil sem se kot ponavadi, ob zori. Nato sem čakal da bo zvonil alarm, pa ga kar ni bilo. Prepričan sem bil, da že zamujam, a takrat ko sem se odločil pogledati na uro, je bilo še 15 minut do alarma. Začuda je teh 15 minut minevalo zelooooooo počasi.

Ampak vse to sploh nima nobene veze. Skratka, od doma sem se odpravil z 10 minutno zamudo. Pred mano je bila ena ura vožnje, vsaj tako je bilo mišljeno. V bistvu mi je prav pasalo malo vožnje tudi z avtom. Odpravil sem se na avtocesto in potem proti Kamniku. Vse lepo in prav. V Kamniku prej nisem bil še nikoli, zato sem se orientiral po zemljevidu, ki mi je veleval da grem samo "čez". Kot se je izkazalo, potrebuješ za "naravnost" tudi par zavojev v križiščih in rondojih. In sem dvakrat falil, sram me je -.-

Po dodatnih 15. minutah stran vrženega časa, sem bil končno na pravi cesti. Vsaj tako sem upal in imel sem prav. Ampak rovte po katerih me je pot vodila, so bile res... rovte od rovt. Takih cest še hrvati nimajo! Res obupno. Še posebej ko poleg vsega niti ne veš če se prav voziš. In kaj me je pravzaprav tako motilo? Za začetek bi lahko bila kje kakšna tabla v kero smer kam prideš. Ampak dobro, to je že nadstandard. Huje je to, da je cesta dovolj široka za 1 (EN) avto. Se ne hecam. Seveda zaradi tega ni niti sredinske črte, ker bi vse skupaj zgledalo kot dvosmerna kolesarska steza :D Jooooooj groza res. Pa ne rečem da bi bil to nek kratek odsek. Ne, to se je vleklo eno tretjino poti, ene 20 kilometrov. In tudi to samo po sebi še ni tako hudo, razen če upoštevaš, da je cesta totalno najbolj možno ovinkasta - česar takega še nisem videl. In tudi to ne bi bilo tako grozno, če bi ne bili vsi ovinki totalno nepregledni! Avtomobile, ki so mi prišli nasproti - iz ovinka kakopak - bi lahko preštel na prste, ampak bili so: traktor, kombi, avtobus, trije tovornjaki in en osebni avto. Z avtobusarjam sva šla komaj mimo, šlo je dejansko za centimetre, ker je bila na eni strani bankina, na drugi skalnata stena. Potem se je pa še voznik nekaj pizdil... -.-

Nisem še končal. Marsikdo bi uspel predvideti, da je cesta že sama po sebi v razsulu. Ok, nič novega pri nas. Poleg tega ob cesti ni nikakršnih... "kresničk" (uni koli z - rdečimi na desni in belimi na levi - kresničkami). Saj ne da sem jih rabil, ampak ko že ravno šinfam cesto ^^
Veliko huje kot to pa je, da ni nobenih omejitev. Me zanima kdo lahko tam vozi 90 :D Omenil sem ovinke, moram pa dodati še serpentine, ki jih ni malo. Pa so morda kake opozorilne table, ki ti preprečijo da prideš z 60 km/h v serpentino? No ja, ne morem reči da jih ni, ker so bile... v vsakem 5. primeru. Ravno dovolj, da misliš da si varen, pa v resnici nisi. Nekajkrat je bilo kar kritično in sem komaj dovolj upočasnil, večinoma sem bremzo tiščal šele v ovinku. Ko sem naštudiral sistem, sem pač zaviral pred vsakim ovinkom (beri: na 50 metrov). Kot že rečeno, ovinki so bili nepregledni in ni bilo moč predvideti, kaj te čaka.

Občasno sem prišel v kako vas, kjer pa je zopet komična situacija - delo na cesti :D Dejansko sem se dvakrat vozil čez gradbišče, zaradi redkega prometa se vsak lahko zapelje kar skozi, seveda je bilo potrebno paziti na delujoče bagre in seveda delavce, ki so bili vsepovprek. Ne, nisem še končal :D Navdušili so me tudi leseni mosti :D Kje si še videl most iz ladijskega poda no :D Bilo jih je sigurno 5.

Tako je zgledala moja vožnja. Saj ne da se ni dalo voziti, ampak moral sem dati to iz sebe, ker je bilo res obupno.

Kdor je pričakoval reportažo kolesarjenja, si lahko sedaj oddahne. Vsekakor čestitam, da si prebral/a do tu. Če ti ni všeč, kdo ti je kriv da bereš? :P

Štartal sem na zadnjem zastonj parkirišču. Orientacija je bila od začetka malo težavna, ampak vseeno sem prišel na pravo pot (v bistvu sem šel ves čas samo naravnost). Vzpon je bil kar naporen. Krivdo pripisujem v določeni meri vremenu, bilo je menda zelo soparno. Z veliko težavo sem se prabijal meter za metrom. Sicer pa je bilo delno oblačno in prijetno hladno (okoli desetih). Zelo hitro pa sem začel švicat kot v savni. Vse dokler nisem prišel do vrha. Sicer pa je klanec večinoma srednje strm, podlaga pa za vzpon kar solidna. Počivati sem moral danes kar veliko :/ Bom drugače rekel, veliko sem se ustavljal, da sem lahko naredil par fotk :P

Vožnja je bila brez posebnosti, na poti sem opazil nekaj koz in celo nekaj srn. Aja, in ne smem pozabiti neskončnih rojev muh! Na srečo sem pekel z muhami dal prvič skozi že nekaj časa nazaj, in mi je bilo lažje. Vseeno pa še nikoli tako hudo kot danes. Ko sem na (gorskem) sedlu počival, so me tako "napadle", da sem dobesedno bežal. Eno sem celo vdihnil, a mi jo je uspelo izpljunit. Fuj! Za tem me je čakala dokaj ravna pot, dokler nisem prispel tik pod Icmanikovo planino. Tam se je začela obligativna pešpot, ampak od začetka tega nisem hotel verjeti. Porival sem kolo v razrit klanec, a po ene 200 metrih obupal. Spust na takem terenu ni bil možen, zato ni bilo smisla, da grem s kolesom naprej. Odvrgel sem ga in nadaljeval peš. Moči mi je že zdavnaj zmanjkalo in s težavo sem prišel do koče na planini. Razgleda pa ni bilo, zato nisem imel druge možnosti, kot da nadaljujem še nekaj 10 metrov višinske razlike do razgledne točke. Tam pa sem na mrtvo obležal, kot je razvidno na sliki (tista bela malenkost spodaj desno).

Dejansko sem bil vesel da je konec in z veseljem sem se odpravil nazaj. Kolesa mi ni nihče ukradel :P Kdo je pa tako nor da se bo po takih brezpotjih zgubljal ^^ Srečal sem samo dva pohodnika.

Spust od sedla naprej je bil precej monoton. Spominjal me je na Krim. Sama cesta pa je bila nekoliko neugodna za vožnjo, podlaga je bila precej zbit makedam, po vrhu pa je bil srednje debel pesek, ki je idealen za destabilizacijo kolesa. Če sem šel malo hitreje, mi je kolo kar suvalo levo in desno. Na enem ali dveh ovinkih sem celo zadriftal z obemi gumami :D Sicer pa sem večinoma vozil okoli 40 km/h. Nisem hotel pretiravati, ker pač preden bi našli polomljenega kolesarja v teh rovtah, bi lahko minil že cel teden :)

Ko sem prišel nazaj do avta, so bili moji prsti hvaležni počitka (zaviranje...). Pospravil sem kolo, pojedel malico in se odpravil nazaj domov. Med spustom sem izgubil zemljevid, tako da za nazaj sem moral iti po spominu, kar pa niti ni bilo težko. Edino kar sem porabil več časa, ker sem se ravnal po tablah, ki ponujajo najkrajšo pot v predšentviškotunelski infrastrukturi, zaradi česar je bila vožnja daljša (namesto čez Vodice me je vodilo čez Trzin/Tomačevo).

Ni mi všeč zapis, preveč je jamranja in literarno za v smeti :D

Pa še slikce:

Icmanikova planina

Prvi letošnji drift :)

Dan se je začel, ko mi je mati naročila, da naj očistim avto ledenih oblog. In res je bil cel avto pokrit z ledenim plaščem. Celo makedam je bil prevlečen z ledeno odejo. Kasneje je namesto dežja začel padat še nekakšen sneg. Vse skupaj bolj švoh, centimeter ali dva. Vseeno pa mi ni dalo miru, da nebi preizkusil, če je morda primerno za driftanje. Na srečo je bila temperatura zelo nizka in moja prva postojanka (Interšpar Vič), se je izkazala za dobro drsalnico :)
Postaja številka dve je bil Petrol. Zmanjkalo mi je namreč bencina. Ko pa sem avto primerno nahranil, sem oskrunil še 3 parkirišča in se naposled odločil, da obiščem industrijsko cono Rudnik. Mikalo me je sicer tudi parkirišče pred halo A v BTC-ju, ampak tam sem že bil nekajkrat, poleg tega pa so me od tam nagnali že policaji, BTC-jevi "redarji" in celo plug.
Prvo parkirišče (se mi zdi pred Lesnino) je bilo precej prazno, dva avta in nekaj oseb, za katere ne vem vzroka prisotnosti. Po tleh so bili vidni sledovi driftanja, voznikov pa nikjer. Zapeljal sem se še malce naprej in opazil nekaj avtomobilov, ki je norelo vsepovprek :D
Ker je bila tema in sem bil osredotočen predvsem na to da se ne zaletim, ne vem točno kje sem bil. In tako smo driftali kar nekaj časa, še sedaj me boli roka od zategovanja ročne. Počasi se je nabrala velika množica ljudi in vzdušje je bilo podobno nogometni tekmi :D Gledalci so stali ob parkirišču in nekateri celo zobali prigrizke in se drli: "Wow lej to, hudo" in "Lej tega k nima pojma...". Jaz sem bil deležen predvsem slednje opazke ^^. Je pa res da sem bil edini s hatchbackom na sprednji pogon in še to s 55 konji. BMW-jem in enemu terencu res nisem bil kos, ampak prepričan sem da mi je šlo kar v redu, nekaj driftov se mi je pa zelo posrečilo. Bilo je super, ampak pomanjkanje družbe in utrujenost sta po določenem času privedla do naveličanosti in odpeljal sem se domov, še vedno poln adrenalina in z nasmeškom na obrazu :)

Katja pa naj bi med tem doma že spala, ampak mi je povedala, da si je v tem času nalakirala nohte... ženske res ne vejo kaj zamujajo :D

Bi prilimal video posnetek, ki sem ga posnel, ampak ker gor ni mene je brez veze :P
Moram pa povedat da je bil prisoten en človek, ki je z neko ogromno kamero snemal vse skupaj, upam da ni bil od policije :D

EDIT: Za videoposnetek klikni v prihodnost.

50 evrov za vstop v Ljubljano?

Evo pa nadaljujem z državno problematiko ^^ Od evropske unije smo dobili navodila, da moramo zmanjšati onesnaževanje zraka. Vlada je na hitro pripravila predlog, kako bi se zadevo rešilo. Vsak, ki bi se želel prevažati znotraj širše Ljubljane (znotraj ringa oziroma obvoznice), bi moral plačati 50€ (na dan?). Podrobnosti tukaj na 24ur.com

Že nekaj dni nazaj je svoj komentar objavil Matic. Jaz pa nisem bil takoj sposoben izraziti mnenja. Po rahlem premisleku sem prišel do naslednjega stališča.

Promet v Ljubljani je vsekakor velik problem. Pa si poglejmo podrobnosti. Najhuje je v prometnih konicah, predvsem zjutraj med 6. in 8. uro in popoldne med 14. in 18. uro. Kaj se takrat zgodi? Ogromno avtomobilov se zgrne v Ljubljano, nastajajo hudi zastoji. Ti zastoji pa so škodljivi na več nivojih. Prvi problem je sama količina avtomobilov, ki izpušča škodljive pline v okolico. Drugi problem je upočasnjen promet, zaradi česar gre v zrak veliko več izpustov, saj avti veliko časa stojijo na mestu, motorji pa so prižgani. Tretji problem pa je sama struktura mestnega prometa - veliko križišč in semaforjev, zaradi česar je potrebna veliko bolj neenakomerna vožnja, saj je stalno treba speljevat in pospeševat, kar spet povečuje onesnaženje. Vsak voznik ve, da avto v mestu pokuri 10-20% več bencina samo zaradi tega. Več porabe, več izpustov.

Problem številka tri je najbolj zapleten in se ga da reševat samo s spremembo infrastrukture. Kar pa je zamuden in potrošen postopek, poleg tega ne obeta velikih izboljšav. Zato je najlažje reševat prvi in drugi problem. Najbolje se je vprašat, kdo je glavni krivec? Odgovor je zelo preprost: vsi, ki hodijo iz okolice v službo v Ljubljano. Če nebi bilo njih, bi bil promet tak, kot ga imamo v povprečju sobote in nedelje. In kdor je se je vozil po Ljubljani ob 16. uri med tednom in nedeljo, ve o čem govorim :)) S tem da v nedeljo zvečer se promet nekoliko zgosti, ko navalijo študenti. Ampak mislim da ni debate, kje tiči vzrok težav. Sedaj se je potrebno samo še domisliti rešitve problema. Ministrov predlog je bil pobiranje vstopnine za vsakogar, ki se pelje znotraj Ljubljane. To pomeni tudi tiste, ki pridejo enkrat na teden ali še manj. To pomeni tudi za nas, ki gremo kdaj po opravkih v mesto. Kar je absurd. Ni pa absurd, da bi to veljalo za tiste, ki se vsak dan vozijo v prometnih konicah - zaposleni v Ljubljani. Torej moj osebni predlog je ta, da kdorkoli je tukaj zaposlen (pa tudi če tukaj živi) naj plačuje takso, ali pa naj se vozi z javnim prevozom. Na Viču nekaj podobnega zelo lepo funkcionira. Na Dolgem mostu je veliko parkirišče in končna postaja avtobusa 6. Mislim da je za parkiranje potrebno samo kupiti žeton. In ljudje to storitev presenetljivo množično uporabljajo. Med tednom je vse zaparkirano. Kar pa se tudi zelo pozna na prometu, saj je Tržaška cesta v primerjavi z ostalimi mestnimi vpadnicami bistveno manj obremenjena (na mojo srečo :D). Torej za zmanjšanje onesneževanja bi bilo po mojem potrebno nekoliko (mogoče samo večje število avtobusov) izboljšati proge in zagotoviti primerna "odlagališča" avtomobilov na mestnih vpadnicah (+ uvedba visoke vstopnine). Največji problem pa vidim v kontroli, ker si ne predstavljam kdo in kako bi preverjal lokacijo zaposlitve :/

No, nekaj v tem smislu se mi zdi mnogo boljša rešitev, kot tista ki jo je predlagal minister. Dolgoročno se bodo pa železniške in avtobusne storitve združile v eno storitev (tako je bilo rečeno), poleg tega pa se bodo predvsem železniške pocenile in izboljšale, kar bo prepričalo še več ljudi v uporabo javnega prevoza in se ne bodo niti do obvoznice pripeljali z avtom ampak kar direktno z vlakom. Saj idealna rešitev bi bila podzemna železnica kot jo imajo v Londonu in drugje, ampak to v Ljubljani zaenkrat še ni izvedljivo in si moramo pomagati z drugimi ukrepi.

"Tipičen" petek

Dan se je začel izredno zgodaj in zelo nenavadno. V bistvu sem ravno poskušal zaspati, ko zaslišim bobne. Wtf? :D Najprej sem pomislil, da je to posledica pijanih sosedov ali kaj podobnega. Ampak "muzika" kar ni utihnila. Kmalu se je pričela tudi vokalna spremljava, ki je bolj spominjala na zadnje krike umirajočega :D Firbčen kot sem, mi ni dalo miru dokler si nisem zadeve ogledal iz balkona. Dve osebi sta sedeli v podhodu (pod železnico) in pač ustvarjali. Sklepam da hare krišna? Svašta :D
(ura je bila od 2:30 do 3:00)

Moj drugi začetek dneva se je zgodil mnogo ur kasneje, nekje ob 12ih sem zaužil zajtrk. Med učenjem analizne kemije sem pisal Maticu in kmalu sva bila zmenjena za dirko z gokartom. No še pred tem sem ponovno obral našo češnjo. Zgodba je bila zelo podobna, le da sem tokrat nabral malo več češenj, in če se kdo spozna na Murphyja, bo vedel, da se mi je tik pred zaključkom iz drevesa stresla cela vrečka češenj... Po 20 minutah grmenja in vedno močnejšem vetru, sem jo ucvrl domov in se zopet rešil naliva za pičlih nekaj minut. Aja, pred tem mi je Matic zatrjeval, da ne bo dežja :D

Nato je bil na vrsti gokart. Končno sem lahko sprostil vso negativno energijo, ki se je nabirala te dni. In seveda sem postavil spet nov osebni rekord, ki znaša 30,57 sekund (za krog). Roke so me pa bolele kot še nikoli. Sva pa imela z Maticem sploh srečo, da sva prišla na progo, saj je bila rezervirana za celo armado ciganov (tako so izgledali pa še slovensko niso govorili). Ampak še dobro da naju je eden od skrbnikov dirkališča vrinil pred njih :D

Glede učenja sem pa končno "padu notr" in nimam več večjih problemov z ravnotežji, potencialni problem so še pufri, ostalo je simpl. Glede kolokvija sem si pa danes pregledal vsa poročila od vaj in naredil nekaj nalog, naštudiral sem računanje s standardnim dodatkom, drugih komplikacij pa mislim da ne bo. Časa imam dovolj da se naučim za 10 (pišem seveda 8 ali manj), za izpit bo pa prav tako dovolj časa, večino že znam ali pa moram samo še obnoviti. Imam dober občutek, kar me še dodatno stimulira k učenju in prepričan sem, da v naslednjem tednu naredim letnik 8)

Zegn da te kap :D

Hja, danes ob prijavi na kolokvij ugotovim, da nisem še oddal zadnjega poročila. Takoj ga naprintam in kmalu sem se odpravil na faks, da ga oddam. Zavijem z avtom na ulico kjer ponavadi parkiram in se zamislim: "Hm... avto bo parkiran samo okoli 5 minut, ali naj iščem prost parkirni prostor, ali naj parkiram kjer ni dovoljeno... no ja, ura je okoli 16 in morda se bo kakšen le našel. Če ga ne bo, se obrnem in parkiram na začetku ulice kjer se ne sme."
In res, imel sem srečo, ravno en plac je bil prost. Nek Romun se je ravno pred mano spravljal parkirat, tako da sem za parkiranje potreboval minuto več, kot bi sicer porabil. Veselo parkiram in se odpravim proti faksu (po ulici navzgor). In kaj zagledam v daljavi? Pajka ki je ravno nalagal avto točno iz tistega mesta kjer sem nameraval sprva parkirat. LOL!

Pozor, kolesarska steza!

Tole pa leti na vse, ki nepremišljeno stopajo po kolesarskih stezah. Kaplja čez rob je bila, ko mi je danes pred kolo izza pregrade na avtobusni postaji stopila ženska, brez da bi se prepričala če je to varno. In kakšna je bila posledica? Ja zaletel sem se v njo kaj pa. Na srečo sva se le obdrsala, kot pa čelno trčila. Če bo šlo tako naprej si bom na kolo montiral bodice!
Zakaj so ljudje tako butasti. Ne samo v avtu, ampak še ko so peš. A je res težko videti na tleh rdečo progo na kateri je narisan možic na kolesu. Enkrat se enostavno ne bom mogel izogniti nesreči in bo prišlo še do resnih poškodb. Mogoče ljudje zmotno mislijo, da kolesar ne more narediti večje škode. Ampak kaj pa če vozi med 20 in 30 km/h kot recimo jaz. To se sicer ne sliši veliko, ampak je treba upoštevat udarec 70 kilske gmote s to hitrostjo!

Pa ni fora v temu, da se jezim za vsako malenkost. Ne. Vsak dan naletim na ljudi, ki stojijo ali hodijo po kolesarski stezi. Kar pa ni tako hud problem, ker se jim pač izognem in je zadeva rešena. Se ne splača sekirat zaradi tega. Dobesedno skakanje pred kolo je pa nedopustno. Ob temu se spomnim situacije, ko sem se nekoč peljal domov po tržaški cesti (kolesarski del pločnika). Vse prazno, razen starke, ki se je muzala po pločniku. Brezskrbno se peljem, nakar se bakica odloči, da bo naredila prekršek in prečkala tržaško cesto tam kjer ni prehoda niti semaforja. Kar bi mi bilo vseeno, če mi nebi v prvi fazi tega postopka stopila pred kolo ravno ko sem bil od nje oddaljen le nekaj metrov. V kolikor nebi imel dobrih reflesov ali je nebi pravočasno opazil, vemo kaj bi se zgodilo. Potem bi bil pa pomožnosti še jaz kriv, da bi bila ona pohabljena, če ne celo mrtva.

Folk, dejte opazovat svojo okolico! Ne ogrožajte sebe in ostalih po nepotrebnem. Jasno? Verjetno ne, ampak upanje ostaja...

Ko zmanjka bencina...

Odkar imam svoj avto, nisem še nikoli odlašal s točenjem goriva toliko časa, da bi mi ga dejansko zmanjkalo. Do danes :D Ko se je prižgal indikator za "prazen" tank, sem vozil še kak teden, oziroma nekje 50 do 100 km. Danes zjutraj sem se še uspešno pripeljal na telovadbo in nazaj, popoldne pa sem nameraval na Brezovico končno napolnit tank. Vem kako zgleda ko je bencina še dovolj pri ax-u in polo-tu, tako da sem pričakoval podobno pri puntu. In sem se rahlu uštel :D Namreč lučka se očitno prižge bolj zgodaj, prav tako pa goriva prej zmanjka. To pa sem ugotovil že po nekaj minutah vožnje proti Brezovici. Imel sem srečo. Namesto po tržaški, sem ubral krajšo pot, ki pa je bila hkrati tudi varnejša, ker je veliko manjša. Ravno pri semaforju s tržaško pa mi avto odpove :D Uspel sem ga nekako obrniti, in zopet je bila sreča na moji strani, saj - glej ga zlomka - je bila ravno tam cesta primerno razširjena za širino enega avta, na tisti razširitvi pa mi je avto ponovno "zaspal". Kot da sem parkiral ^^. Slučajno me je v tem trenutku poklicala Katja, vendar kot je očitno, sem bil nekoliko zaposlen :) Zanimalo me je koliko sreče mi je še ostalo in zapeljal sem ponovno na cesto. Moja sreča pa je trajala ene 20 metrov. Avto je brez hrane popolnoma obnemogel. Treba ga je bilo poriniti dol s ceste, pri čemer mi je pomagal mimoidoči. Kot rečeno, sreča v nesreči je bila tudi ta, da sem bil izjemno blizu doma (in mimogrede tudi petrola :D). Tako sem poklical fotra, ki mi je prijazno s kolesom pripeljal bencin od kosilnice ^^. Gulp, gulp, gulp, gulp.... Juhej, avto ponovno živi! S tem se je pustolovščina zaključila, kajti tedaj sem se lahko odpravil na Brezovico, kjer sem uspešno izvršil misijo 8)