Marele

Lipoglav

No, zbudil sem se namesto ob devetih šele ob pol enajstih. Ravno da sem pojedel, potem pa malo na zrak (lep dan pa to...). Avto je kljub pomanjkanju antifriza preživel vožnjo po ledeni noči. So me pa zato že takoj zatrli nesposobni vozniki. Najprej že po 100 metrih me nekdo izsili - prileti iz stranskega dovoza izza hiše. Potem se ta isti človek ustavi v križišču kjer ima prednost... Sledila je seveda klasika avtoceste, grem lepo 140 in gre nekdo prehitevat s 100 in potem upočasni celo na 90. OOOOOOOOK sunday drivers...

V glavnem na koncu sem le prispel v Grosuplje. In sva šla z Uršo in njeno Lizo malo okoli lipoglava. V nekem momentu se mi zdi da se je celo videl Triglav. Splezala sva na tri lovska "razgledišča" (kakorkoli se že temu reče). Pa me sploh ni bilo tako strah kot včasih.

Ko sva se nadihala svežega zraka pa nazaj domov učit. Kot vedno naredim ko mi teče voda v grlo, sem šel gledat uspeh pri temu predmetu v preteklosti. Šokiralo me je ko sem videl tako visoke ocene, pa tako težak predmet :O Kot da to ni dovolj, sem iz nekaj starih izpitov ugotovil, da se nekatera vprašanja VEDNO ponavljajo. No, zdej se morm pa samo še naučit :D

Pa še slikca iz izleta. Če dobr pogledaš se vid tud Uršo, le kaj je počela :P

Sveti Lovrenc

Moja pot se je začela okoli 6 km severno od Postojne. Tokrat sem se bolj temeljito pripravil, med drugim sem si ogledal satelitsko sliko celotne poti (NV atlas). In res se celo pot nisem niti enkrat izgubil oziroma zgrešil pot. Pri sebi sem imel tudi natančne napotke, ravnal sem se po logiki in celo soncu (nimam kompasa). Zemljevid je pa itak že osnova.

Avto sem parkiral pod drevesi pred žago Belsko. Kot me je prejšnjič izučilo, sem naredil vse, da bi bil avto ob koncu dneva HLADEN. Na koncu je bilo pa tako ali tako hladno, ker je sonce ob mojem zaključku že skoraj zašlo, pa itak je bil to dan ohladitve. Tako da na celotni poti nisem imel problemov z vročino. Bilo je zelo prijetno saj sem se večino časa vozil v senci dreves. K temu je pripomogla tudi pozna popoldanska ura (16). Na trenutke me je bilo kar malo groza glede na to, kakšen pragozd sem prečkal. Tura je narejena tako, da se res maksimalno voziš po gozdu, kar pomeni da je slaba podlaga samoumevna. Na srečo pa je pot zelo pestra in večinoma lepo vozna. Tudi razgled je pri večjem delu vzpona zelo lep. Kraška pokrajina in njeni geološki pojavi so čudoviti, ves čas pa me je gledal tudi Nanos. Mimogrede sem si lahko ogledal še predjamski grad, ki je lep bonus na tej turi. Ko sem se bližal vrhu, me je čakalo še 6 kilometrov dolgočasnega vzpona po lepem gozdnem makedamu. Vleklo se je v neskončnost. Pod vrhom, ko sem se že veselil konca naporov, me je čakal še pol kilometrski klanec, ki je od mene zahteval velike napore porivanja kolesa. 500 metrom kar ni bilo konca, dokler nisem zagledal zvonika cerkvice. Juheeeeej, sveti Lovrenc :) Konec naporov? Niti slučajno :D
Čakal me je izredno strm spust. Občutek je bil kot da delam sklece (pač nagib proti balanci). Ampak je bilo fajn. Čeprav se mi je kar malo luštalo, da bi oddirkal po lepem makedamu od koder sem prišel. Mogoče si drugič izberem prav to.
Še kilometer ali dva in bil sem ponovno pri avtu. Vse skupaj je trajalo okoli 3 ure in pol za bogih 21 km. Ampak sem si vzel res na izi, ker nisem vedel kako bo.

Ocena izkušnje: neprecenljivo :)

Do morja upam da mi uspe narediti še 2 turi, eno pa zagotovo. Samo še načrte si naredim in že bom spet švical :)

Aja še utrinki iz poti:

In celoten album slik:

Sveti Lovrenc (26.7.2007)

Češnje v betonu

Ljubljana. Mešanica betona, asfalta, megle in ljubljanskih srajc (ter vsega ostalega kar je slabo). Vedno znova in vedno bolj. Še vedno pa si nisem na jasnem kaj prevladuje, foušija ali zabitost?

Danes me je ponoči pošteno mučil spanec. V posteljo sem se pospravil okoli 11 pa do 3 še kar nisem spal... Tako da je bilo vstajenje šele okoli 12 pa me zaspanost še kar ni minila. Popil sem kozarec vode in nekaj rumovih kroglic, nato pa sem se odpravil na vrt, kjer sem splezal na češnjo in nabral kake pol kile sadov. Ogromno jih je še ostalo gor, prekinilo me je vreme - veter me je zibal skoraj do morske bolezni :D No itak pa nisem imel več moči, odsotnost zajtrka je opravila svoje. Pa tudi zadnja dva dni zelo vestno uporabljam wrist ball, kar mi je oslabilo roke (ki so že tako bolj švoh :D). To napravo bom tudi demonstriral enkrat danes in pokazal video.
No torej prenehal sem z nabiranjem češenj in iz neba se je glasilo sporočilo: "takoj domov če ne boš moker!" In res, nekaj minut po mojem prihodu domov se je pošteno ulilo. To je postala že dnevna rutina. Kar je pravzaprav dobra stvar, saj se tako lažje osredotočim na učenje. In ko smo že pri temu, v naslednjih 10 dneh imam prvo priložnost, da si zagotovim vpis v 3. letnik 8) (kolokvij in izpit). Po mojem ne bo problema. Potem pa v miru opravim še ostale neobvezne obveznosti.

Pa še vzorec domačih hrustavk:


EDIT: Dodana fotka na željo Katje :P

Lačni so, lačni (Mlade mamo IV)

Kot obljubljeno, ptički v videu in sliki:

V gnezdu že migetajo sveži kosi (Mlade mamo III)

Danes so se v gnezdu na našem balkonu začeli valiti mladiči. Res so ljubki, tako nebogljeno ležijo in se poskušajo premikat :) Zaenkrat še povsem brez dlake... mislim perja. Žal ne morem pokazati slike, ker še vedno nisem porihtal telefona, Katja pa pride v četrtek in takrat bom naredil in objavil tudi slike. Moram povedati, da so me kar presenetili. Mislil sem, da ne bojo pogledali iz lupine še vsaj teden ali dva. No zdaj so zunaj, prejle je bilo samo še eno jajce celo. Mama je polno zaposlena s prinašanjem črvov oziroma česarkoli že jejo. Jih grem še enkrat pogledat, tolk so luštni :)

Nataliteta narašča (Mlade mamo II)

Kot sem že objavil, imamo na balkonu družino kosov. Poleg prvotno 2 jajc je samička zlegla še 3 jajca! Poročam spet ko se izležejo :)

Moj črni blog

Marsikdo bi si misli, da sem metalec ali kaj podobnega, ker imam tako "temačno" stran. Pa sploh ni res. Fora je v temu, da moje oči zelo rade počivajo. Siv font na črni podlagi je sigurno bolj blagodejen, kot črn font na beli podlagi. Ob tem skrbim tudi za zdravje oči morebitnih bralcev ;)
Odkar sem dodal števec, vidim da dejansko ljudje zaidejo na moj blog. Če pa kdo z zanimanjem bere je pa že povsem druga zgodba. Glede na to, da nimam komentarjev je odgovor verjetno bolj negativen :D Ali pa so (ste) bolj sramežljivi. Če bi pisal moj blog zaradi drugih, bi se morda celo sekiral, ampak v prvi vrsti pišem tole kot moj osebni dnevnik.

Vrnimo se nazaj k črnemu ozadju. Glavnega razloga namreč še nisem izpostavil. Gre namreč za to, da s črnim ozadjem varčujemo z elektriko in s tem pripomoremo k ohranjanju narave. Saj veste, letos je kot tsunami pretresla svet Neprijetna resnica in ob topli zimi se nam je Al Gore zableščal v obliki božjega sla. Spoznali smo, da je treba ukrepat, zato smo vsi skupaj z nasmeškom na ustih za 5 minut izklopili vse električne naprave v domovih (razen hladilnika, zmrzovalne, klime, bojlerja, računalnika...). Od začetka sem bil še zaskrbljen, ampak taka osveščenost ljudi mi je vlila nov zagon.

*Se odpelje z avtom v šolo*

Z avtom do sv. Jakoba

Sveti Jakob se nahaja v tako lepi pokrajini, da se mu človek res ne more upreti. Zato sva se s Katjo kar z avtom odpravila na krajši pohod. Nahaja se na višini dobrih 800 metrov, vendar je z avtom dostop možen zelo daleč, tako da ostane le še za 15-20 minut hoje do vrha, večinoma pa je raven teren. Zaradi lepe okolice in dostopnosti je kraj zelo obiskan. Nekateri pridejo peš, drugi s kolesom, tretji več ali manj z avtom ^^. Danes sva med drugim naletela tudi na ljubitelje letal, saj so jih v stalnem vetru zelo uspešno manevrirali s svojimi daljinci. Nebi se branil take igrače :)
Moram pa povedati, da se je moj avto s svojimi 55 konjskimi močmi in prostornino 1,1 L pošteno namučil do parkirišča pod vrhom. Malo se mi je kar smilil, no bo že preživel. Aja mimogrede, ravno prejšnji teden je doživel svoje prvo popravilo. Menjava gibljive izpušne cevi - 50€. Mislim da je to dokaz, da sem kupil ugoden avto ;) (če odštejem stroške dveh vlomov :S).

Pa še kakšna slika ali filmić:

Parkirišče

Destinacija

Nek čudak zre v obzorje :P

Pogumni popotniki:

Mlade mamo!

Kdo bi si mislil, da bo kos zgradil gnezdo na našem balkonu. In kdo si je šele mislil, da bo prišla še kosovka in zlegla jajca. Potem pa pravijo da v Ljubljani ni narave :P

Beautiful day

Nedelja, 4. marec 2007. Najtoplejši dan letos - 17 stopinj! Seveda nisem mogel, da nebi izkoristil prilike, in s Katjo sva šla na Toško Čelo :) Avtomobilov je bilo spodaj parkiranih ogromno, ko pa sva začela svoj vzpon o gužvi ni bilo ne duha ne sluha, prav tako na vrhu ni bilo veliko ljudi. Bil je prijeten sprehod, s še bolj prijetno družbo <3

Na poti sva slikala tudi nekaj rož, pa naj še kdo reče, da telefon ni kvaliteten fotoaparat :P




Je bilo opaziti tudi nekaj kolesarjev, ki so še dodatno spodbudili mojo željo po MTB avanturah. Imam že vse splanirano, ob prvi priliki se bom zapodil ravno po Toškem Čelu. Sledi Krim. Nato pa novim destinacijam naproti :)

VRH BAČE!

No najprej bom povedu zakaj je sploh tako čudno ime. Spodaj v dolini je reka Bača in vrh očitno pripada tej reki :)
A nej še kej povem o mojem podvigu? HELL YES! :D
Današnji izlet je bil poln presenečenj in izzivov in lahko rečem da ni bil od muh, pa čeprav je dobesedno bil od muh. Zakaj? Razložim kasneje ;) Gremo lepo od začetka. Prvi izziv je bil da sm pršu do kmetije podrošt, to je dobrih 50 kilometrov iz Ljubljane proti gorenjski. Moji navigacijski pripomočki so bile oči in moj "občutek" :D Seveda, najprej sm pr Medvodah vzel napačen izvoz ker sm se bal da bom šel mim. Sm to hitr pošlihtu, oziroma sm ugibu da sm zavil prekmal. Kar se je izkazal za pravo odločitev. Že od doma sm šel malo kasneje kot po načrtih, pa me je zatrla še gužva na cesti. Živčno sm gledu na uro, in ko sm se končno znebil kolone, pridem pred semafor... delo na cesti :S Če nism 10 minut čaku na zeleno.... Čez določen cajt sm pršu v Škofjo Loko in sm mislu da sm že praktično na cilju... hja, nč od tega :D Se vozm vozm, res lepa cesta in pridem v Železnike. "Zdej sm pa res že na konc" sm si mislu. Not kwajt jet :D Na koncu sm le prišel na tisto kmetijo in sm se mal namatru da sm dobil parkirišče (v gozdu :D). Ok porabu sm uro in petnajst minut, zdej pa hitr na kolo. Vse lepo in prav, temperatura glih prov, klanc lepo u izi... Pol pa pridem v eno vas. Grem stavt da je bil 15% klanc. Kr sram me je blo, na vsake 50 metrov sm počivu. Res nečloveški napori zame. Kkšne tričetrt ure sm po moje porabu. Pol kasnej je bil pa lep klanc ampak.... doživel sm najhujšo nočno moro. Napad muh :S Js sm mislu da bom znorel. Cel roj muh je letel okol mene in po men, V UŠESA, v glavo.. povsod. Zdelo se mi je kot da se ta moj pekel vleče v neskončnost. Po mnogih kilometrih normalnega klanca sm prispel do ravne ceste. Kakšno olajšanje, muhe so bile prepočasne da bi me še naprej morile. Klanec se je obrnil navzdol in začele me je skrbeti da sem zašel, zato sm se obrnil in spet kolesaril v klanec. Res nism vedu kaj bi, zemljevid mi ni pomagu. Na srečo sm mel s seboj še pisne napotke, ki so me rešili. Izbral sem pot, ki se mi je zdela prava in držal pesti da ne bom pršu narobe. Najprej je slabo kazal ampak na koncu je blo ok :) Peljal sem po grdem makedamu, najprej ni bilo naklona, potem pa spet potiskanje in sopihanje. In ja, spet so me napadle muhe :S Ampak sm se nekak že navadu :D Makedam se kr ni hotu nehat. Umes je bla še tabla da lahko srečam krave :D ki jih sicer nism, je blo pa zato velik kravjih drekov travniki pa "pokošeni" Prov lepo je zgledal kot na golf igrišču :D Cesta se je končala in še par korakov me je ločilo do vrha. Razgled je bil res lep, ni mi pa preveč dišala pot po kateri sem nadaljeval. Raje sm v klanec kar peš porival kolo, ker mi prepad ni bil preveč obetaven. Ko se je potka zravnala sm se usedu na kolo ampak skrajno previdno in počasno je bilo moje napredovanje. Na določenih mestih sem bil le nekaj centimetrov od popolnoma navpičnega prepada. Moj uspešen prehod je bil nagrajen z varnejšo gozdno potko. Mimo lovskega bivaka kot je pisalo v vodniku, sledil sm markacijam, pot pa vedno grša in bolj strma. Pa ravno sem se veselil lagodnega spusta. Ne ne. Bil je naporen vzpon, in bil je naporen spust. Prste sm mel trde od držan zavore. "joj zakaj nimam disk zavor, grrrr!" :D Mi je pa dobr koristl nastavljivost hoda na sprednjih vilicah, da sm bil bolj stabilen (sm dal najvišji hod). Sonce je zahajo in prišel sem v dolino. Zdej pa še kake pol ure asfaltiranega spusta. Kar bi bilo zelo prijetno če se nebi že zelo shladilo. Bila je ura skoraj šest in dan je šel proti koncu. Vetrovka mi je še kako prišla prav, ampak v zraku je bilo toliko vlage, da se mi je na kolesu nabral kondenz :D Verjetno zato ker bila ob cesti ves čas reka ^^ Ves trd in mrzu sm le prispel do avta beri ob 18:20 :D Moj izlet je trajal 4,5 ure :) Prevozu sm pa dobrih 30 km.
Na koncu dneva sm zelo zadovoljen z današnjim dnem. To je bil moj mali enduro preizkus :D Testiral sem svojo potrpežljivost, vzdržljivost, voljo, samozavest, orientacijo, strahove, koncetracijo in pazljivost, na koncu pa še temperaturno odpornost.
Sej lahko reče kdor hoče: "ah to pa res ni nč posebnga...." ampak zame je bil to do zdej najvišji vzpon (1300m) in največji izziv, ki sem ga uspešno zaključil. In sm srečen ;)
Lahko še omenim kako je lepo biti v naravi. Res dobim poseben občutek zadovoljstva. Poleg tega sm vidu tud nekej divjih živali. Najprej nekaj sploščenih močeradov, v gozdu mi je cesto prečkala veverica z lešnikom v gobčku (kok je to fajn živalca ^^) nad mano so letele neke gorske ujede, kanja, sokol, orel... kaj js vem. Enga lepga pajka sm sliku pa seveda so ble tud krave.
Zdej pa še slika ali dve:

Katarina in sveti Jakob

Uf... če to ni bil ubijalski dan. Lepo spim in uleti mtka v sobo: "zmrzovalno boš mogu pomagat nest!", "kaj, zakaj, kdaj..?", "ja boris ne more k prav da ga hrbet boli" right... No sej pol sm bil v pripravljenosti da bojo prpelal skrinjo, na srečo so jo tud do gor nesl. Pol smo premikal ta staro skrinjo in prelagal stvari vn in not, men je pa počas zmankoval cajta. Hitr sm skoču do obeh faksov da sm uredil kar se je dalo, nakar še v trgovino po visokoenergetska živila :D Ja rabu sm mal poživil, ker nism glih v najbolši kondiciji in potem hitr na kolo novim (u bistvu starim) podvigom naproti. Kot ponavadi sm spet mal zalutu, ampak nism se rabu nč vračat nazaj ker sm pravilno pršu. U bistvu sm šu po bližnci, ampak je bla grda makedamska cesta tko da ni blo nč s podiranjem hitrosti. Blo je zelo naporno in na določenih odsekih sm mogu počivat na 50 metrov :O No kot celota mi je kr hitr minil. Števc je na konc kazu 40 prevoženih kilometrov v času 2 ure in 44 minut. Dejansko sm pa z odmori porabu še eno uro več.
Aja skor bi pozabu! Dve srni sta mi prečkali pot :) kok je blo pa to lepo. In to na istem mestu kjer sm lani skor povozu veverco :D
Da pomislm, zihr je blo še kej omembne vrednega hm... jah nč, res sm ful uživu, škoda k ni bil cel poletje tak. No pa še kkšna slikca:


Pogrešam Katjo <3