Blejsko jezero

Se mi zdi da sem obljubil malo večji izziv. No, koliko večji, pa naj vsak sam presodi.

Šmarna gora v belem

V mrazu sem šel že večkrat, v snegu pa danes prvič. Popravek: snegu in ledu. Kot je moč slutiti, bilo je pestro. Sploh glede na mojo obutev - superge :D Palice pa itak zavračam.

Vzpon je bil precej običajen. Edino da so me v začetku bolela pljuča, kar sem rešil s pretežnim dihanjem skozi nos. Nato me je začela boleti glava :D. Končno sem le upočasnil tempo, tako da se je perfuzija skozi pljuča in glavo nekoliko optimizirala in so problemi skoraj zginili. Je pa res da so me na vrhu začeli boleti še zobje. Star sem... :)) Sicer je bilo brez večjih zapletov, nekajkrat mi je malo spodrsnilo, a brez posledic. Se mi je pa dozdevalo, da bo sestop nekoliko težji. Še prej sem si jasno privoščil čaj. Preden pa mi je točajka začela točit mlačno raztopino saharoze, sem si premislil in naročil vročo čokolado. To ja! Čokolado bi! Na moje grenko brezokusno razočaranje ta napitek ni bil niti Č od čokolade. Dejansko je bil okus po vodi še močnejši, kot če bi pil čisto vodo, čeravno mi je ta pojav še vedno uganka. Ko sem zaužil vroči mlačni napitek, je bi čas za odhod. "No, pa pojdimo", bi rekel Hugo. Prvo presenečenje me je doletelo, ko sem prišel do zvonca in zagledal dva smučarja. Smučala sta po (peš)poti. "Right..." si mislim sam pri sebi. Nato pa se spomnim, da sem že gor grede videl nekaj ljudi, ki so v čevljih "smučali". Evo, to je nekaj zame! Večji del tiste široke potke od zvonca do sedla sem v mikroskopskih korakih prepešačil, bolj proti koncu pa se je naklon močno povečal. "Tule bi morda lahko preizkusil moje "smučke"", si ponosno rečem. Boy, was I in for a surprise :D Začetek je že bil tak, kot sem si predstavljal. Nekaj metrov sem drsel, kar je samo po sebi čisto lušno, malo zaskrbljujoče pa je bilo dejstvo, da sem se gibal pospešeno :D Takole drseti brez nadzora, brez možnosti da bi povečal trenje. Kaj naj rečem, adrenalinski šport. Seveda podlaga ni bila brezhibna in me je vsake toliko "zaštekalo" in v izogib grdemu padcu sem za nekaj metrov stekel (še dodatno pridobil na hitrosti) in ponovno vzpostavil "smučarski" položaj. Meni je minilo neskončno časa, preden sem se zopet zaustavil. Na tistem mestu je stalo nekaj ljudi in zgroženo so pogledali proti potki: "Joj, a bomo sploh lahko prišli gor?" :D V nadaljevanju me je veselje do smuke popolnoma minilo, zato sem bolj pazljivo stopicljal. Še vseeno pa sem nekajkrat padel, kolikokrat sem SKORAJ padel nisem niti štel.

Torej če se kdo odpravlja na isto pot, priporočam dereze. Jih bom jaz drugič vzel? Ne :D

Icmanikova planina

Torej... današnji izlet izziv. Zelo sem se ga veselil. Res da sem moral zgodaj vstati in za zajtrk jesti polnozrnate makarone brez vsega, ampak to so detajli ^^

Zbudil sem se kot ponavadi, ob zori. Nato sem čakal da bo zvonil alarm, pa ga kar ni bilo. Prepričan sem bil, da že zamujam, a takrat ko sem se odločil pogledati na uro, je bilo še 15 minut do alarma. Začuda je teh 15 minut minevalo zelooooooo počasi.

Ampak vse to sploh nima nobene veze. Skratka, od doma sem se odpravil z 10 minutno zamudo. Pred mano je bila ena ura vožnje, vsaj tako je bilo mišljeno. V bistvu mi je prav pasalo malo vožnje tudi z avtom. Odpravil sem se na avtocesto in potem proti Kamniku. Vse lepo in prav. V Kamniku prej nisem bil še nikoli, zato sem se orientiral po zemljevidu, ki mi je veleval da grem samo "čez". Kot se je izkazalo, potrebuješ za "naravnost" tudi par zavojev v križiščih in rondojih. In sem dvakrat falil, sram me je -.-

Po dodatnih 15. minutah stran vrženega časa, sem bil končno na pravi cesti. Vsaj tako sem upal in imel sem prav. Ampak rovte po katerih me je pot vodila, so bile res... rovte od rovt. Takih cest še hrvati nimajo! Res obupno. Še posebej ko poleg vsega niti ne veš če se prav voziš. In kaj me je pravzaprav tako motilo? Za začetek bi lahko bila kje kakšna tabla v kero smer kam prideš. Ampak dobro, to je že nadstandard. Huje je to, da je cesta dovolj široka za 1 (EN) avto. Se ne hecam. Seveda zaradi tega ni niti sredinske črte, ker bi vse skupaj zgledalo kot dvosmerna kolesarska steza :D Jooooooj groza res. Pa ne rečem da bi bil to nek kratek odsek. Ne, to se je vleklo eno tretjino poti, ene 20 kilometrov. In tudi to samo po sebi še ni tako hudo, razen če upoštevaš, da je cesta totalno najbolj možno ovinkasta - česar takega še nisem videl. In tudi to ne bi bilo tako grozno, če bi ne bili vsi ovinki totalno nepregledni! Avtomobile, ki so mi prišli nasproti - iz ovinka kakopak - bi lahko preštel na prste, ampak bili so: traktor, kombi, avtobus, trije tovornjaki in en osebni avto. Z avtobusarjam sva šla komaj mimo, šlo je dejansko za centimetre, ker je bila na eni strani bankina, na drugi skalnata stena. Potem se je pa še voznik nekaj pizdil... -.-

Nisem še končal. Marsikdo bi uspel predvideti, da je cesta že sama po sebi v razsulu. Ok, nič novega pri nas. Poleg tega ob cesti ni nikakršnih... "kresničk" (uni koli z - rdečimi na desni in belimi na levi - kresničkami). Saj ne da sem jih rabil, ampak ko že ravno šinfam cesto ^^
Veliko huje kot to pa je, da ni nobenih omejitev. Me zanima kdo lahko tam vozi 90 :D Omenil sem ovinke, moram pa dodati še serpentine, ki jih ni malo. Pa so morda kake opozorilne table, ki ti preprečijo da prideš z 60 km/h v serpentino? No ja, ne morem reči da jih ni, ker so bile... v vsakem 5. primeru. Ravno dovolj, da misliš da si varen, pa v resnici nisi. Nekajkrat je bilo kar kritično in sem komaj dovolj upočasnil, večinoma sem bremzo tiščal šele v ovinku. Ko sem naštudiral sistem, sem pač zaviral pred vsakim ovinkom (beri: na 50 metrov). Kot že rečeno, ovinki so bili nepregledni in ni bilo moč predvideti, kaj te čaka.

Občasno sem prišel v kako vas, kjer pa je zopet komična situacija - delo na cesti :D Dejansko sem se dvakrat vozil čez gradbišče, zaradi redkega prometa se vsak lahko zapelje kar skozi, seveda je bilo potrebno paziti na delujoče bagre in seveda delavce, ki so bili vsepovprek. Ne, nisem še končal :D Navdušili so me tudi leseni mosti :D Kje si še videl most iz ladijskega poda no :D Bilo jih je sigurno 5.

Tako je zgledala moja vožnja. Saj ne da se ni dalo voziti, ampak moral sem dati to iz sebe, ker je bilo res obupno.

Kdor je pričakoval reportažo kolesarjenja, si lahko sedaj oddahne. Vsekakor čestitam, da si prebral/a do tu. Če ti ni všeč, kdo ti je kriv da bereš? :P

Štartal sem na zadnjem zastonj parkirišču. Orientacija je bila od začetka malo težavna, ampak vseeno sem prišel na pravo pot (v bistvu sem šel ves čas samo naravnost). Vzpon je bil kar naporen. Krivdo pripisujem v določeni meri vremenu, bilo je menda zelo soparno. Z veliko težavo sem se prabijal meter za metrom. Sicer pa je bilo delno oblačno in prijetno hladno (okoli desetih). Zelo hitro pa sem začel švicat kot v savni. Vse dokler nisem prišel do vrha. Sicer pa je klanec večinoma srednje strm, podlaga pa za vzpon kar solidna. Počivati sem moral danes kar veliko :/ Bom drugače rekel, veliko sem se ustavljal, da sem lahko naredil par fotk :P

Vožnja je bila brez posebnosti, na poti sem opazil nekaj koz in celo nekaj srn. Aja, in ne smem pozabiti neskončnih rojev muh! Na srečo sem pekel z muhami dal prvič skozi že nekaj časa nazaj, in mi je bilo lažje. Vseeno pa še nikoli tako hudo kot danes. Ko sem na (gorskem) sedlu počival, so me tako "napadle", da sem dobesedno bežal. Eno sem celo vdihnil, a mi jo je uspelo izpljunit. Fuj! Za tem me je čakala dokaj ravna pot, dokler nisem prispel tik pod Icmanikovo planino. Tam se je začela obligativna pešpot, ampak od začetka tega nisem hotel verjeti. Porival sem kolo v razrit klanec, a po ene 200 metrih obupal. Spust na takem terenu ni bil možen, zato ni bilo smisla, da grem s kolesom naprej. Odvrgel sem ga in nadaljeval peš. Moči mi je že zdavnaj zmanjkalo in s težavo sem prišel do koče na planini. Razgleda pa ni bilo, zato nisem imel druge možnosti, kot da nadaljujem še nekaj 10 metrov višinske razlike do razgledne točke. Tam pa sem na mrtvo obležal, kot je razvidno na sliki (tista bela malenkost spodaj desno).

Dejansko sem bil vesel da je konec in z veseljem sem se odpravil nazaj. Kolesa mi ni nihče ukradel :P Kdo je pa tako nor da se bo po takih brezpotjih zgubljal ^^ Srečal sem samo dva pohodnika.

Spust od sedla naprej je bil precej monoton. Spominjal me je na Krim. Sama cesta pa je bila nekoliko neugodna za vožnjo, podlaga je bila precej zbit makedam, po vrhu pa je bil srednje debel pesek, ki je idealen za destabilizacijo kolesa. Če sem šel malo hitreje, mi je kolo kar suvalo levo in desno. Na enem ali dveh ovinkih sem celo zadriftal z obemi gumami :D Sicer pa sem večinoma vozil okoli 40 km/h. Nisem hotel pretiravati, ker pač preden bi našli polomljenega kolesarja v teh rovtah, bi lahko minil že cel teden :)

Ko sem prišel nazaj do avta, so bili moji prsti hvaležni počitka (zaviranje...). Pospravil sem kolo, pojedel malico in se odpravil nazaj domov. Med spustom sem izgubil zemljevid, tako da za nazaj sem moral iti po spominu, kar pa niti ni bilo težko. Edino kar sem porabil več časa, ker sem se ravnal po tablah, ki ponujajo najkrajšo pot v predšentviškotunelski infrastrukturi, zaradi česar je bila vožnja daljša (namesto čez Vodice me je vodilo čez Trzin/Tomačevo).

Ni mi všeč zapis, preveč je jamranja in literarno za v smeti :D

Pa še slikce:

Icmanikova planina

LOST

Slika je zarotirana, ker se je blogger pač tako odločil in se mi ne da popravljati. Kot rečeno sem danes ruval kable in če kdo potrebuje cca 20 metrov koaksialnega kabla ga z veseljem podarim (za 5 €).

Kljub vsemu sem se danes odločil le za hiter obisk Toškega čela. A usoda je hotela drugače, Medvodam se nisem izognil. Ampak gremo lepo po vrsti.

Vzpon je bil razmeroma prijeten. Tuhtal sem, da bi se za spremembo spustil čez gozd proti Šentvidu, po nekoliko bolj tehnični poti. In sem šel. Najprej vse lepo in prav, na mestih je bilo res težko, ampak je šlo. Potem pa zmanjka poti. Eh, saj to je pa vendar en najbolj obljudenih hribov v tem koncu, bom že našel spet pot. Ko le ne bi bil tako neumen. Tista jasa je še bila prevozna. Potem pa sem prišel v malodane pragozd. Neskončne količine listja so se prav neprijetno pogrezale pod težo kolesa, nešteto podrtih in na pol preperelih dreves tudi ni bilo v pomoč. In tega ni bilo ne konca ne kraja... seveda dokler ni postalo še huje. Kar naenkrat sem bil soočen s tako strmino, ki jo še pešaku ne bi privoščil. Jaz pa tam telovadil s kolesom... Kar nekajkrat sem moral preskočiti potok, s kolesom v roki :)) Ampak končno se mi je nasmehnila sreča. Nečloveška strmina se je prelevila v manjšo ravnino. Ki je na mojo "srečo" bilo MOČVIRJE. Ne me jebat no...

Ne vem no, počutil sem se kot v oddaji "Ultimate Survival". Bil sem v situaciji, v katero se še največji kreten ne bi spravil prostovoljno. Ščasoma se je muka le končala, še vedno pa nisem imel pojma ne kje sem ne kam grem. Po soncu sodeč me je pot vodila proti Medvodam in nisem se motil. Vsega skupaj sem naredil poti za eno krajšo resno turo. Zdaj sem pa na mrtvo zmatran. S sabo namreč nisem imel dovolj pijače, hrane pa sploh ne. Pač še ena izmed mojih zanimivih avantur, ki jih ne bi rad nikoli več ponovil.

Moj računalnik kritično potrebuje formatiranje in mogoče celo doping v obliki dodatnega RAMa.

Druga polovica dneva ni potekala po načrtu, tako da imam sedaj ravno še čas, da predelam snov za jutrišnji seminar. Komaj čakam :)

Aja pa dva klopa sem uspel nabrat pri kolovratenju čez gozd. Oba sta bila v resnici drobni samici (kaj pa drugega). Eno sem opazil že med potjo ko mi je lezla po majici, druga se je pa uspela zagrizti v zadnji del noge, ampak sem ji pokvaril veselje in jo spulil ter v končni fazi uničil.

C'est la vie.

:)

Prijeten dan. Verjetno tudi jutri in še posebej pojutrišnjem :)

Z Maticem sva se skoraj do minute natančno zmenila. Nato pa odšla. Najprej napolnit želodce (predvsem njegovega - brez dna), potem pa na strelišče. Človek od tega rata odvisen :D Najprej mi ni šlo preveč dobro, zaradi treme in ker tisti ruski kos kovine ne strelja povsem naravnost. Ampak hitro se mi je roka umirila in sem vse kar dobro zadel. Vajo jo ponovil še Matic. Ene 4krat se je pištolica zaskočila, ampak sva rešila problem :) Kakorkoli že, na koncu sem po neuradnih (mojih) podatkih zmagal 391 proti 323 :P (od 500 možnih).

Ob pol petih sva šla še s Primožem na biljard. Za spremembo mi je šlo res dobro.

Naložil sem si google maps na mobilnem telefonu. SUPER zadeva! Res. Še posebej sedaj ko imamo tudi simobilovi uporabniki zastonj prenos podatkov (do 100 MB). Do pravega izraza pa pride, ko vklopiš še 3G. Seveda na ceno baterije...

Optiko še kar gradijo. Nekaj dni nazaj so ustvarjali okoli kanala. Danes tudi. Prav tako še ene 5krat prej. Dostopa pa še kar ni. Ja, na živce mi gre.

Lepo je bilo brati med vrstico :)

Roadtrip 2008

Kot že rečeno, za nama z Maticem je zelo pestro potovanje, v vseh bolje založenih prodajalnah pa se lahko kupi tudi potopis. Da pa piratom prihranim delo, bom zadevo objavil kar tule.

POZOR!
Besedilo vsebuje slovnične in ostale napake, ker je pač večino napisal Matic :P Ne, sej v resnici se je on žrtvoval in opravil večino dela, ker se meni ni dalo. Tako da slava njemu. Aja pa če komu ne bo zanimivo za brat, si je sam kriv da bere/je prebral.

AMSTERDAM

DAN 1: Zbudila sva se že zgodaj zjutraj in se odpeljala iz Tržiča ob 4:40. Na poti nisva imela večjih problemov, razen treh daljših zastojev. Poleg tega naju je še neprijetno presenetila cena bencina v posameznih državah, ki je bila višja od tiste, ki sva jo videla na internetu (pa že tako je bila od 30-50% dražja). Na posebnem zemljevidu, ki sva si ga natisnila že doma, sva se kar dobro orientirala in prišla v območje, kjer naj bi parkirala avto. Ampak se je kmalu zataknilo z natančno orientacijo, povrh vsega pa o parkirišču ne duha ne sluha. Izkazalo se je, da je to navadno cestno parkirišče in ne P+R. Zato sva se odpravila nazaj na obvoznico proti parkirišču, za katerega sva vedela samo to, da je zraven stadiona. Ampak sva ga po nekaj iskanja uspešno izsledila. Cena je bila kar ugodna, zraven pa sva dobila še vstopnici za javni prevoz – vendar to v tistem trenutku še nisva dobro razumela, zato sva se kar peš odpravila v center. Saj je blizu... sva si rekla. Pa ni bilo tako. Najina saga se je začela. V načrtu sva imela, da poiščeva enega izmed treh hostlov, ki sva si jih ogledala na internetu. Prvega sva našla precej hitro, a je bil zaprt (cela ulica je bila razkopana). Še kar nekaj časa sva hodila, da sva prišla v približno okolico naslednjega hostla. To pa je bila tudi najboljša natančnost, ki sva jo dosegla. Spraševala sva še ljudi v bližini, pa so naju poslali na drug del mesta, kjer je hostel sicer bil, ampak ne najin. Tam sva si naredila malo sramote. Pred hostlom je bila cela gruča ljudi, vhod pa zaprt – nisva vedela kako priti noter in sva sigurno zgledala zelo zbegano. Iz tega razloga sva se oddaljila in od daleč opazovala nove prišleke, kako so se znašli v isti situaciji. Nekoliko patetično ampak včasih ne gre drugače. Na koncu sva le uspešno vstopila in na recepciji ugotovila, da imajo še dve postelji prosti in sicer v različnih sobah in še to po visoki ceni. Matic je ponudbo takoj zavrnil in odšla sva novim dogodivščinam naproti. Na koncu nama je po 3-4 urah le uspelo najti hostel v samem centru. Bilo je naključje in ker sva bila zelo utrujena in lačna nisva bila zbirčna. Cena je bila nizka (18 €) v sobi z 10 posteljami (brez zajtrka in drugih ugodnosti). Soba je bila izjemno majhna, pogradi pa le kakih pol metra narazen. Ampak sva uspešno zaspala. Matic je imel sredi noči še manjšo popestritev, saj ga je zbudila sostanovalka v spodnjem perilu – Maticu je molila svojo zadnjico naravnost v obraz. Zaradi blaženosti še kakšno uro sploh ni mogel zaspati.

DAN 2: Zgodaj zjutraj sva vstala, z jasnim ciljem: najti boljši hostel. Tokrat sva za informacije spraševala na info točki, kjer so naju končno pravilno usmerili. Hostel Orfeo, ki ga prejšnjo noč nisva našla, je bil zelo blizu in na najino srečo so bile proste postelje. Imela sva še zajtrk in zastonj internet. Ko sva bila končno zasidrana, sva se odpravila nazaj do avta po nekaj stvari in da preveriva če sva denarnico pospravila na varno mesto. Tista poldruga ura je iz naju izčrpala sleherno kaplico energije, zato sva nekaj časa samo molče sedela v avtu. Nekaj sva še pojedla nato pa se psihično pripravila za dolgo pot nazaj. Mimogrede sva vprašala še kako uporabiva svoji P+R karti, pri čemer sva ugotovila, da se lahko točno dvakrat peljeva z javnim prevozom (kao v center in nazaj). Nekoliko olajšana sva se odpravila na najbližjo tram (tramvaj) postajo. Orientirala sva se kar dobro in postaja kjer sva izstopila je bila celo v neposredni bližini coffeshopa (Melow Yellow), katerega je nameraval obiskati Timo. En gram borovnic je bil celih 7,5 €. Timo je sicer hotel belo vdovo, ki pa je bila še precej dražja a tudi razprodana. Vsekakor pa je bil prepričan, da se je nakup izplačal. Do hostla sva imela samo še par sto metrov. Ker sva bila izjemno lačna, sva se pred zasluženim počitkom namenila še nakrmit. Z bolečimi nogami sva prišepala do McDonaldsa, ki je bil le nekaj minut stran. Kot se je kasneje izkazalo, je bila to najina Meka. Poiskala sva še trgovino, da bi nakupila pivo za matica, ki ne mara borovnic. Kar se je izkazalo za težjo nalogo, kot se je zdelo. Ko sva le našla trgovino in prišla s pivom do blagajne, so naju zatrli z dejstvom, da ne sprejemajo gotovine, ampak samo kreditne kartice. Ponovno razočarana sva šla dalje v lov za pivom. Na koncu sva ga le našla. Opremljena sva se razkomotila na klopci ob kanalu. Po konzumaciji najinih dobrin, je bil svet končno malo lepši. Ob koncu dneva sva samo še padla v postlji in zaspala. No, vsaj Timo. Matic pa je še malo kramljal z najinimi sostanovalci.

DAN 3: Načrti za ta dan so bili, da greva v muzej Anne Frank in pa v znanstveni oz. muzej eksperimentov NEMO. Okoli pol 11 ure sva prišla pred muzej Anne Frank, kjer sva bila šokirana nad vrsto ljudi, ki so želeli v ta muzej. Vrsta je bila dolga okoli 200-300 metrov in sva se odločila, da bova raje šla naslednji dan takoj zjutraj. Počasi sva se odpravila do NEMO-ta saj sva bila prvič sita, naspana in brez bolečih nog – blažen občutek. V Nemu, kjer sva dobila cenejši vstopnici kot študenta, sva spoznala zanimivo punco. Prihaja iz Surinama, študira v Amsterdamu, tukaj pa je zaposlena kot študentka. Povabila naju je, da si kdaj ogledava Surinam, saj je zelo varno: »It's very safe there.« Čez čas pa omeni: »In town where I come from people have guns for their protection.« Zelo zanimivo, varno predvsem. Omenila je tudi, da se lahko spi v džungli in na vprašanje, če je varno tam spati in katere živali so v džingli, odgovori: »Yes it's safe. We have lions and tiger... snakes too.« Vsekakor nama je popestrila dan. V Nemu sva preizkušala veliko stvari, sva naprimer tudi plesala na eni simulaciji, ugotavljala kakšne reflekse imava, reševala nekaj ugank povezanih s človekom... Ugotovila sva tudi, da ima Tim zelo tople roke, Matic pa hladne ter da Tim z rokami oddaja veliko toplote, kar je bilo vse vidno na toplotnih senzorjih.
Po štirih urah v Nemu sva odšla nazaj v hostel nato pa jest, kjer je Matic pojedel dva velika menija. Ugotovila sva, da imava dokaj poceni trgovinico z živili 50 metrov od hostla in še to, da se zapre že ob šestih, tako da je moral Matic kupiti svojo zalogo v bližnjem kiosku. Večer je ponovno minil na klopci ob kanalu. Na mostu je igral Bob Dylan (tako sva ga midva oklicala) nato pa se je Maticu ratalo slikati dovolj blizu, da se ga vidi na eni sliki. Ta dan sva spala v sobi za štiri. Prednost sobe je bila, da smo bili samo štirje notri, slabost pa tuš kabina, ki je bila taka, da se je vse videlo skoznjo.

DAN 4: Zgodaj zjutraj sva začela izpolnjevati načrt. Kljub zgodnji uri je bila pred muzejem Anne Frank dokaj velika gruča ljudi. V samem muzeju se ni smelo slikati, je bilo pa vsekakor zelo zanimivo. Zelo dobro so naredili tudi nekakšno sobo, ki bi ji lahko rekli kar »mali referendum«. V njej je veliko platno na katerem se vrtijo članki, ki so povezanimi z osnovnimi človeškimi načeli in problemi, okoli so postavljene klopce, na njih pa so napravice za glasovanje. Tako je po vsakem članku vprašanje in ljudje, ki so v tisti sobi, glasujejo. Tako se na zaslonu pokaže kako smo glasovali sedaj in pa graf kako so vsi do sedaj glasovali. Po tem sva se odpravila na popotovanje do živalskega vrta, ki stoji na drugem koncu mesta. Prvič v življenju sva videla nekaj živali, med njimi najbolj izstopajo pingvini in imela sva celo priložnost videti kako jih hranijo. Okoli šeste ure zvečer sva iz živalskega vrta odtavala v bližnji park, kjer sva ponovno uživala vsak po svoje. Kmalu se nama je pridružil še fant iz Kanade. Ugotovila sva, da je 19-letni »poba« skoraj dobesedno pobegnil od doma, šel na najcenejšo enosmerno letalsko karto za v Evropo in sedaj bo tukaj zapravil denar do zadnjega centa. S seboj je imel le spalno vrečo in blazino za na plažo, stvari pa naj bi nekje pustil. Po nekaj časa, ko se je že videlo, da je zelo zdelan in še posebej zelo zadet, je fant rekel, da gre spat, vzel svojo spalko in blazino ter si »pripravil« ležišče dva metra za našo klopco. Zato sva raje kar takoj odšla proti naslednji destinaciji – Red light district. Matic se ne spomninja kako je potekala pot od parka pa do območja. Spominja se le bolj bežno vseh lokacij, kjer so v notranjost vabile dekleta pomankljivo oblečenega videza. Kot kaže so bili trije (3!) piri, ki jih je sicer spil vsak večer, preveč. Ko se je na eni strani kanala ulica končala, se je ponudil, da bo Tima peljal na drugo stran z malo večjim ovinkov. Zaradi kratkega stika s spominov sta zato naredila krog in dokler ga ni Timo postavil na realna tla, da se mu že malo blede, sta tavala po njegovih navodilih. Po vsem tem sva se odpravila nazaj v hostel, kjer sva napisala kartice.

DAN 5: Takoj po zajtrku sva z tramvajem odšla do avtomobila, od koder sva se naprej odpravila proti Parizu. Vedno bolj sva bila oddaljena od Nizozemske, vedno slabši so bili vozniki. V Belgiji sva zaradi napačnih navodil za nekaj časa narobe zavila in se že obrnila nazaj proti Nizozemski.

PARIZ

DAN 1: Takoj na meji s Francijo naju ustavljajo civilisti v fluorescenčnih oblekah in Matic ustavi. Delali so anketo od kod prihajava, kam sva namenjena ipd – Maticu je bila FR-ja všeč.
Do Pariza sva rabila še nekaj dodatnih uric. Po hudih mukah sva našla pravi del mesta (brez zemljevida, ki sva ga izgubila en dan v Amsterdamu). Matic je dobil živčni zlom zaradi slabo označenih križišč (ni tabel za razporejanje) in še slabših voznikov, ki nimajo nobenega usmiljenja do turistov in so zelo živčni. Iskala sva hotel Balladins, ki je imel dan prej še nekaj prostih sob za danes. Zaradi napačnih navodil iščeva narobe in se velikokrat peljeva po istih cestah. Ko pa kočno najdeva hotel, zavijeva na obvoznico, ker je bil uvoz zelo majhen in skrit. Ponovno je sledilo manjše iskanje, ko končno parkirava in se odpraviva na recepcijo. Tam čakava 20 minut, ker je bil receptor malo bolj »poseben« in ni imel preveč znanja o delu, ki ga je opravljal. Ko prideva na vrsto, je izgledalo vse skupaj nekako tako:
- Vprašava po prostih sobah. Odgovori, da za danes je zasedeno, za naslednje dni pa je še prosto in je cena 23,5€ na noč
- Takoj se strinjava s tem. Receptor dobi telefon.
- Med dolgim telefonskim pogovorom naju pogleda in reče: »No free rooms for tomorrow.«
Potem kar naenkrat ni bilo nobene proste postelje, kaj šele sobe. Čudno, kajti na internetu se je pa še dalo rezervirati. Zato sva sklenila po dolgem razmisleku, da greva na letališče, kjer naj bi imeli najcenejši parking. Zopet sva se izgubljala po Pariz in sva rabila nekaj časa, da sva našla pot na obvoznico. Prideva do izvoza za letališče, kjer ugotoviva, da ga prepleta na tisoče cest. Po nekaj kilometrih, ko sva mislila, da greva v pravo smer, sva si šla ogledati info table, ki so bile samo v francoščini. Nato je prišel pristen Francoz (črn), ki ni imel pojma od angleščine. Kazal nama je po zemljevidu po katerih cestah morava, da prideva do željenega parkirišča (pri prevajanju iz francoščine se nama je zdelo, da zveni, da je namenjeno tistim, ki imajo avto parkiran več dni). Ker sva te ceste tudi sama videla po zemljevidu, je Matic predlagal, da naj naju on vodi tja. Nekaj časa se je še upiral, nato pa (pozitivno) presenetil in naju res zapeljal skoraj dobesedno na parkirišče. Po šestih urah vožnje po Franciji sva torej le dobila parking in še za prespati. Malo sva se razgledala po terminalu 3, kjer sva imela brezplačni WC (to je zelo pomembno, ker ponavadi si ga moral povsod plačati), ugotovila sva, da po letališču vozi brezplačni shuttle, ki naju je prevažal od enega do drugega terminala pa vse do parkirišča. Na informacijah na letališču sva si poiskala podatke kako priti do centra. Najboljša ponudba je bila, da sva kupila tri-dnevno turistično karto, ki sva jo lahko uporabljala na metrojih, vlakih in busih. Za ceno 38€, kar se sliši veliko za naše razmere, je bila to daleč najboljša ponudba. Odšla sva v avto, Timo je še pojedel večerjo, pogovor se je zavlekel, ko sva pozno zaspala.

DAN 2: Spala sva slabo. Noč se je začelo dobro in toplo, vendar se je v nekaj urah zelo ohladilo. Zato sva vzela spalni vreči. Bala sva se, da naju bodo vrgli ven, ker so imeli stalno kontrolo parkirišča. Čez nekaj časa naju je spet začelo zebsti, Tima kljub temu, da je bil še v jakni. Spala sva zelo neudobno in slabo. Zjutraj sploh nisva bila naspana. Bila sva vsa premražena zato sva prižgala gretje, da naju je vsaj malo pogrelo. Dejstvu, da sva slabo spala, se je pridružilo še drugo dejstvo, da sva zelo lačna. Pomanjkanje hrane pa sva trpela še kar nekaj časa. Kupila sva ugodno 3-dnevno vozovnico in odšla v Pariz. Na začetku sva se malo čudila, ker ni ustavljov na postajah, nato pa je začel v coni 1. Pravilno sva odšla na pravi postaji dol, se malo zopet lovil, dokler nisva vprašala prijazne francozinje, ki je začuda znala sijajno angleško. Odšla sva na drug vlak, ki naj bi naju odpeljal do Eiffla, a se je vmes ustavil, kjer sva čakala 15 minut, da sva ugotovila, da ne pelje več naprej. Odločila sva se, da greva kar peš do tja (okoli 1 – 1,5 km). Po desetih metrih od metro postaje sva vprašala policaja, če nama lahko pokaže kje se nahajava na zemljevidu. Dečko je začel kar nekaj drugega kazat, nakar nama je pokazal, kje naj bi bila metro postaja in je povsem zgrešil smer, saj se je metro postaja nahajala 10 metrov za nami. Na poti do Eiffla sva šla mimo lepe palače Charles de Gaulle ter skozi center. Je zelo čist in ni veliko domorodcev in Velenjčanov (op. Domorodci in Velenjčani so del najinih drugih besed za prebivalce in tudi nekatere kraje, o katerih bi lahko kakšen Parižan dojel, da govoriva o njih.) Kupila sva si tudi kruh, da bova lahko koristila dobro kilo Nutelle in nekaj konzerv Rio Mare. Gužva za Eiffel je bila ogromna, čakala sva debelo uro, da sva dobili vstopnici in pol ure, da sva prišla gor. Vožnja gor je v naju pregnala kar nekaj adrenalina. Ko sva se naužila lepih pogledov (tudi na dekleta) sva se na spodnji etaži sesedla na ležalnika in nekaj časa počivala. Bila sva zraven bara, ki je imel zelo visoke cene (250 ml piva = 4€, 200ml šampanjca = 25€). Nato sva se drzno odločila, da greva navzdol kar po stopnicah, ki jih je bilo do prve etaže okoli 200. Zopet oziroma še vedno sva bila neznansko lačna. Lakoto sva nekoliko umirila s pomfrijem kupljenim pod Eifflom. Namenjena sva bila pogledati slavolok zmage in vmes najti McDonalds. Ker ga ni in ni bilo (iskala sva ga že na poti do Eiffla) sva postala že kar nekoliko obupana. Po nekajkratnem spraševanju in blodnji sva ga le našla. (kratek opis blodnje: namenila sva se proti slavoloku zmage, ki je bil pol ure stran. Ko sva prišla skoraj do njega, sva izvedela, da je prvi McDonalds vv obratni smeri. Po mučni in dolgotrajni hoji ugotoviva, da sva šla že zdavnaj mimo. Spet greva nazaj...^^ Skupaj je trajalo 1-2 uri, da sva dobila hrano) Ko sva se v najinem »božjem kraju« konkretno najedla, sva rabila še dodaten čas, da sva se regenerirala. Zopet je sledilo iskanje metroja, a tokrat sva ga hitro našla, že skoraj kot izkušena Parižana. Vožnja do letališča nama je fajn dela in Matic je vmes malce zaspal ter sanjal o tem, da se sliši glasbo. Po ustaljenem postopku sva hitro prišla do avta. Ker sva bila žejna sva prišla do spoznanja, da premalo pijeva in sva dehidrirana. Popila sva tri litre tekočine in nekaj malega pojedla. Nato sva ugotovila, da bi lahko pisala ta dnevnik. Po približno dveh urah sva odšla v kopalnico (stranišče na letališču) in si umila zobe ter odšla polnit mobitele v čakalnico na drugi terminal. Na poti do čakalnice sva po izhodu iz shuttla naletela na varnostnika, ki je ustavil vse omenjene shuttle in ga pregledal. Sledilo je še par obvestil v polomljeni angleščini, ki je nisva dobro razumela.


DAN 3: Ponoči sva preizkusila nove položaje. Matic je spal izredno slabo, Timo pa nekoliko boljše, ampak mu Matic ni pustil zjutraj dolgo spati. Gretje sva tokrat vklopila 3x. Kmalu sva se napotila na WC. Že takoj sva opazila 3 policaje, ki so šli mimo naju. Takoj, ko sva stopila iz stranišča, so naju ti isti policaji obkolili. Od naju so zahtevali »papirje«. Timo je najprej pokazal vstopnico za vlak, ampak so hoteli osebne dokumente. V celem tednu potovanja je imel Timo dokumente vsako minuto pri sebi, še med spanjem. Vendar to jutro jih je pustil v avtu. Matic je pokazal svoje dokumente, na papir pa je moral napisati podatke od Tima. Ko so preverili Maticovo osebno, so naju po še nekaj vprašanjih (o nožih, drogah, kaj delava tukaj, kam sva namenjena) spustili. Odšla sva polna adrenalina do avta, kjer sva pojedla zajtrk in se odpravila v Pariz. Vlak sva ujela točno do sekunde, čeprav nisva vedela kdaj pride. Ko sva prestopila na drug vlak sva čakala ene 15 min. Na postaji INVALIDES se je za trenutek vlak kar ugasnil in morali smo dol. Zato sva prestopila na vlak CIME. Kar nekaj časa je trajalo, da sva prispela na končno postajo. Čakalo naju je še 15 minut hoje do vhoda dvorca, kjer sva zgroženo ugotovila, da je vrsta še daljša kot za Eifflov stolp. Na soncu sva čakala uro in pol, pri čemer naju je celo opeklo sonce. Na srečo je bila vsaj vstopnica za Versailles dokaj poceni (13,5 €) in kmalu sva že počela tisto kar najbolje znava – izgubljala se po dvorcu. Enkrat sva tako zašla, da sva morala nazaj skozi glavni vhod in ponovno noter, da sva končno našla vrata za zgornje nadstropje. Ugotovila sva, da bi morala za ogled prečudovitega vrta doplačati še 8 €. V Versaillesu so imeli ravno ta teden neko razstavo, ki je bila zares grozna. Tako sva imela lahko »čast« videti balon Michaela Jacksona skupaj z neko belo opico sredi sobe, kjer je prebival Ludvik XIV. Malce nespodobno. Ponovno sva zapustila nek kraj za seboj utrujena in lačna, a tokrat sva bila bolj odločena, da najdeva McDonalds, kjer je daleč najcenejša hrana v Franciji. Kot običajno za McDonalds v Franciji, je bila vrsta dolga in tokrat za spremembo v redu prodajalec. Po krmljenju sva šla direktno na postajo in se odločila, da greva na postaji Invalides dol ter v trgovino po spominke. Pot do trgovine se je precej vlekla, na koncu pa je bila še zaprta. Nazaj do Invalidov sva šla kar z metrojem (ena postaja). Dobro izurjena sva takoj našla pravi vlak. Pred koncem dneva sva se namenila še na Notre Dame. Bilo je kar lepo, a ko sva hotela iti na vrh je bilo že prepozno, saj so ga že zaprli.... Kako tipično francosko kot kaže. Saj lahko le posebni Francozi pol ure pred uradnim delovnim časom zaprejo vhod. Matic je bil zato zelo jezen. Ker je matica tiščalo na malo potrebo, je povabil Tima v bar na pijačo in sekret. :P Malo pivo je tam stalo 4,8 €... nato sva šla nazaj na postajo Notre Dame in veselo, z malce težav, prestopila na glavni vlak za CDG. Matic je dobil že kar malo fobije na policaje, Tim pa je glede tega utrjen že od lanskega poletja. Ker sva včeraj videla nekega tipa z vrečko McDonalds, ki je prišel iz smeri Terminala 1, sva se odločila, da greva pogledat, če je res tam. In na najino presenečenje, ker McDonalds iščeva po cele dneve, je bil cele dneve oddaljen en kilometer od naju. Matic si je privooščil spet en meni, Tim pa je večerjo pojedel v avtu. Ko sva se oba prepričala, da imava pri sebi dokumente, sva vzela še polnilce za telefon in odšla na shuttle. Tokrat je peljal na najin terminal s kopalnico. Umila sva si zobe na ženskem stranišču, ker je bil moški zaprt, in odšla še na zadnjo destinacijo: terminal z elektriko, kjer sva polnila telefona in pisala dnevnik.

DAN 4: Okoli pol 8 ure zjutraj sva zapustila najin hostel, parkirišče in izhodiščno točko. Namesto P+R sva jo poimenovala kar P+R+S (+ sleep). Zopet po pariški obvoznici, ki nama je vzela kakšno uro vožnje, saj smo se premikali po polžje. Nato pa je le steklo. Zopet sva zalutala. Zgodilo se je v Strasbourgu, kjer sva v bistvu zavila na pravo cesto, a nato v tistih k*rčevih navodilih prebrala drugače in zavila nazaj, da sva prišla skoraj v center. Ko sva le prišla v Nemčijo sva bila odločena, da izprazneva najina mehurja in nekaj pojeva. Na zemljevidu sva zagledala lepo, nekoliko večje mestece Kehl. V samem centru sva iskala gostišče a sva naletela le na ali zaprte ali gostilne, ki so jih prenavljali. Ko sva imela že vsega poln kovček in na meji, da greva kar naprej, sva le videla neko gostilnico. Timo je vprašal katere testenine imajo pa je natakarica odgovorila, da kuhajo šele od šeste ure zvečer naprej. Malce presenečena in zgrožena sva vprašala, če pozna kakšno drugo gostilno, ki je odprta ta čas. Nato pa je ponudila, da lahko pa nama prinese dunajski zrezek s pomfrijem in sva ponudbo z veseljem sprejela. Vožnja od Stuttgarta do Münchna je potekala večinoma 80 km/h, ker večino avtoceste prenavljajo. V Ulmu naju je pa še zajela huda nevihta s točo. Dež naju je spremljal skoraj celo pot do Avstrije, kjer sva ponovno zgrešila pot. Sicer skoraj neverjetno, a tudi to se zgodi, da spregledaš tablo Villach (SLO) in se zapelješ na cesto proti Dunaju in Linzu. Še malo bolj zgrožena sva ugotovila, da lahko v najslabšem primeru pred nekim tunelom čakava 45 minut, a sva prišla na srečo na zeleno luč in se odpeljala v smeri Karavank, kjer je bilo tudi možno, da bi stala pol ure. Čakala sva na srečo samo okoli 15 minut in med tem časom posnela nekaj smešnih videjev, ki sva jih drugače snemala vsak dan. Bogatejša za nekaj velikih in pomembnih izkušenj sva se po skupno 3090 kilometrih, okoli pol polnoči vrnila domov.

Sem že nazaj

No tako, včeraj sva po 15 urah vožnje z Maticem le prikolovratila nazaj. Potopis je še v izdelavi in izide v kratkem. Zaenkrat lahko rečem da je blo super, ampak tudi zelo utrujajoče. Je kar fino bit nazaj v Sloveniji, če ne drugega je vsaj vse 3 krat ceneje :D Sicer pa računalnika in podobnih reči nisem preveč pogrešal, le glede volitev me je zanimalo kaj se dogaja.

Zaenkrat bi bilo to vse, hvala lepa.

POST-OP

Zahvaljujoč ESB (Endoscopic Sympathetic Blockade), ki je reverzibilna različica ETS (Endoscopic thoracic sympathectomy) imam 4 luknje v prsnem košu. Če smo bolj natančni niso ravno več luknje, glede na to da so zašite ^^
Bogatejši sem tudi za nekaj žlahtne titanove kovine, in sicer v obliki dveh malih ščipalk, ki krasita moji T2 živčni vlakni. Če slučajno kdo ne ve kaj to je - le kdo ne bi vedel - naj povem da so to simpatični živci, ki izhajajo iz hrbtenjače v roke in vplivajo na različne stvari, med drugim na potenje dlani.

Bila je zanimiva izkušnja tole. Najprej ugotovim da je moj cimer (imel je počena pljuča) v resnici raper Balau in da ga je dan prej obiskal Klemen Klemen v nekoliko alkoholiziranem stanju. Še isti večer ko sem bil hospitaliziran, je bil po televiziji čudaški film o sexu (jap, sva mela TV v sobi :P). Spal sem zelo slabo, saj so me celo noč nadlegovali komarji. Jutro se je začelo še pred zoro, ko je v sobo vstopil... bolničar al kaj je že. Povil mi je noge, nato sem zaspal nazaj. Nekaj ur je zelo hitro minilo in kar naekrat so me v naglici odpeljali iz sobe. Nekdo se je vmes še spomil, da so mi pozabili dat apaurin (5 mg). Hitro sem jo pogoltnil in že smo drveli proti operacijski sobi. Aja še nekaj, moral sem podpisati nekaj papirjev, da se strinjam s tveganji in koga naj obvestijo v primeru smrti :D No ok, čakam v "predsobi" operacijske kjer mi v žilo nastavita cevko za infuzijo. Namenoma sem napisal v dvojini, ker je študent pač potreboval nekoliko pomoči anestezistke pri temu sila zahtevnem opravilu. Malo sem še čakal, nato pa so se okoli devetih začele resne zadeve. Nekdo mi je dal masko s kisikom, anestezistka pa je rekla: "zdej boš pa zaspal". Glavo sem položil na mizo, luči so na stropu so se rahlo zamajale, prevzela me je slabost in... tema. Ko sem se zbudil nisem vedel za kaj se gre, okoli mene je bilo vse megleno in majavo. Bila je ura dvanajst, ko so me pripeljali na intenzivni oddelek. Če ni bil to le plod moji blodenj, mi je rekla sestra da ne smem spat. Kljub najboljšim trudom buden nisem ostal prav dolgo. V resnici mi je bil občutek blazno všeč, saj sem ga nazadnje občutil ko sem bil še nedolžno dete brez vseh skrbi. Do večera sem že prišel malo k sebi in na presenečenje osebja sprejel in celo pojedel celo večerjo. Tudi na WC sem se odpravil kar na lastno pest. Nočni spanec je bil - hm... - fragmentiran. Nisem uspel prešteti vseh meritev pritiska in temperature. Vem samo da je bilo vse ok. Zjutraj so se sestre kar malo ustrašile, ko sem zginil iz sobe. Poleg obiska kopalnice sem šel še na drug konec oddelka po mobitel. Da ne bom predolg, še pred deseto uro so mi dali odpustnico in bil sem na poti domov. 24 ur po operaciji, ni slabo. Mišljeno je bilo da ostanem še najmanj 1-2 dni. Moram pa priznat da je bil ta dan precej naporen (včeraj). Analgetik je popustil in bolečina je bila vedno bolj moteča, dokler se nisem zbudil sredi noči, ker skoraj nisem mogel dihat. Ampak na srečo je 400 mg ibuprofena rešilo problem.

Pozabil sem še omenit, kako so mi vsi z nasmeški do ušes želeli "SREČNO!" ko so me vozili na kirurgijo. Ob vsem skupaj sem dobil občutek kot da me bodo poslali na luno in da se mogoče nikoli ne vrnem :D

Kakorkoli, danes se počutim že skoraj čudovito. Motijo me le še stranski učinki. Moral pa sem bom kmalu odločit ali sem s posegom zadovoljen, ali pa bom šel reklamirat zadevo in ponovno pod nož.

In še hvala Katji in Maticu da sta me prišla obiskat :)

1. maj na Rožniku

Za spremembo malo bolj "izkoriščene" počitnice. Komaj sem si spočil od nedelje, že smo šli spet v akcijo. Tokrat kar peš, s celim barom v nahrbtniku :)) Ob osmih zvečer smo prišli do Čada in se vzpeli na vrh. Ne morem verjet, da mi je bil dejansko napor :O Je pa res da v bundi nisem imel ravno veliko šans, da se nebi vsaj malo preznojil. To pa ni bil edini čas, da mi je bilo vroče. Ko je kres zagorel, smo se okoli zbrani ljudje kot je že v navadi panično začeli umikati nevzdržni vročini. Plamen je segal kakih 10 metrov v zrak in ko je zapihal veter proti nam, so ljudje kar kričali :D Ni bilo krize, razen morda za bogo cerkev v neposredni bližini, pa ravno so jo prenovili. Ne bom se čudil če bo čez en teden odpadla fasada :D
Imeli smo to čast, da nas je celo posnela ekipa 24 ur. O naših komentarjih raje nebi šel v podrobnosti, prav tako upam da nas ne objavijo :D Takoj ko se je novinarka obrnila stran, sem brezskrbno rekel: "ah ne rabte skrbet, takih bebcov kot smo mi ne bodo dajal na tv". Na žalost me je novinarka slišala in rekla: "zdej vas bom pa zanalašč objavla!" Upam da se je samo hecala :D

Sicer je bilo zanimivo kako smo bili požrešni. Sam sem sicer samo pozobal nekaj zelo dragocenih (beri: dragih) kokic, ostalim pa je bil to šele aperitiv. Sploh nisem štel koliko hotdogov so pojedli. Če bi bil zraven še Matic, bi pa po mojem še zmanjkalo hrane na štantu :P

Zanimiv je bil tudi naturistični WC, katega so s pridom uporabljane tudi ženske in kazale svoje bele riti iz grmovja :D

Ja, takle mamo. Na koncu jo je najslabše odnesel Primož, saj je večino kupljene hrane vrnil naravi. Osebno sem se malo "šparal", je pa razliko očitno nadomestila Katja, kar se je močno poznalo na njeni koordinaciji gibov (beri: hoji). Tako da še dobro, da smo imeli za domov prevoz.

Tipičen goreči prvi maj :)

Mraz

V petek smo šli malo pogledat na obalo in še v Trst. Kljub temu da naj bi bilo toplo, je bil hladen veter, ki mi je prišel do kosti. Ampak ker se nisem prehladil, sem se danes med snemanjem novega orto smart filmića malo namakal v ledeni vodi :D Naj povem da je izkušnja kar zanimiva. Sprva ne občutiš nič, potem se ti zdi da imaš noge zabetonirane in čez nekaj sekund nastopi močna bolečina :)) V imenu znanosti... no ja bodimo iskreni, v imenu zajebancije sem postopek trikrat ponovil in na koncu mi je bilo toplo ko sem moker stal na vetru :D

Kakorkoli, EU je zanimiva stvar. Ko se pelješ čez mejo imaš občutek kot da si v Černobilu, celotna mejna postaja popolnoma zapuščena ^^

And last but not least, dobil sem prvo 10ko med izpiti!!! :)

Pester teden je za mano, prav tako pa pred mano, saj se začenja nov semester in novi predmeti. Bomo videli kako bo šlo. Bo pa ta teden še bolj frej, potem pa imam v načrtu počasi učenje za naslednje izpite.

Prvi letošnji drift :)

Dan se je začel, ko mi je mati naročila, da naj očistim avto ledenih oblog. In res je bil cel avto pokrit z ledenim plaščem. Celo makedam je bil prevlečen z ledeno odejo. Kasneje je namesto dežja začel padat še nekakšen sneg. Vse skupaj bolj švoh, centimeter ali dva. Vseeno pa mi ni dalo miru, da nebi preizkusil, če je morda primerno za driftanje. Na srečo je bila temperatura zelo nizka in moja prva postojanka (Interšpar Vič), se je izkazala za dobro drsalnico :)
Postaja številka dve je bil Petrol. Zmanjkalo mi je namreč bencina. Ko pa sem avto primerno nahranil, sem oskrunil še 3 parkirišča in se naposled odločil, da obiščem industrijsko cono Rudnik. Mikalo me je sicer tudi parkirišče pred halo A v BTC-ju, ampak tam sem že bil nekajkrat, poleg tega pa so me od tam nagnali že policaji, BTC-jevi "redarji" in celo plug.
Prvo parkirišče (se mi zdi pred Lesnino) je bilo precej prazno, dva avta in nekaj oseb, za katere ne vem vzroka prisotnosti. Po tleh so bili vidni sledovi driftanja, voznikov pa nikjer. Zapeljal sem se še malce naprej in opazil nekaj avtomobilov, ki je norelo vsepovprek :D
Ker je bila tema in sem bil osredotočen predvsem na to da se ne zaletim, ne vem točno kje sem bil. In tako smo driftali kar nekaj časa, še sedaj me boli roka od zategovanja ročne. Počasi se je nabrala velika množica ljudi in vzdušje je bilo podobno nogometni tekmi :D Gledalci so stali ob parkirišču in nekateri celo zobali prigrizke in se drli: "Wow lej to, hudo" in "Lej tega k nima pojma...". Jaz sem bil deležen predvsem slednje opazke ^^. Je pa res da sem bil edini s hatchbackom na sprednji pogon in še to s 55 konji. BMW-jem in enemu terencu res nisem bil kos, ampak prepričan sem da mi je šlo kar v redu, nekaj driftov se mi je pa zelo posrečilo. Bilo je super, ampak pomanjkanje družbe in utrujenost sta po določenem času privedla do naveličanosti in odpeljal sem se domov, še vedno poln adrenalina in z nasmeškom na obrazu :)

Katja pa naj bi med tem doma že spala, ampak mi je povedala, da si je v tem času nalakirala nohte... ženske res ne vejo kaj zamujajo :D

Bi prilimal video posnetek, ki sem ga posnel, ampak ker gor ni mene je brez veze :P
Moram pa povedat da je bil prisoten en človek, ki je z neko ogromno kamero snemal vse skupaj, upam da ni bil od policije :D

EDIT: Za videoposnetek klikni v prihodnost.

Še en zob manj

Evo 100. post na temu blogu. Malce bom pohitel s pisanjem, ker je bolečina vedno močnejša in se mi zdi da kasneje ne bom pri volji za karkoli :D

Torej kako je bilo danes. Ni bilo fajn sploh! Že začetek ni bil preveč obetaven. Pride mlado dekle do mene in reče: zdej ti bom dala pa anestetik. OK rečem sam sebi, čeprav bi raje videl da to opravi kar kirurg. In potem mi je šarila po ustih ene 5 minut, kar je malo čudno glede na to da mi je prejšnjič dal tri injekcije v 20 sekundah in je bila zadeva opravljena. Ampak na srečo je anestezija dobro prijela. Potem se je začela mesarija po ustaljeni praksi. S tem da tale punca ni bila preveč spretna in je kirurg kar živčen postal, ker ni pravilno počela stvari. :D No, bolelo me ni, je pa zato vrtanje bilo ZELO ZELO neprijetno. Takega občutka res ne privoščim nikomur. Ne vem ali mi je vrtal samo v zob ali tudi v kost, ampak občutek sem imel kot da mi bo razneslo glavo. Vibracije in zvok sta bila tako močna, da se mi je meglilo pred očmi :)) Kot da bi naslonu glavo na mašino od avta pri 7000 obratih :D Kot rečeno občutek je bil zelo nadležen, še posebej ker mi je kirurg ročaj svedra nasloni na zgornje zobe :S Ostalo je bilo normalno in podobno kot zadnjič, samo da je sam poseg trajal pol ure če ne še več. In tudi šivanje na koncu je trajalo precej dlje, kar je logično ker je bil ta zob precej globje v dlesni in je bilo treba več rezanja.
Aja pa usta so mi tako močno raztegnili, da sem imel občutek kot da rojevam skozi usta LOL. Zdej vsaj vem kaj pomeni nasmeh do ušes :P

Ja, ni bilo fajn, ampak konec sveta pa tudi ne. Po svoje zanimiva izkušnja :D Zdej pa pride naporni teden stradanja, pljuvanja krvi in zatečenosti. Za tiste, ki ne prenašate krvi pa še lepa slikca ;)

En modrostni zob manj

Kratko in jedrnato: SAFR! Ni prav nič prijetno, ampak za zdržat bo. Skrbi me samo to, kako bom jedel. Poleg skromnega zajtrka je sta bila dva painkillerja vse kar sem danes zaužil in si ne predstavljam kako bi lahko karkoli spravil skozi usta.

No, verjetno nikogar ne zanima moje jamranje, tako da bom raje opisal kako vse skupaj zgleda:
Naročen sem bil ob devetih na oralni kirurgiji. Na kraj dogodka sem prispel ob 8:40, sprejeli pa so me šele ob 10:45. Do tedaj je bil moj zajtrk že davno prebavljen in skupaj z mojim nizkim pritiskom ni čudno, da mi je med operacijo postalo slabo (česar me je malce sram ampak kaj hočem).

Sama operacija je pa trajala okoli 20 minut in je zgledala takole: Dva ali trije vbodi za lokalno anestezijo, kar je malce bolelo ampak sem pričakoval da bo hujše, glede na lokalno anestezijo, ki sem jo dobil pri operaciji/puljenju nohta na nogi. Po nekaj minutah se je zdravilo razširilo čez celo polovico glave in pojavili so se neškodljivi mravljinci. Potem se je pa začela mesarija. Kirurgu je asistirala študentka (ja kdo pa drug...), ki je z neko črpalko "pobirala" kri, ki mi je lila (-da zveni malo bolj dramatično :P) iz ust. Med ekstrakcijo zoba je bilo potrebno žaganje in brušenje (podobno kot pri običajnem vrtanju za plombo). Najbolj creepy pa je bil zvok drobljenja zoba, ko da bi hodu po črepinjah :D Res je bil čuden občutek ampak večinoma me ni skoraj nič bolelo. Na koncu je Dime (kirurg) še naredil nekaj šivov in dobil neko vato, ki sem jo moral pol ure stiskati med zobmi. Nič kaj pretresljivega, ampak ko popusti anestetik začne svinjsko boleti. Da ne govorim o čustvenem žalovanju za vse prehrambene dobrote, za katere bom prikrajšan v naslednjih dneh :/

No pa še slikovna ponazoritev mojega stanja (glede krvi, vsake pol ure se mi nabere v ustih in moram izpljunit):

Aja še nekaj lahko omenim, mravljince čutim čez polovico glave še sedaj, pa tudi pol ustnice in jezika ne čutim čisto nič. Ne da me ne boli, ampak če se potipam, kot da ni moje meso :D Tko da očitno mi je prerezu kar oba živca, za jezik in ustnico. Ampak upam da se bo zadeva popravila...

1. maj na Rožniku

Ni ga boljšega kot čevapčiči na žaru in pivce ali štiri :) Primož, Tjaša, Matic, Katja in moja malenkost smo se pošteno in kvalitetno najedli na mojem vrtu, kasneje pa odšli na Rožnik.
S kresom so zamudili pol ure, pa še potem so imeli probleme z vžigom. Ko pa je enkrat zagorelo, so se ljudje vedno bolj odmikali. Vročina je bila res neverjetna, ogenj pa po mojem ene 8 metrov visok.

Z avtom do sv. Jakoba

Sveti Jakob se nahaja v tako lepi pokrajini, da se mu človek res ne more upreti. Zato sva se s Katjo kar z avtom odpravila na krajši pohod. Nahaja se na višini dobrih 800 metrov, vendar je z avtom dostop možen zelo daleč, tako da ostane le še za 15-20 minut hoje do vrha, večinoma pa je raven teren. Zaradi lepe okolice in dostopnosti je kraj zelo obiskan. Nekateri pridejo peš, drugi s kolesom, tretji več ali manj z avtom ^^. Danes sva med drugim naletela tudi na ljubitelje letal, saj so jih v stalnem vetru zelo uspešno manevrirali s svojimi daljinci. Nebi se branil take igrače :)
Moram pa povedati, da se je moj avto s svojimi 55 konjskimi močmi in prostornino 1,1 L pošteno namučil do parkirišča pod vrhom. Malo se mi je kar smilil, no bo že preživel. Aja mimogrede, ravno prejšnji teden je doživel svoje prvo popravilo. Menjava gibljive izpušne cevi - 50€. Mislim da je to dokaz, da sem kupil ugoden avto ;) (če odštejem stroške dveh vlomov :S).

Pa še kakšna slika ali filmić:

Parkirišče

Destinacija

Nek čudak zre v obzorje :P

Pogumni popotniki:

2007 - 1986 = 21

Čas neusmiljeno teče, mi pa bezljamo za njem. In tako je prišel dan, ko sem dopolnil 21 let (+9 mesecev?). Malce mi je sumljivo, namreč od ranega jutra pa do sedaj lije kot iz škafa, upam da to nima kakšnega simbolnega pomena za prihajajoče leto. Bi bilo pa zanimivo, če bi bila temperatura kakih 5 stopinj manj, v tem primeru bi se ravnokar podil po ljubljanskih ulicah in verjetno v industrijski coni rudnik :D. Sneg sneg kje si...
Kakorkoli že, danes je moj rojstni dan. Wow, ravnokar se je zabliskalo zunaj... tulijo alarmi od avtomobilov. Madona, to pa je bil grom in pol! ura je 20:18. Če bo kdo slučajno brskal po spominu, ki živi v bližini.
Kje sem ostal... toliko stvari je za povedat. Danes je kljub vsemu dober dan. Že navsezgodaj ob ničti uri, mi je Katja voščila vse najboljše za današnji dan :) Čisto sem pozabil na datum in me je res razveselila. Kasneje pa mi je poslala še čudovito voščilo prek emaila :) Hvala :***
Spet grmi... to se nebi zgodilo če bi snežilo!
Ok. Kmalu po polnoči sem prejel voščilo še od Mateje. Hvala za pozornost tudi tebi :*
Med mojim dopoldanskim spanjem telefon zopet zazvoni, tokrat je bila Urša (in Špela). Še en moment, ki me je nasmejal in razveselil :) :*
V popoldanskih urah se je javila še Lina, na svoj način seveda ^^ Hvala :*
Nazadnje pa še Ivana, ki se ji tud lepo zahvaljujem :*

Od vseh naštetih sem prejel zelo različna in lepa voščila, ki se mi zdijo kot zrcalo njih samih :) Res sem vesel da vas poznam in da ste z menoj v mislih in vas mam rad!

Seveda pa moram omeniti še moj rojstnodnevni piknik, ki je potekal preteklo soboto. Kot se je izkazalo, bi bil glede vremena bolj ugoden petek ali nedelja, vremonoslovci so me pač malo nategnili. Je bilo pa vseeno dokaj toplo in sončno. Tipičen 20. januar :D
Piknik sem hotel imeti, ker je vprašanje kdaj bo zopet tak vremenski pojav na tak datum. 15 stopinj sredi zime? Pol pa svizec zavije čokolado v folijo :D Ampak dejstvo je, da trava že poganja, spomladanske rože so dobesedno že odcvetele... Čez par dni pa sneg, wtf XD Zabavno, ni kej.
Saj bi prilimal kako sliko ali filmček, pa nisem našel ustreznega materiala. Zato bom lepo z besedami opisal. Zbrali smo se Primož, Tjaša, Matic, Katja in seveda jaz. Za pijačo in hrano je bilo lepo poskrbljeno. Udeleženci so me presenetili tudi z lepimi darili (h Katjinem darilu je prispevala tudi njena mami), ki so bila več ali manj neperverzne narave (ane Matic?). Na pojedino sta prišla tudi moja starša, ki pa sta se daril tradicionalno vzdržala. To je bilo smeha s tema pojavama :D Gledano vseskupaj smo se imeli ful fajn. Škoda le, da je moral Matic predčasno oditi, poleg tega se mi je zdel ves čas nekoliko nemiren in z mislimi odsoten. Si predstavljam kaj (kdo^^) mu je šlo po glavi.
Na evo, spet grom in alarm.
Auaaa. Zdaj ko sem se stegnil da razprem žaluzijo me je zaskelelo v roki. Ponoči sem si namreč poležal skrčeno roko in se zbudil bolečinah, ki še kar nočejo zbledeti. Koj kurac?! :D

Lahko še omenim, da učenje solidno napreduje. Trenutno sem obdelal okoli 360 (težja snov) strani učbenika, ostalo pa mi je še okoli 240 (lažja snov). Na koncu pa bom še enkrat preletel vseh 600 strani :D Poleg tega me čaka drug teden še kolokvij in mu bom namenil vsaj kakšen dan. 7. februarja pa še delni izpit iz fizikalne kemije. Potem bom pa končno lahko malo zadihal, preden se zapodim v priprave za kolokvij iz fizikalne kemije in seveda gradivo za izpit mikrobiologije, ki bo 9. marca. Nadaljni načrti so še v izdelavi in v veliki meri odvisni od uspehov v naslednjih nekaj tednih. Tako da je kar pestro.

Gokart

Po mnogih letih sem zopet sedel za volan gokarta. V BTCju imajo tiste električne gokarte in z Maticem sva se odločila, da greva malo dirkat.

In je bilo SUPER! Sprva me je sicer presenetil volan trd kot kamen. Tudi vodljivost je povsem drugačna kot pri osebnem avtomobilu. Verjetno so me zaradi tega vozniške sposobnosti kvečjem ovirale. Že pri prvem ovinku sem preveč obrnil volan in skoraj trčil v steno :D No sej počasi sem dojel smisel vožnje in napredoval. Še vedno pa sem bil precej previden, ker mi kar ni prišlo v kri, da je to le gokart. Zato so me pa prehitevali prasci! :D Un možic, ki skrbi za progo, me je kar na daljinca upočasnil :O in ostala dva sotekmovalca sta zdrvela mimo. Komaj sem se privadil, že je začela utripat rdeča luč in zabave je bilo konec...

Do naslednjega dne, ko sva šla z Maticem še enkrat peljat! :) Tokrat sem zadevo vzel bolj resno in rezultati so se takoj pokazali. Sedaj sem bil jaz tisti, ki je prehitel :P Vaja dela mojstra in po mojem bi se zapeljal po progi še nekajkrat in bi mogoče še podrl rekord proge (ja seveda :D).
V glavnem, bilo je zelo zabavno, tule pa še diagram vožnje:

Novo leto

Že skoraj cel dan leta 2007 je minil, pa še vedno nisem popolnoma pri sebi. Je bilo zelo pestro silvestrovanje :) Večinoma je bilo fajn, na koncu pa je moj želodec kapituliral. Od tod dalje pa je moj spomin zelo ohlapen. Nazadnje se spomnim da sem pogledal na uro ob 12:09 (ali je bilo morda 1:09). Doma pa sva s Katjo prispela okoli pol štirih. To ni tako malo časa, pa vendar se skoraj nič ne spomnim. Vem da smo hodili od kongresca pa do maximarketa nekajkrat, da mi je bilo slabo in da sem bruhal. Vem da nisem šel scat niti enkrat, kar je za pijanega človeka zelo nenavadno. Šele okoli 11 dopoldan. Sicer pa smo bili pijani vsi. Sergej, Matic, Klavdija, Ajda, Katja in jasno jaz :D In moram povedat, da smo se imeli zelo fajn. Dokler ni bilo zame preveč. Je pa res da sem poleg alkohola zaužil tudi nekoliko THC-ja, ki je bil očitno kaplja čez rob. No kljub temu da nisem bil v življenju še tako nepriseben, je blo lepo. Še dodatno me je razveselil, da smo srečal Lino :) Res se že dolg nisva vidla.
Počitnice se pa sedaj končujejo, zabava je mimo, treba se bo učit. Do naslednjega novega leta :)

Primož - 21. letni poba

Pa je prišel čas ko je tudi Primož dopolnil 21 let. Kot se spodobi smo dogodek malo proslavili na našem vrtu ob prijetni toploti (in dimu) ognja :)
Seveda smo si postregli z ustreznimi žlahtnimi kapljicami, kot so malibu-cockta, absinth, bandidos. Meni alkohol začuda ni preveč pasal, morda zaradi prevelike količine zaužitih smokijev ^^ Še vedno pa dovolj da sem bil malo bolj "vesel" :D
Na koncu smo bili vsi malo bolj veseli, še posebej pa Tjaša, ki je po moje šla ene 3 runde predaleč. Kasneje je to potrdil tudi njen želodec. Tudi katja je popila kar veliko, še potem ko sem jaz začel abstinirati. Pa se ji ni pretirano poznalo, dokler ni začela hoditi (cik cak). Ko je zmanjkalo drv, smo se bili prisiljeni zgubiti v noč (in spalnice <3) kjer smo prižgali drug ogenj ;)

VRH BAČE!

No najprej bom povedu zakaj je sploh tako čudno ime. Spodaj v dolini je reka Bača in vrh očitno pripada tej reki :)
A nej še kej povem o mojem podvigu? HELL YES! :D
Današnji izlet je bil poln presenečenj in izzivov in lahko rečem da ni bil od muh, pa čeprav je dobesedno bil od muh. Zakaj? Razložim kasneje ;) Gremo lepo od začetka. Prvi izziv je bil da sm pršu do kmetije podrošt, to je dobrih 50 kilometrov iz Ljubljane proti gorenjski. Moji navigacijski pripomočki so bile oči in moj "občutek" :D Seveda, najprej sm pr Medvodah vzel napačen izvoz ker sm se bal da bom šel mim. Sm to hitr pošlihtu, oziroma sm ugibu da sm zavil prekmal. Kar se je izkazal za pravo odločitev. Že od doma sm šel malo kasneje kot po načrtih, pa me je zatrla še gužva na cesti. Živčno sm gledu na uro, in ko sm se končno znebil kolone, pridem pred semafor... delo na cesti :S Če nism 10 minut čaku na zeleno.... Čez določen cajt sm pršu v Škofjo Loko in sm mislu da sm že praktično na cilju... hja, nč od tega :D Se vozm vozm, res lepa cesta in pridem v Železnike. "Zdej sm pa res že na konc" sm si mislu. Not kwajt jet :D Na koncu sm le prišel na tisto kmetijo in sm se mal namatru da sm dobil parkirišče (v gozdu :D). Ok porabu sm uro in petnajst minut, zdej pa hitr na kolo. Vse lepo in prav, temperatura glih prov, klanc lepo u izi... Pol pa pridem v eno vas. Grem stavt da je bil 15% klanc. Kr sram me je blo, na vsake 50 metrov sm počivu. Res nečloveški napori zame. Kkšne tričetrt ure sm po moje porabu. Pol kasnej je bil pa lep klanc ampak.... doživel sm najhujšo nočno moro. Napad muh :S Js sm mislu da bom znorel. Cel roj muh je letel okol mene in po men, V UŠESA, v glavo.. povsod. Zdelo se mi je kot da se ta moj pekel vleče v neskončnost. Po mnogih kilometrih normalnega klanca sm prispel do ravne ceste. Kakšno olajšanje, muhe so bile prepočasne da bi me še naprej morile. Klanec se je obrnil navzdol in začele me je skrbeti da sem zašel, zato sm se obrnil in spet kolesaril v klanec. Res nism vedu kaj bi, zemljevid mi ni pomagu. Na srečo sm mel s seboj še pisne napotke, ki so me rešili. Izbral sem pot, ki se mi je zdela prava in držal pesti da ne bom pršu narobe. Najprej je slabo kazal ampak na koncu je blo ok :) Peljal sem po grdem makedamu, najprej ni bilo naklona, potem pa spet potiskanje in sopihanje. In ja, spet so me napadle muhe :S Ampak sm se nekak že navadu :D Makedam se kr ni hotu nehat. Umes je bla še tabla da lahko srečam krave :D ki jih sicer nism, je blo pa zato velik kravjih drekov travniki pa "pokošeni" Prov lepo je zgledal kot na golf igrišču :D Cesta se je končala in še par korakov me je ločilo do vrha. Razgled je bil res lep, ni mi pa preveč dišala pot po kateri sem nadaljeval. Raje sm v klanec kar peš porival kolo, ker mi prepad ni bil preveč obetaven. Ko se je potka zravnala sm se usedu na kolo ampak skrajno previdno in počasno je bilo moje napredovanje. Na določenih mestih sem bil le nekaj centimetrov od popolnoma navpičnega prepada. Moj uspešen prehod je bil nagrajen z varnejšo gozdno potko. Mimo lovskega bivaka kot je pisalo v vodniku, sledil sm markacijam, pot pa vedno grša in bolj strma. Pa ravno sem se veselil lagodnega spusta. Ne ne. Bil je naporen vzpon, in bil je naporen spust. Prste sm mel trde od držan zavore. "joj zakaj nimam disk zavor, grrrr!" :D Mi je pa dobr koristl nastavljivost hoda na sprednjih vilicah, da sm bil bolj stabilen (sm dal najvišji hod). Sonce je zahajo in prišel sem v dolino. Zdej pa še kake pol ure asfaltiranega spusta. Kar bi bilo zelo prijetno če se nebi že zelo shladilo. Bila je ura skoraj šest in dan je šel proti koncu. Vetrovka mi je še kako prišla prav, ampak v zraku je bilo toliko vlage, da se mi je na kolesu nabral kondenz :D Verjetno zato ker bila ob cesti ves čas reka ^^ Ves trd in mrzu sm le prispel do avta beri ob 18:20 :D Moj izlet je trajal 4,5 ure :) Prevozu sm pa dobrih 30 km.
Na koncu dneva sm zelo zadovoljen z današnjim dnem. To je bil moj mali enduro preizkus :D Testiral sem svojo potrpežljivost, vzdržljivost, voljo, samozavest, orientacijo, strahove, koncetracijo in pazljivost, na koncu pa še temperaturno odpornost.
Sej lahko reče kdor hoče: "ah to pa res ni nč posebnga...." ampak zame je bil to do zdej najvišji vzpon (1300m) in največji izziv, ki sem ga uspešno zaključil. In sm srečen ;)
Lahko še omenim kako je lepo biti v naravi. Res dobim poseben občutek zadovoljstva. Poleg tega sm vidu tud nekej divjih živali. Najprej nekaj sploščenih močeradov, v gozdu mi je cesto prečkala veverica z lešnikom v gobčku (kok je to fajn živalca ^^) nad mano so letele neke gorske ujede, kanja, sokol, orel... kaj js vem. Enga lepga pajka sm sliku pa seveda so ble tud krave.
Zdej pa še slika ali dve: