Po dolgem času imam spet nekaj inspiracije. Bom kar začel.
Gre se za nakup avta. Kako bi se človek lotil zadeve? Imaš nekaj denarja in se opraviš na sejem rabljenih avtomobilov. Primerkov je ogromno in niti dva si nista enaka. Definirala jih je njihova življenjska doba, prejšnji lastniki. Pa tudi ostali dejavniki, kot so leto izdelave, znamka in konec koncev klima v katerem je avto živel. Vsak se zagleda v sebi ljubi kos pločevine, v svojo ljubo barvo. Brez premisleka plačamo in odpeljemo novo pridobitev. V začetku nas osrečuje že navdušenje nad novostjo v življenju. Končno nekaj več užitka, ki smo ga tako želeli. Sčasoma se pa začnejo problemi. Ugotovimo da klima ne dela, menjalnik se zatika v drugi prestavi, ročna slabo prime, zadnji brisalec peša, volan se lupi, zračni blazini je pretekel rok trajanja ipd. Bolj kot ne smo se na suho zajebali. Ko bi le preverili vse lastnosti avtomobila še preden smo ga kupili. Ampak zdaj je prepozno. Avto prodamo in se zopet odpravimo na sejem, zgodba se ponovi, mi pa nadaljujemo svoj začaran krog.
Sliši se neumno, le kdo bi tako ponavljal napake? Dobra opazka. Problem je le, ker ne govorim o avtomobilizmu ampak o ljubezni. Če bi si v štartu vzeli malce več časa za pregled "avtomobila", predvsem pa če bi v naprej sami pri sebi razčistili kakšne lastnosti iščemo, bi zadeve veliko lepše stekle. Zavaja nas slepo prepričanje, da vemo kaj delamo. Kar v veliki večini primerov ne drži. Ni se težko zaljubiti in potem javkati, kako gre vse narobe. Želena oseba je v skoraj vseh primerih povsem enaka na dan #1 kot po pol leta, enem letu, dveh letih zveze. Lahko se spreminja jakost izražanja posameznih lastnosti, ampak lastnosti same ostajajo enake. Lažnivci ostanejo lažnivci, egoisti ostanejo egoisti, dobri ostanejo dobri. Če se za nekoga reče "najprej je bil dober do mene, potem je pa postal prasec" je to znak, da je ne samo prasec, ampak tudi lažnivec (kadar se izdaja za dobrega). To pa meče slabo luč na naše sposobnosti ocenjevanja ljudi, zato na koncu najdemo neko razlago, v kateri smo mi žrtev. Kar smo res, samo da ne naključja ampak samega sebe.
Naslednji avto nas prav tako pusti na cedilu, če ne slučajno mi njega. Celotna izkušnja temelji na mešanici različnih čustev, brez nekega jasnega cilja. Sizifovo delo, ki se ga nočemo zavedati. Probati ni greh? Ma ni, ni pa ravno smotrno. Na koncu smo res bogatejši za nekaj več izkušenj, a še vseeno ostanemo brez prevoza. Kar je že rahlo tragično, saj je bil ravno prevoz naš glavni cilj. Tisti z najmanj hrbtenice se sicer v nekem trenutku iz več ali manj obupa odločijo, da končajo z iskanjem. Nekega dne se odločijo, da je dovolj menjavanja avtomobilov in enega pač obdržijo za vedno. Drži se nas misel, da je to zrela odločitev. Saj bi bila, ampak ljudje se primejo napačne kripe in potem bentijo celo življenje, če celo ne pride do hujših posledic. Seveda so potem še različice, ko na primer najdemo tistega PRAVEGA. Pa se tega ne zavedamo oziroma ne cenimo. Skratka, nimamo pojma kaj delamo, čeprav smo prepričani nasprotno.
Osebno menim, da se vsaj delno znam osredotočiti na bistvene lastnostni, ki jih iščem. A kaj mi to pomaga, če ne poznam enega samega primerka, ki bi ustrezal specifikacijam (kaj šele obratno). Pa nisem izbirčen. Le od nekaj pomembnih lastnosti pač ne odstopam.
In ker nerad trošim čas ter energijo, če potem ni rezultatov, sem obul nove pohodne superge. Bom sporočil če se obnesejo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar