Kršičevec MTB

Kot rečeno, današnji izlet je vseboval Kršičevec. Hrib v bližini Snežnika. Med drugim ena najtežjih tur do sedaj. Ampak bolj psihično kot fizično. Dan se je dobro začel. Budilka zvoni ob šestih, vstal sem že v nekaj minutah. Se odpravim v kuhinjo kjer me je v hladilniku že čakal zajtrk. Lazanja, ki sem jo pripravil dan prej, je bila perfektna, moji improvizirani "špageti" pa so bili malo manj odlični (beri: neužitni). Kljub temu sem jih pojedel kolikor mi je želodec dopuščal. Pripravil sem si nahrbtnik in že sem bil na poti. Prav prijetno hladno je bilo, ko pa sem v Zagorju sestavil kolo in naredil prvih 50 metrov se mi je že zdelo da se bom prehladil. Ampak hmalu je postalo peklensko vroče, poleg ostalih skrbi, ki sem jih imel. Najprej sem se spopadal z roji muh, ki so me neutrudljivo otipavale po celem telesu. Motivacije mi ni manjkalo zato sem kljub nekaj zelo strmih in slabo vozljivih predelov prikolesaril do vasi Juršče. Ki ima zanimiv sloves, namreč da nek pes dokazano rad napade kolesarje. S tem v mislih, mi stereo zvok lajajočih psov ni bil ravno prijeten. Vseeno je bila vas kmalu za mano in moj nasprotnik je bil ponovno klanec. Ves čas po soncu, sedaj pa končno gozd. Hladen zrak me je kar posrkal vase. Ni minilo več kot nekaj deset metrov, ko so mi na misel prišli medvedi. Treba je namreč povedat, da danes nisem imel s sabo Matica, ki bi mi v primeru srečanja z medvedom zviševal možnost preživetja na vsaj 50 %. In tako sem pogumno kolesaril dalje, moj strah pa kar ni zginil. Čez čas sem se približal blatnemu delu steze in sam pri sebi sem rekel: "fino, zdej bom pogledu če so v blatu kkšne sledi medveda, in ko bom vidu da jih ni, bom vsaj malo pomirjen...". In tako sem gledal. Opaziti je bilo nekaj sledi sodo/liho prstih kopitarjev... nato pa... širok okrogel odtis... s prsti... MEDVED. Mislim da ni potrebno opisovati navala adrenalina. Človek goni v poraščen kolovoz v hrib, nakar se usoda takole poigra z njim. Ampak ok, sem vozil dalje in se drl na vsakih 20 metrov. Čez čas ponovno vidim blatno lužo in si rečem: "ok, v temu blatu pa RES ne bo odtisov...". Optimizem pa tak :D Vsekakor so bili, še toliko bolj jasni. V afektu nisem uspel slikat, prav tako me je minila želja po osvežitvi v Mrzli jami, česar sem se prej tako veselil. Ampak slej ko prej sem se znašel na jasi. Sicer praktično brez poti v visoki travi ampak vsaj v medvedovem gozdu nisem bil več (sej kot da sem na jasi pa varen :D). Malo sem bil zbegan, ker je pot praktično zginila, vendar sem kmalu našel končno pot na vrh. Ki se je vlekla tričetrt ure. Če bi bil peš, bi končal v 10 minutah. Ampak klanec je neizprosen in podlaga živ kamen. Dejansko sem počival na nekaj metrov. In na koncu mi je le uspelo. Fino. Gremo dol. Kar je lažje reči kot narediti. Dejansko ni bil spust nič lažji kot vzpon, kljub znižanemu sedežu in zvišanimi vilicami. Sedaj vem kaj pomeni spust S5. Nekaj, kar ni zame :D Na žalost moram priznati, da sem se celo zvrnil. Del poti sem nadaljeval kar peš. Ampak to je bil samo vrhnji del poti. Kasneje se je pot zravnala v lepo singlco. No, skoraj lepo. Morda s polmetrskim vzmetenjem. Kilometer za kilometrom grobe kamnite podlage. Ne vem komu je to sinonim za lepo singlco. Mogoče pa imam le tako slab bicikl, nekaj je sigurno tudi na tem. Preklinjal sem do konca ture. Med drugim me je pot peljala tudi skozi vojaško območje, od koder slika. Kakorliko, tura se je ščasoma neizogibno le končala in v zmerni vročini sem s pomočjo fosilnega goriva prišel domov.

Opis poti

Zemljevid:


Ostale slike:

Kršičevec (29.6.2008)

Toča

Hja danes se je iz neba vsulo kot da je sodni dan. Avtomobili so sicer ostali celi, je pa na strehi bloka razbilo "okno" in je poplava po celem stopnišču o.O

Sicer pa v sredo je bil piknik pri maticu. I like :) Spet sem sicer počel neumnosti ampak na srečo se nekaterih ne spomnim več. Katjo je fajn zalil vodni balon, Matic jo je res mojstrsko zadel :D
Teden je minil v znamenju mnogih opravkov, jutri pa me čaka izdelava lazanje. Ker grem v nedeljo spet na novo turo, bom nekaj odvečnih testenin od lazanje pretvoril v manjšo porcijo "špagetov", ki jih bom zmazal zjutraj pred odhodom. Tokrat bom vstal že ob šestih, da se še bolj izognem vročini. Poleg tega sem objavi o Veliki Milanji priložil še nekaj dodatkov. Pojutrišnjem pa na Kršičevec! :)

George Carlin

Je umrl v nedeljo 22. junija v 71. letu starosti. Ne bom pisal RIP, ker vem kakšen bi bil njegov odziv: "I'm not RESTING, I'm DEAD you stupid fuck!"

Ker se ne morem primerjat z njegovo retoriko, bom kar njemu prepustil besedo. Zbral sem dva izmed najbolj zanimivih nastopov:

Velika Milanja MTB

Prva daljša tura je za mano. Tokrat sem se spet na kolo pognal z Maticem. Začelo se je z intenzivnimi logističnimi pripravami. Ki so bile še vedno rahlo pomanjkljive, saj me je sonce kar pošteno ožgalo po nogah. Sicer pa je bilo več ali manj po pričakovanjih. Naporno ampak zabavno. Torej začelo se je v vasi Zagorje, ki leži malo naprej od Pivke. Pred gasilskim domom oziroma cerkvijo sva parkirala in sestavila kolesa. Sonce je že kar močno pripekalo, a temperatura je bila prijetno topla. Prva stvar ki sva jo opazila, so bili drugi kolesarji. Najprej en, potem dva, kmalu jih je bilo že 5 in celo 100. Znašla sva se namreč sredi kolesarskega maratona :D Imel sem občutek da naju čudno gledajo, morda se motim. Napredovala sva kar uspešno in po slabi uri je Matic že rekel da ga malo bolijo noge :P To se mi je zdel dober znak, pa ne ker bi bil žleht, ampak ker si nisem želel da bi jaz sopihal daleč za njem, ko bi on bil že na vrhu hriba. Tako da sva bila večino poti kar enako izčrpana po moji presoji. Ko sva končala prvi vzpon se je začel makedam. In s tem že prva težava - razpotje. Ker sem pozabil kalibrirati števec na popolnoma polne gume, nisem mogel vedeti točno kje sva. Zavila sva malce narobe, pa niti ni bilo zaman, saj sva prišla pred lep grad. Na srečo itak ni bilo daleč in sva šla nazaj na pravo pot. Še kar nekaj časa sva gonila po soncu, potem pa končno gozdna pot. Poudariti moram, da so bili klanci zelo položni in nenaporni. Razen tik pod vrhom, ko sva kolesi kar peš gonila. Vrh Milanje predstavlja mogočna skala (ki na sliki zgleda veliko manjša kot v resnici) na katero sem navdušeno prinesel še kolo (Matic se je temu opravilu spretno izognil :)). Po krajši orientaciji sva se spustila dol. S spustom pa so se začeli problemi. Visoka trava katero sva gazila se je izkazala zame kot zelo neprijetno rastline. Moja alergija na cvetni prah očitno ni omejena samo na dihalne poti, ampak tudi kožo, sam me noge srbijo že tretji dan! (pišem iz prihodnosti). Ampak to je še manjši problem, manjša zmeda v orientaciji se je z mojim prepričanjem v pravo odločitev prelevila v pravo malo nočno moro. Namesto po hribu dol, sva gonila v klanec po žgočem soncu, ki je bil že sredi neba. Po rokah, vratu in obrazu sem bil namazan s kremo proti sončenju, za noge pa sem bil prepričan da niso v večji nevarnosti. Danes v bolečinah preklinjam to odločitev.
Kakorkoli, nekaj časa sva vozila v napačno smer, nakar me je Matic končno spametoval in sva šla spet v pravo smer. Pred nama je bil spust po kamnitem makadamu, takoj za tem pa prijetno prečenje travnate doline. Vendar sem zaradi zaskrbljenosti, ker sva bila v časovnem zaostanku in s tem pod večjo izpostavljenostjo sonca, hitel kot sem mogel. Hitro sva se znašla v manjši vasi. Že na internetu sem prebral, da se tukaj mimogrede zgubiš, zato sva se močno potrudila, da nisva skrenila s poti. Mimogrede, nek vaščan naju je narobe usmeril. Na žalost sva tukaj spet zgubila dragocene minute. Ko sva videla, da sva na pravi poti, sva si oddahnila, pa tudi krošnje so naju spet skrile pred soncem. Toda začel se je finalni vzpon. Matic me je kar presenetil, saj je bil že na robu obupa :D Nisem ga še videl, da bi se kadarkoli vdal, ampak tura je bila kar naporna in zgubljal je motivacijo. Jaz sem imel malo prednosti, sam sem takih situacij že vajen in me ne strejo tako zlahka. No kljub vsemu, sva z nekoliko preklinjanja zaključila svoj napor pri neki cerkvici. Tam je v senci počivalo tudi dekle s psom. Le dve poti sta vodili do tam, ona pa vseeno ni vedela kam naju usmerit. Vseeno sva šla v pravo smer in začel se je kar dolg spust po asfaltni cesti. Šla sva zmerno do pretežni hitro, več pa se ni dalo, ker je bila cesta ozka in bi izza ovinkov mimogrede pridrvel kak vaščan z avtom. Kot bi mignil sva bila spet v Zagorju pred cerkvijo, avto pa se je že kuhal v soncu, toda znotraj je bilo komaj prijetnih 55° C. Malo sva si oddahnila v senci, dokler se je avto zračil, nato pa utrujeno in redkobesedno odpeljala domov. Meni je bilo kljub vsem težavam in bolečinam všeč, za Matica pa nisem prepričan :D

Navdih za turo in napotki:
MTB ture - V. Milanja

Zemljevid:

Video posnetek iz vrha:

Reportaža by Matic.

In slike:

Velika Milanja

Sony Ericsson k750i vs k850i vs Nokia N95

Že dolgo nazaj sem obljubil primerjavo iz prve roke in evo:

Najprej je potrebno povedati, da je k750 star okoli 4 leta, N95 kako leto in pol, ter k850i pol leta. Kaj jim je skupnega? So eni izmed največjih hitov svojega časa. Od naštetih je sigurno najbolj legendaren k750i. Ob izidu je bil daleč najboljši fotofon svojega cenovnega razreda. Posledično je bil dolgo v prodaji in dosegel zelo nizke cene. Veliko ljudi ga ima še vedno, saj ga odlikujejo dolga življenjska doba baterije in soliden fotoaparat. Tipke so kvalitetne, prav tako joystick (ki se serijsko pokvari znotraj garancije - 2 leti). Ima dobro ohišje in pokrov zaslona je praktično nemogoče spraskati. Je pa nekoliko počasen in meni osebno ne najlepši. Medtem ko smo se navadni smrtniki zabavali s tem res dobrim aparatom, so inženirji že kovali naslednje generacije izdelkov. Izdelali so nekaj rahlo izboljšanih modelov, ampak vsi upi so bili uperjeni v težko pričakovanega k850i. Ki je prišel 3 leta po svojem predhodniku. Človek bi si mislil, da bo razlika kot med parno in moderno lokomotivo. Tako to gre pri razvoju elektronike. Tudi cena je bila temu primerna. Ampak telefonček ni ravno blesteč... Je sicer lepe oblike, ima kar nekaj koristnih novosti kar se tiče fotoaparata, odličen zaslon, to je pa več ali manj vse. Ima tudi 3 "mehke tipke" (del zaslona ki je občutljiv na dotik), ki naredijo uporabo bolj prijetno. Moti pa dejstvo, da so vse ostale tipke trde, kar predstavlja precej neudoben kontrast med trdimi in mehkimi tipkami. Prav tako je inovacija nove vrste joystick, ki je v resnici okvirček, ki se ga potiska v vse smeri. Ampak tudi ta je nekam trd. Ostale tipke so miniaturne. Lahko se jih uporablja brez večjih težav, a niso najbolj udobne v primerjavi s klasičnimi tipkami. Največji problem pri telefonu je kratkoživost baterije in počasnost. Mnogi uporabniki v tujini so imeli še večje težave (tudi fatalne okvare), saj SE ni izdal niti enega res dobrega "firmware"-a. To je osnovni nabor programov in gonilnikov, ki omogoča delovanje aparata. Kljub številnim popravkom ni večjega napredka. Sam fotoaprat je precej dober, a si po moji oceni ne zasluži parametra 5 Mpix, ker je slika ob povečavi zelo zrnata (podobno je sicer tudi pri N95). Ima eno veliko napako in sicer ne zaznava rdeče barve oziroma je pretvori v rahlo rožnato. Tudi fleš je slab. Res da je močan, a ravno v temu je problem. Aparat ne zna primerno regulirat osvetlitve, zato pri fotografiranju v slabši svetlobi ljudje na sliki izpadejo kot da žarijo. Neuporabne slike. Razen če zadeneš ravno pravšnjo razdaljo, ki je 1-1,2 m. Potem so slike dobre. Razočara tudi baterija, ki zdrži manj kot njegov predhodnik in celo manj od N95. Kar je nezaslišano, saj naj bi Nokia zdržala skoraj pol manj, pa temu ni tako! Skratka k850i ni telefon, ki bi ga priporočal. Niti približno ne more zasloveti kot njegov predhodnik.

Na drugi strani pa je še njegov direktni tekmec Nokia N95. Telefon pozitivno preseneti s svojo odzivnostjo. Kot se spodobi za napravo tega razreda deluje zelo hitro. Zaslon ima enako ločljivost ko k850i, le da je malenkost večji. Če poenostavimo ima nokia relativno slabšo ločljivost. Ampak to je zanemarljivo. Je pa kvaliteta slike pri nokii precej slabša (predvsem kontrast) kot pri SE - če jih primerjamo enega ob drugemu smo res presenečeni. Baterija zdrži kar solidno, vendar hitrejši procesor, velik zaslon in zahtevni operacijski sistem symbian hitro porabijo baterijo, če ga več uporabljamo. Kar se meni ne zdi dobro. Zame je pogoj katerekoli mobilne naprave, da ima dolgo dobo avtonomije. Kljub temu pa morda zdrži še dlje od k850i. Je pa res da symbian omogoča širšo uporabo. Kar se slik tiče so na prvi pogled dobre, saj so zelo živih barv. To pa je zavajujoče. Aparat sliko preveč obdela in zelo močno poudari barve. Posledično reprodukcija ni najbolj naravna. Tudi kontrast je zelo močan, zato se detajli mnogokrat zgubijo. Če sem imel probleme z avtoportretom pri k85oi, jih imam pri N95 še več. Bliskavica je zastarela led dioda, ki zelo malo osvetli (ampak vsaj ne preveč!), slika pa zaradi fleša postane zelo bleda. Osebe zgledajo mrtve, kot bi jih potegnil iz reke. Skratka omejena uporabnost fotoaparata pri obeh telefonih. Je pa res da ima N95 tudi GPS, ki pa pride do izraza šele ko/če ga usposobiš z nelegalno kopijo Garminovega programa.

Če povzamem, k750i je bil odličen mobitel. Še vedno je dober za manj zahtevne. K850i tudi ni slab, ampak zdaleč ne tako dober in hiter, kot bi moral biti. Tudi manjši in bolj praktičen bi moral biti. Po drugi strani pa je Nokia N95 več ali manj tisto, kar naj bi bila. Ne najlepši in ne najmanjši mobitel, pa zato vsaj dobro deluje, uporaba pa je prijetna in udobna. Na žalost moram priznati, da je Nokia N95 boljša naprava, ampak komajda, saj je bi ji zaradi svoje oblike in teže marsikdo rekel "cigla".

Oba izmed novih mobitelov imata preveč napak, da bi jih res priporočal. Skoraj prej priporočam k75oi :)

Uspeh!

V nasprotju s pričakovanju sem prebrodil vse 3 izpite :) Kar težko verjamem. Seveda mi nebi uspelo brez mojih dobrih prijateljev sreče in krompirja. Ampak kakorkoli že, ponosen sem nase. Čaka me samo še en izpit, za katerega pa sem se iz principa odločil da dosežem vsaj 9. Najraje 10. To bo namreč samo češnja vrh torte, ki bo dokazovala da sem sposoben uresničit svoje načrte (srčno upam da tegale kruha ne bom pojedel :D).

Danes sem bil na rožniku, s Katjo sva malo kolesala po Ljubljani, zvečer bom videl po dolgem času še Nejo, v nedeljo pa imam zmenek z Milanjo.

I feel love :)

Pranje možganov

Se je začasno zaključilo. Večina izpitov je za mano, vprašanje samo kako uspešno so (ne)opravljeni. Še nikoli se nisem v tako kratkem času učil tako veliko. NIKOLI. In to samo teorijo. Genetika - milijon mehanizmov in proteinov v zvezi z ekspresijo genov, Encimatika - milijon mehanizmov delovanja encimov, Fiziologija - delovanje celega telesa na biofizikalnokemijskem nivoju, začinjeno z OGROMNO latinskimi besedami (sej so latinske?). Vse to v 20 dneh. Se ne sliši veliko, dokler se ti ni treba tega učit. Gradivo fiziologije in encimatike predstavljata skupno 1000 slajdov v power pointu in to je POVZETEK. Genetika pa 50 strani v wordu brez slik, kar je spet zelo skrčen povzetek. V glavnem napor. Zdej samo držim pesti, da sem izpite opravil. Konec meseca se pa začnem učit še za biofizikalno kemijo, ki pa je na srečo že na pol računski predmet, kar precej olajša zadevo.

Tako sem izčrpan, da nisem niti vesel da je konec.

3. letnik je že stvar preteklosti :)

Jap-jap, opravil sem pogoje za vpis v 4. letnih wooohoooo! Sedaj se bom veliko lažje piflal še teh par dni pred naslednjimi izpiti. Predvsem pa imam sedaj še en dodaten izgovor za žur.

Drobni tisk: 50% je včasih dobra stvar :D

Aja in še posnetek, kako zgleda če gre neki "up in the ass of Timo" 8)

What the fuck is that!?!?

Malce za smeh (priporočam klik na KLIK): KLIK

Itak en teden spet ne bom nič pisal ;)

Zaspan

Teden encimatike je na srečo za mano. Današnji izpit bo verjetno pozitiven in to je vse kar je važno. Hkrati pa se začenja teden molekularne genetike (part 2) in fiziologije. V načrtu sem imel učenje že danes, ampak današnja noč je bila nekaj najhujšega. Najprej nisem zaspal nekaj ur. Po mojem zaradi tega, ker včeraj nisem vzel uspaval (beri: tablete proti cvetnemu prahu). Na to me je opomnilo draženje žrela sredi noči in potem sploh nisem mogel zaspati. Zato sem pogoltnil tableto in v doglednem času zaspal. Potem pa so se začele jutranje blodnje. Zunaj zaslišim običajni jutranji ropot, svetloba proseva skozi zaprte veke in v pričakovanju alarma se trudim zaspat še za minuto. Seveda brez uspeha. Kmalu me začne grabit panika da ne bom zamudil na izpit. HA-HA ura je 6. Si rečem: u fino, še eno uro lahko spim. Ampak zaradi strahu da me alarm ne bo zbudil sem to uro bolj slabo prespal. In tako čakam da se na uri pokaže 7, nakar dojamem da mam izpit šele ob 9, torej lahko spim do 8. JAOOOOOOOO. Skratka zdajle gledam v zaslon z utrujenimi priprtimi očmi. Zjutraj sem se sicer okrepčal z enim prijetnim Sharkom, po izpitu pa se je pod pripekajočim soncem zelo lepo prileglo hladno pivce 8)

Z Andrejem sva se po dolgem času spet videla. In ker je svet zelo majhen je medtem v lokal prišla še njegova frendica, ki je hkrati frendica od petre. In ker se človeku dogajajo vse sorte čudnih stvari, mi ona reče: "lahko bi poklicu petro a veš, k čez par dni gre v Ameriko". Riiiight :D

Kasneje sem doma malo čistil računalnik in pregledoval stare slike in ugotovil, da sem včasih imel malo mozoljev. Nebi si mislil :))

Sicer pa se zelo hitro bliža dan ko greva z Uršo letet oziroma padat 8)

Ker so nekaterim slike bolj pomembne kot besede, se lahko spolno zadovoljujete ob gledanju mojega "uspavala":

FAIL

Prva večja ovira se je izkazala za težko oviro. Izpit iz genetike = negativno. Ampak baje je treba biti optimist, torej tolažim se z dejstvom, da sem med negativnimi ocenami pisal najbolje :D

Na srečo pa je v igri še plan B (ne mislim velenjčanov). In sicer da svoj natrpan urnik izpitov še bolj natrpam ^^ V torek imam po rednem programu izpit iz encimatike, ki bo menda uspešno opravljan (iz mojih ust v božja ušesa, upam da si jih čisti). Od torka dalje pa imam po rednem programu 8 dni pred izpitom za fiziologijo, sedaj se bom v tem času pač učil še za genetiko, ki bo en dan pred fiziologijo. Ko iz male ambicioznosti zraste velika.

Za konec pa še zanimiv detajl snovi, ko se ravno že učim encimatiko, in sicer splošna shema apoptoze:

Umetnost parkiranja

Zgodi se lahko vsakemu. Prideš v prazno ulico, kjer ni niti enega samega avtomobila in kot vedno poskušaš parkirat ob strani. Dolgoletne vozniške izkušnje in majhnost avtomobila ti delo precej olajšata. Na koncu seveda brezhibno parkiraš OB travi in ne NA travi. Ali pač? :))

To je sicer sosed, ki mi na drugi strani večkrat zaparkira garažo. Ker nima nikjer drugje za parkirat?