Kršičevec MTB

Kot rečeno, današnji izlet je vseboval Kršičevec. Hrib v bližini Snežnika. Med drugim ena najtežjih tur do sedaj. Ampak bolj psihično kot fizično. Dan se je dobro začel. Budilka zvoni ob šestih, vstal sem že v nekaj minutah. Se odpravim v kuhinjo kjer me je v hladilniku že čakal zajtrk. Lazanja, ki sem jo pripravil dan prej, je bila perfektna, moji improvizirani "špageti" pa so bili malo manj odlični (beri: neužitni). Kljub temu sem jih pojedel kolikor mi je želodec dopuščal. Pripravil sem si nahrbtnik in že sem bil na poti. Prav prijetno hladno je bilo, ko pa sem v Zagorju sestavil kolo in naredil prvih 50 metrov se mi je že zdelo da se bom prehladil. Ampak hmalu je postalo peklensko vroče, poleg ostalih skrbi, ki sem jih imel. Najprej sem se spopadal z roji muh, ki so me neutrudljivo otipavale po celem telesu. Motivacije mi ni manjkalo zato sem kljub nekaj zelo strmih in slabo vozljivih predelov prikolesaril do vasi Juršče. Ki ima zanimiv sloves, namreč da nek pes dokazano rad napade kolesarje. S tem v mislih, mi stereo zvok lajajočih psov ni bil ravno prijeten. Vseeno je bila vas kmalu za mano in moj nasprotnik je bil ponovno klanec. Ves čas po soncu, sedaj pa končno gozd. Hladen zrak me je kar posrkal vase. Ni minilo več kot nekaj deset metrov, ko so mi na misel prišli medvedi. Treba je namreč povedat, da danes nisem imel s sabo Matica, ki bi mi v primeru srečanja z medvedom zviševal možnost preživetja na vsaj 50 %. In tako sem pogumno kolesaril dalje, moj strah pa kar ni zginil. Čez čas sem se približal blatnemu delu steze in sam pri sebi sem rekel: "fino, zdej bom pogledu če so v blatu kkšne sledi medveda, in ko bom vidu da jih ni, bom vsaj malo pomirjen...". In tako sem gledal. Opaziti je bilo nekaj sledi sodo/liho prstih kopitarjev... nato pa... širok okrogel odtis... s prsti... MEDVED. Mislim da ni potrebno opisovati navala adrenalina. Človek goni v poraščen kolovoz v hrib, nakar se usoda takole poigra z njim. Ampak ok, sem vozil dalje in se drl na vsakih 20 metrov. Čez čas ponovno vidim blatno lužo in si rečem: "ok, v temu blatu pa RES ne bo odtisov...". Optimizem pa tak :D Vsekakor so bili, še toliko bolj jasni. V afektu nisem uspel slikat, prav tako me je minila želja po osvežitvi v Mrzli jami, česar sem se prej tako veselil. Ampak slej ko prej sem se znašel na jasi. Sicer praktično brez poti v visoki travi ampak vsaj v medvedovem gozdu nisem bil več (sej kot da sem na jasi pa varen :D). Malo sem bil zbegan, ker je pot praktično zginila, vendar sem kmalu našel končno pot na vrh. Ki se je vlekla tričetrt ure. Če bi bil peš, bi končal v 10 minutah. Ampak klanec je neizprosen in podlaga živ kamen. Dejansko sem počival na nekaj metrov. In na koncu mi je le uspelo. Fino. Gremo dol. Kar je lažje reči kot narediti. Dejansko ni bil spust nič lažji kot vzpon, kljub znižanemu sedežu in zvišanimi vilicami. Sedaj vem kaj pomeni spust S5. Nekaj, kar ni zame :D Na žalost moram priznati, da sem se celo zvrnil. Del poti sem nadaljeval kar peš. Ampak to je bil samo vrhnji del poti. Kasneje se je pot zravnala v lepo singlco. No, skoraj lepo. Morda s polmetrskim vzmetenjem. Kilometer za kilometrom grobe kamnite podlage. Ne vem komu je to sinonim za lepo singlco. Mogoče pa imam le tako slab bicikl, nekaj je sigurno tudi na tem. Preklinjal sem do konca ture. Med drugim me je pot peljala tudi skozi vojaško območje, od koder slika. Kakorliko, tura se je ščasoma neizogibno le končala in v zmerni vročini sem s pomočjo fosilnega goriva prišel domov.

Opis poti

Zemljevid:


Ostale slike:

Kršičevec (29.6.2008)