POST-OP

Zahvaljujoč ESB (Endoscopic Sympathetic Blockade), ki je reverzibilna različica ETS (Endoscopic thoracic sympathectomy) imam 4 luknje v prsnem košu. Če smo bolj natančni niso ravno več luknje, glede na to da so zašite ^^
Bogatejši sem tudi za nekaj žlahtne titanove kovine, in sicer v obliki dveh malih ščipalk, ki krasita moji T2 živčni vlakni. Če slučajno kdo ne ve kaj to je - le kdo ne bi vedel - naj povem da so to simpatični živci, ki izhajajo iz hrbtenjače v roke in vplivajo na različne stvari, med drugim na potenje dlani.

Bila je zanimiva izkušnja tole. Najprej ugotovim da je moj cimer (imel je počena pljuča) v resnici raper Balau in da ga je dan prej obiskal Klemen Klemen v nekoliko alkoholiziranem stanju. Še isti večer ko sem bil hospitaliziran, je bil po televiziji čudaški film o sexu (jap, sva mela TV v sobi :P). Spal sem zelo slabo, saj so me celo noč nadlegovali komarji. Jutro se je začelo še pred zoro, ko je v sobo vstopil... bolničar al kaj je že. Povil mi je noge, nato sem zaspal nazaj. Nekaj ur je zelo hitro minilo in kar naekrat so me v naglici odpeljali iz sobe. Nekdo se je vmes še spomil, da so mi pozabili dat apaurin (5 mg). Hitro sem jo pogoltnil in že smo drveli proti operacijski sobi. Aja še nekaj, moral sem podpisati nekaj papirjev, da se strinjam s tveganji in koga naj obvestijo v primeru smrti :D No ok, čakam v "predsobi" operacijske kjer mi v žilo nastavita cevko za infuzijo. Namenoma sem napisal v dvojini, ker je študent pač potreboval nekoliko pomoči anestezistke pri temu sila zahtevnem opravilu. Malo sem še čakal, nato pa so se okoli devetih začele resne zadeve. Nekdo mi je dal masko s kisikom, anestezistka pa je rekla: "zdej boš pa zaspal". Glavo sem položil na mizo, luči so na stropu so se rahlo zamajale, prevzela me je slabost in... tema. Ko sem se zbudil nisem vedel za kaj se gre, okoli mene je bilo vse megleno in majavo. Bila je ura dvanajst, ko so me pripeljali na intenzivni oddelek. Če ni bil to le plod moji blodenj, mi je rekla sestra da ne smem spat. Kljub najboljšim trudom buden nisem ostal prav dolgo. V resnici mi je bil občutek blazno všeč, saj sem ga nazadnje občutil ko sem bil še nedolžno dete brez vseh skrbi. Do večera sem že prišel malo k sebi in na presenečenje osebja sprejel in celo pojedel celo večerjo. Tudi na WC sem se odpravil kar na lastno pest. Nočni spanec je bil - hm... - fragmentiran. Nisem uspel prešteti vseh meritev pritiska in temperature. Vem samo da je bilo vse ok. Zjutraj so se sestre kar malo ustrašile, ko sem zginil iz sobe. Poleg obiska kopalnice sem šel še na drug konec oddelka po mobitel. Da ne bom predolg, še pred deseto uro so mi dali odpustnico in bil sem na poti domov. 24 ur po operaciji, ni slabo. Mišljeno je bilo da ostanem še najmanj 1-2 dni. Moram pa priznat da je bil ta dan precej naporen (včeraj). Analgetik je popustil in bolečina je bila vedno bolj moteča, dokler se nisem zbudil sredi noči, ker skoraj nisem mogel dihat. Ampak na srečo je 400 mg ibuprofena rešilo problem.

Pozabil sem še omenit, kako so mi vsi z nasmeški do ušes želeli "SREČNO!" ko so me vozili na kirurgijo. Ob vsem skupaj sem dobil občutek kot da me bodo poslali na luno in da se mogoče nikoli ne vrnem :D

Kakorkoli, danes se počutim že skoraj čudovito. Motijo me le še stranski učinki. Moral pa sem bom kmalu odločit ali sem s posegom zadovoljen, ali pa bom šel reklamirat zadevo in ponovno pod nož.

In še hvala Katji in Maticu da sta me prišla obiskat :)

Odpade

Ne morem reči, da sem ravno vzhičen. Kdo pa bi bil, če bi namesto novim avanturam naproti šel pod nož. Ampak če bo vse po sreči, bom na koncu vseeno zadovoljen. Fingers crossed!

No brakes

Počitnice so zakon. Zame mogoče celo zadnje. Glede na moje navdušenje, se bom verjetno tudi prihodnje leto potrudil, da pospravim vse izpite že sproti. Kaj naj rečem, uživam pač :) Niti bloga ne uspem pisat. Šele po treh poletjih s Katjo, mi je prišlo na pamet, da bi šel kolesarit v okolico Tržiča. Ne vem kako nisem dojel... GOREnjska - namig je očiten. Bolje pozno kot nikoli, je pa res da do sedaj še nisem bil dovolj fizično pripravljen za konkretne višine. In če povem po pravici, tudi sedaj nisem, zato pa bo ta teden minil v bolj ali manj kondicijkih pripravah, potem pa se v začetku septembra preselim v Bistrico od koder imam super izhodišče na okoliške hribe. Prihajajoča jesen bo poskrbela da mi ne bo prevroče, Matic pa bo poskrbel da bodo ture bolj zanive 8)

Moje spomladanske napovedi pa so se šele polovično uresničile. Slavnika se malo izogibam zaradi nekoliko neprijetnih izkušenj v tisti okolici, Icmanikova planina pa utegne biti problematična zaradi domačinov, ki omejujejo kolesarje. Ampak vseno pridejo enkrat na vrsto. Duet Kojnik-Golič pa prideta na vrsto, ko obdelam gorenjsko.

Razdelil pa sem si ture v dva sklopa: 2 lažji turi za ogrevanje in naslednjih nekaj bolj zares. Ne vem še koliko, ker je odvisno od vremena in utrujenosti. Torej:
- Bistriška planina
- Storžič
- Javornik
- Konjščica
- Košuta (Pungrat-Šija-Kofce)
- Baronova pot
- Dobrča
[/gorenjska]
- Ermanovec
- Kojnik-Golič
- Icmanikova planina
- Slavnik
- eventuelno ponovitve tur na Jelenk in Sveti Jakob

Seznam je verjetno precej daljši od tistega, ki bo izveden, ampak cilj je treba imeti. Poleg tega grem vmes še skočit s padalom 8)

Tako, grem sedaj lepo brez zavor naprej uživat, ob 10-letnici albuma Americana, pa si bom nostalgično privoščil še en fletn komad.

Figo pa fige!

Verjetno bi imel precej za napisat, pa sem se odločil, da bom samo malo bluzil. No v resnici se nisem tako odločil, ampak mi okoliščine ne dopuščajo drugače. Za mano je kar naporen dan, že če upoštevam da je bil stresen, poleg tega sem moral spat ob pijanem ponočevanju Italijanov, pa še to vse skupaj kake 3 ure. [/emo]

Ja glede fig... Človek pride sredi poletja na morje, fige pa še vse zelene in trde (in nekaj malih, rumenih in mehkih). Jebeš to. Ko pridem do figovca, zahtevam da mi postreže z bujnimi in slastnimi figami. Pa ne da bi bil zahteven, zaradi mene če so na najvišjih vejah. Bo vsaj izziv. Ne pa tiste lešnikom podobne tvorbe...

Ker se je s tem moj življenjski smisel razblinil, sem se preusmeril v knjige. Štoparski vodnik je bil kar lepo berljiv in na momente zabaven. Vesolje v orehovi lupini mi je samo prebujalo zoprne spomine na fizikalno kemijo in kvantno fiziko, kljub temu sem obupal šele na polovici knjige. Začel sem brati tudi Barvo magije iz zbirke Discworld novels, najprej v angleščini, pa me je minilo, nato še v slovenščini, pa me je spet minilo. Tudi začetek Konca otroštva me je samo zamoril, kasnejšnje ponovno branje je pokazalo da me je v resnici odvrnil predvsem starikav papir knjige. In je do tega trenutka skoraj do konca prebrana. Skoraj v celoti sem konzumiral tudi velujoči Bodi srečen, ki pa se je izkazal za samo slab kolaž vseh možnih knjig o osebni rasti. Na momente me je imelo, da bi v knjigi stvari popravljal. Se mi zdi da je bilo to vse. Skratka nič kar bi me ganilo. Sploh pa imam za lep čas dovolj zanstvene fantastike.

Vedno bolj ugotvaljam, kako ljudje različno dojemajo dojemanje od mene. Počasi se mi dozdeva, da sem v zablodi prav jaz. Ampak ni logično. Saj logika nekaj velja? Kot opažam okoli sebe, niti ne tako veliko... Vsekakor manj kot eno lepo sočno figo.

Danes sem imel zelo veliko srečo v nesreči, seveda za ceno mojih živcev. Kar očitno ni bilo dovolj, saj me bo jutri življenje teplo z dežjem. Pa tako pogrešam kolo :(

Uporaba računalnika mi je že čisto iz prakse in na začetku sem danes komaj znal prijet miško. Ampak po nekaj urah onegavljenja so roke obnovile svojo skoraj pozabljeno spretnost. Tudi ušesa so že pozabila kako zgleda zvok glasbe iz mojih ljubih THX zvočnikov <3

In še komično dejstvo: baje so me v kampu pedri poželjivo gledal :O Da bi bila vsaj brhka dekleta, ampak le-ta so znala samo diskretno in sramežljivo upret pogled v moje razgaljeno, mlahavo in mestoma mlečno telo.

Imam nova očala in hočem igrat poker!