22 junij 2008

Velika Milanja MTB

Prva daljša tura je za mano. Tokrat sem se spet na kolo pognal z Maticem. Začelo se je z intenzivnimi logističnimi pripravami. Ki so bile še vedno rahlo pomanjkljive, saj me je sonce kar pošteno ožgalo po nogah. Sicer pa je bilo več ali manj po pričakovanjih. Naporno ampak zabavno. Torej začelo se je v vasi Zagorje, ki leži malo naprej od Pivke. Pred gasilskim domom oziroma cerkvijo sva parkirala in sestavila kolesa. Sonce je že kar močno pripekalo, a temperatura je bila prijetno topla. Prva stvar ki sva jo opazila, so bili drugi kolesarji. Najprej en, potem dva, kmalu jih je bilo že 5 in celo 100. Znašla sva se namreč sredi kolesarskega maratona :D Imel sem občutek da naju čudno gledajo, morda se motim. Napredovala sva kar uspešno in po slabi uri je Matic že rekel da ga malo bolijo noge :P To se mi je zdel dober znak, pa ne ker bi bil žleht, ampak ker si nisem želel da bi jaz sopihal daleč za njem, ko bi on bil že na vrhu hriba. Tako da sva bila večino poti kar enako izčrpana po moji presoji. Ko sva končala prvi vzpon se je začel makedam. In s tem že prva težava - razpotje. Ker sem pozabil kalibrirati števec na popolnoma polne gume, nisem mogel vedeti točno kje sva. Zavila sva malce narobe, pa niti ni bilo zaman, saj sva prišla pred lep grad. Na srečo itak ni bilo daleč in sva šla nazaj na pravo pot. Še kar nekaj časa sva gonila po soncu, potem pa končno gozdna pot. Poudariti moram, da so bili klanci zelo položni in nenaporni. Razen tik pod vrhom, ko sva kolesi kar peš gonila. Vrh Milanje predstavlja mogočna skala (ki na sliki zgleda veliko manjša kot v resnici) na katero sem navdušeno prinesel še kolo (Matic se je temu opravilu spretno izognil :)). Po krajši orientaciji sva se spustila dol. S spustom pa so se začeli problemi. Visoka trava katero sva gazila se je izkazala zame kot zelo neprijetno rastline. Moja alergija na cvetni prah očitno ni omejena samo na dihalne poti, ampak tudi kožo, sam me noge srbijo že tretji dan! (pišem iz prihodnosti). Ampak to je še manjši problem, manjša zmeda v orientaciji se je z mojim prepričanjem v pravo odločitev prelevila v pravo malo nočno moro. Namesto po hribu dol, sva gonila v klanec po žgočem soncu, ki je bil že sredi neba. Po rokah, vratu in obrazu sem bil namazan s kremo proti sončenju, za noge pa sem bil prepričan da niso v večji nevarnosti. Danes v bolečinah preklinjam to odločitev.
Kakorkoli, nekaj časa sva vozila v napačno smer, nakar me je Matic končno spametoval in sva šla spet v pravo smer. Pred nama je bil spust po kamnitem makadamu, takoj za tem pa prijetno prečenje travnate doline. Vendar sem zaradi zaskrbljenosti, ker sva bila v časovnem zaostanku in s tem pod večjo izpostavljenostjo sonca, hitel kot sem mogel. Hitro sva se znašla v manjši vasi. Že na internetu sem prebral, da se tukaj mimogrede zgubiš, zato sva se močno potrudila, da nisva skrenila s poti. Mimogrede, nek vaščan naju je narobe usmeril. Na žalost sva tukaj spet zgubila dragocene minute. Ko sva videla, da sva na pravi poti, sva si oddahnila, pa tudi krošnje so naju spet skrile pred soncem. Toda začel se je finalni vzpon. Matic me je kar presenetil, saj je bil že na robu obupa :D Nisem ga še videl, da bi se kadarkoli vdal, ampak tura je bila kar naporna in zgubljal je motivacijo. Jaz sem imel malo prednosti, sam sem takih situacij že vajen in me ne strejo tako zlahka. No kljub vsemu, sva z nekoliko preklinjanja zaključila svoj napor pri neki cerkvici. Tam je v senci počivalo tudi dekle s psom. Le dve poti sta vodili do tam, ona pa vseeno ni vedela kam naju usmerit. Vseeno sva šla v pravo smer in začel se je kar dolg spust po asfaltni cesti. Šla sva zmerno do pretežni hitro, več pa se ni dalo, ker je bila cesta ozka in bi izza ovinkov mimogrede pridrvel kak vaščan z avtom. Kot bi mignil sva bila spet v Zagorju pred cerkvijo, avto pa se je že kuhal v soncu, toda znotraj je bilo komaj prijetnih 55° C. Malo sva si oddahnila v senci, dokler se je avto zračil, nato pa utrujeno in redkobesedno odpeljala domov. Meni je bilo kljub vsem težavam in bolečinam všeč, za Matica pa nisem prepričan :D

Navdih za turo in napotki:
MTB ture - V. Milanja

Zemljevid:


Video posnetek iz vrha:


Reportaža by Matic.

In slike:

Velika Milanja

2 komentarja:

M_S pravi ...

Ja tud jst sebe še nisem videl tako obupanega :) Ampak morm rečt, dam i je blo všeč, prijetna izkušnja. Vsekakor se ti bom še kdaj pridružil :P

Anonimni pravi ...

kolesar = mazohist =)
Lepa tura, slike pa niso ravno najboljše kvalitete?
Opečene noge so najmanj kar lahko žrtvuješ za tako lep dan :)