Roadtrip 2008

Kot že rečeno, za nama z Maticem je zelo pestro potovanje, v vseh bolje založenih prodajalnah pa se lahko kupi tudi potopis. Da pa piratom prihranim delo, bom zadevo objavil kar tule.

POZOR!
Besedilo vsebuje slovnične in ostale napake, ker je pač večino napisal Matic :P Ne, sej v resnici se je on žrtvoval in opravil večino dela, ker se meni ni dalo. Tako da slava njemu. Aja pa če komu ne bo zanimivo za brat, si je sam kriv da bere/je prebral.

AMSTERDAM

DAN 1: Zbudila sva se že zgodaj zjutraj in se odpeljala iz Tržiča ob 4:40. Na poti nisva imela večjih problemov, razen treh daljših zastojev. Poleg tega naju je še neprijetno presenetila cena bencina v posameznih državah, ki je bila višja od tiste, ki sva jo videla na internetu (pa že tako je bila od 30-50% dražja). Na posebnem zemljevidu, ki sva si ga natisnila že doma, sva se kar dobro orientirala in prišla v območje, kjer naj bi parkirala avto. Ampak se je kmalu zataknilo z natančno orientacijo, povrh vsega pa o parkirišču ne duha ne sluha. Izkazalo se je, da je to navadno cestno parkirišče in ne P+R. Zato sva se odpravila nazaj na obvoznico proti parkirišču, za katerega sva vedela samo to, da je zraven stadiona. Ampak sva ga po nekaj iskanja uspešno izsledila. Cena je bila kar ugodna, zraven pa sva dobila še vstopnici za javni prevoz – vendar to v tistem trenutku še nisva dobro razumela, zato sva se kar peš odpravila v center. Saj je blizu... sva si rekla. Pa ni bilo tako. Najina saga se je začela. V načrtu sva imela, da poiščeva enega izmed treh hostlov, ki sva si jih ogledala na internetu. Prvega sva našla precej hitro, a je bil zaprt (cela ulica je bila razkopana). Še kar nekaj časa sva hodila, da sva prišla v približno okolico naslednjega hostla. To pa je bila tudi najboljša natančnost, ki sva jo dosegla. Spraševala sva še ljudi v bližini, pa so naju poslali na drug del mesta, kjer je hostel sicer bil, ampak ne najin. Tam sva si naredila malo sramote. Pred hostlom je bila cela gruča ljudi, vhod pa zaprt – nisva vedela kako priti noter in sva sigurno zgledala zelo zbegano. Iz tega razloga sva se oddaljila in od daleč opazovala nove prišleke, kako so se znašli v isti situaciji. Nekoliko patetično ampak včasih ne gre drugače. Na koncu sva le uspešno vstopila in na recepciji ugotovila, da imajo še dve postelji prosti in sicer v različnih sobah in še to po visoki ceni. Matic je ponudbo takoj zavrnil in odšla sva novim dogodivščinam naproti. Na koncu nama je po 3-4 urah le uspelo najti hostel v samem centru. Bilo je naključje in ker sva bila zelo utrujena in lačna nisva bila zbirčna. Cena je bila nizka (18 €) v sobi z 10 posteljami (brez zajtrka in drugih ugodnosti). Soba je bila izjemno majhna, pogradi pa le kakih pol metra narazen. Ampak sva uspešno zaspala. Matic je imel sredi noči še manjšo popestritev, saj ga je zbudila sostanovalka v spodnjem perilu – Maticu je molila svojo zadnjico naravnost v obraz. Zaradi blaženosti še kakšno uro sploh ni mogel zaspati.

DAN 2: Zgodaj zjutraj sva vstala, z jasnim ciljem: najti boljši hostel. Tokrat sva za informacije spraševala na info točki, kjer so naju končno pravilno usmerili. Hostel Orfeo, ki ga prejšnjo noč nisva našla, je bil zelo blizu in na najino srečo so bile proste postelje. Imela sva še zajtrk in zastonj internet. Ko sva bila končno zasidrana, sva se odpravila nazaj do avta po nekaj stvari in da preveriva če sva denarnico pospravila na varno mesto. Tista poldruga ura je iz naju izčrpala sleherno kaplico energije, zato sva nekaj časa samo molče sedela v avtu. Nekaj sva še pojedla nato pa se psihično pripravila za dolgo pot nazaj. Mimogrede sva vprašala še kako uporabiva svoji P+R karti, pri čemer sva ugotovila, da se lahko točno dvakrat peljeva z javnim prevozom (kao v center in nazaj). Nekoliko olajšana sva se odpravila na najbližjo tram (tramvaj) postajo. Orientirala sva se kar dobro in postaja kjer sva izstopila je bila celo v neposredni bližini coffeshopa (Melow Yellow), katerega je nameraval obiskati Timo. En gram borovnic je bil celih 7,5 €. Timo je sicer hotel belo vdovo, ki pa je bila še precej dražja a tudi razprodana. Vsekakor pa je bil prepričan, da se je nakup izplačal. Do hostla sva imela samo še par sto metrov. Ker sva bila izjemno lačna, sva se pred zasluženim počitkom namenila še nakrmit. Z bolečimi nogami sva prišepala do McDonaldsa, ki je bil le nekaj minut stran. Kot se je kasneje izkazalo, je bila to najina Meka. Poiskala sva še trgovino, da bi nakupila pivo za matica, ki ne mara borovnic. Kar se je izkazalo za težjo nalogo, kot se je zdelo. Ko sva le našla trgovino in prišla s pivom do blagajne, so naju zatrli z dejstvom, da ne sprejemajo gotovine, ampak samo kreditne kartice. Ponovno razočarana sva šla dalje v lov za pivom. Na koncu sva ga le našla. Opremljena sva se razkomotila na klopci ob kanalu. Po konzumaciji najinih dobrin, je bil svet končno malo lepši. Ob koncu dneva sva samo še padla v postlji in zaspala. No, vsaj Timo. Matic pa je še malo kramljal z najinimi sostanovalci.

DAN 3: Načrti za ta dan so bili, da greva v muzej Anne Frank in pa v znanstveni oz. muzej eksperimentov NEMO. Okoli pol 11 ure sva prišla pred muzej Anne Frank, kjer sva bila šokirana nad vrsto ljudi, ki so želeli v ta muzej. Vrsta je bila dolga okoli 200-300 metrov in sva se odločila, da bova raje šla naslednji dan takoj zjutraj. Počasi sva se odpravila do NEMO-ta saj sva bila prvič sita, naspana in brez bolečih nog – blažen občutek. V Nemu, kjer sva dobila cenejši vstopnici kot študenta, sva spoznala zanimivo punco. Prihaja iz Surinama, študira v Amsterdamu, tukaj pa je zaposlena kot študentka. Povabila naju je, da si kdaj ogledava Surinam, saj je zelo varno: »It's very safe there.« Čez čas pa omeni: »In town where I come from people have guns for their protection.« Zelo zanimivo, varno predvsem. Omenila je tudi, da se lahko spi v džungli in na vprašanje, če je varno tam spati in katere živali so v džingli, odgovori: »Yes it's safe. We have lions and tiger... snakes too.« Vsekakor nama je popestrila dan. V Nemu sva preizkušala veliko stvari, sva naprimer tudi plesala na eni simulaciji, ugotavljala kakšne reflekse imava, reševala nekaj ugank povezanih s človekom... Ugotovila sva tudi, da ima Tim zelo tople roke, Matic pa hladne ter da Tim z rokami oddaja veliko toplote, kar je bilo vse vidno na toplotnih senzorjih.
Po štirih urah v Nemu sva odšla nazaj v hostel nato pa jest, kjer je Matic pojedel dva velika menija. Ugotovila sva, da imava dokaj poceni trgovinico z živili 50 metrov od hostla in še to, da se zapre že ob šestih, tako da je moral Matic kupiti svojo zalogo v bližnjem kiosku. Večer je ponovno minil na klopci ob kanalu. Na mostu je igral Bob Dylan (tako sva ga midva oklicala) nato pa se je Maticu ratalo slikati dovolj blizu, da se ga vidi na eni sliki. Ta dan sva spala v sobi za štiri. Prednost sobe je bila, da smo bili samo štirje notri, slabost pa tuš kabina, ki je bila taka, da se je vse videlo skoznjo.

DAN 4: Zgodaj zjutraj sva začela izpolnjevati načrt. Kljub zgodnji uri je bila pred muzejem Anne Frank dokaj velika gruča ljudi. V samem muzeju se ni smelo slikati, je bilo pa vsekakor zelo zanimivo. Zelo dobro so naredili tudi nekakšno sobo, ki bi ji lahko rekli kar »mali referendum«. V njej je veliko platno na katerem se vrtijo članki, ki so povezanimi z osnovnimi človeškimi načeli in problemi, okoli so postavljene klopce, na njih pa so napravice za glasovanje. Tako je po vsakem članku vprašanje in ljudje, ki so v tisti sobi, glasujejo. Tako se na zaslonu pokaže kako smo glasovali sedaj in pa graf kako so vsi do sedaj glasovali. Po tem sva se odpravila na popotovanje do živalskega vrta, ki stoji na drugem koncu mesta. Prvič v življenju sva videla nekaj živali, med njimi najbolj izstopajo pingvini in imela sva celo priložnost videti kako jih hranijo. Okoli šeste ure zvečer sva iz živalskega vrta odtavala v bližnji park, kjer sva ponovno uživala vsak po svoje. Kmalu se nama je pridružil še fant iz Kanade. Ugotovila sva, da je 19-letni »poba« skoraj dobesedno pobegnil od doma, šel na najcenejšo enosmerno letalsko karto za v Evropo in sedaj bo tukaj zapravil denar do zadnjega centa. S seboj je imel le spalno vrečo in blazino za na plažo, stvari pa naj bi nekje pustil. Po nekaj časa, ko se je že videlo, da je zelo zdelan in še posebej zelo zadet, je fant rekel, da gre spat, vzel svojo spalko in blazino ter si »pripravil« ležišče dva metra za našo klopco. Zato sva raje kar takoj odšla proti naslednji destinaciji – Red light district. Matic se ne spomninja kako je potekala pot od parka pa do območja. Spominja se le bolj bežno vseh lokacij, kjer so v notranjost vabile dekleta pomankljivo oblečenega videza. Kot kaže so bili trije (3!) piri, ki jih je sicer spil vsak večer, preveč. Ko se je na eni strani kanala ulica končala, se je ponudil, da bo Tima peljal na drugo stran z malo večjim ovinkov. Zaradi kratkega stika s spominov sta zato naredila krog in dokler ga ni Timo postavil na realna tla, da se mu že malo blede, sta tavala po njegovih navodilih. Po vsem tem sva se odpravila nazaj v hostel, kjer sva napisala kartice.

DAN 5: Takoj po zajtrku sva z tramvajem odšla do avtomobila, od koder sva se naprej odpravila proti Parizu. Vedno bolj sva bila oddaljena od Nizozemske, vedno slabši so bili vozniki. V Belgiji sva zaradi napačnih navodil za nekaj časa narobe zavila in se že obrnila nazaj proti Nizozemski.

PARIZ

DAN 1: Takoj na meji s Francijo naju ustavljajo civilisti v fluorescenčnih oblekah in Matic ustavi. Delali so anketo od kod prihajava, kam sva namenjena ipd – Maticu je bila FR-ja všeč.
Do Pariza sva rabila še nekaj dodatnih uric. Po hudih mukah sva našla pravi del mesta (brez zemljevida, ki sva ga izgubila en dan v Amsterdamu). Matic je dobil živčni zlom zaradi slabo označenih križišč (ni tabel za razporejanje) in še slabših voznikov, ki nimajo nobenega usmiljenja do turistov in so zelo živčni. Iskala sva hotel Balladins, ki je imel dan prej še nekaj prostih sob za danes. Zaradi napačnih navodil iščeva narobe in se velikokrat peljeva po istih cestah. Ko pa kočno najdeva hotel, zavijeva na obvoznico, ker je bil uvoz zelo majhen in skrit. Ponovno je sledilo manjše iskanje, ko končno parkirava in se odpraviva na recepcijo. Tam čakava 20 minut, ker je bil receptor malo bolj »poseben« in ni imel preveč znanja o delu, ki ga je opravljal. Ko prideva na vrsto, je izgledalo vse skupaj nekako tako:
- Vprašava po prostih sobah. Odgovori, da za danes je zasedeno, za naslednje dni pa je še prosto in je cena 23,5€ na noč
- Takoj se strinjava s tem. Receptor dobi telefon.
- Med dolgim telefonskim pogovorom naju pogleda in reče: »No free rooms for tomorrow.«
Potem kar naenkrat ni bilo nobene proste postelje, kaj šele sobe. Čudno, kajti na internetu se je pa še dalo rezervirati. Zato sva sklenila po dolgem razmisleku, da greva na letališče, kjer naj bi imeli najcenejši parking. Zopet sva se izgubljala po Pariz in sva rabila nekaj časa, da sva našla pot na obvoznico. Prideva do izvoza za letališče, kjer ugotoviva, da ga prepleta na tisoče cest. Po nekaj kilometrih, ko sva mislila, da greva v pravo smer, sva si šla ogledati info table, ki so bile samo v francoščini. Nato je prišel pristen Francoz (črn), ki ni imel pojma od angleščine. Kazal nama je po zemljevidu po katerih cestah morava, da prideva do željenega parkirišča (pri prevajanju iz francoščine se nama je zdelo, da zveni, da je namenjeno tistim, ki imajo avto parkiran več dni). Ker sva te ceste tudi sama videla po zemljevidu, je Matic predlagal, da naj naju on vodi tja. Nekaj časa se je še upiral, nato pa (pozitivno) presenetil in naju res zapeljal skoraj dobesedno na parkirišče. Po šestih urah vožnje po Franciji sva torej le dobila parking in še za prespati. Malo sva se razgledala po terminalu 3, kjer sva imela brezplačni WC (to je zelo pomembno, ker ponavadi si ga moral povsod plačati), ugotovila sva, da po letališču vozi brezplačni shuttle, ki naju je prevažal od enega do drugega terminala pa vse do parkirišča. Na informacijah na letališču sva si poiskala podatke kako priti do centra. Najboljša ponudba je bila, da sva kupila tri-dnevno turistično karto, ki sva jo lahko uporabljala na metrojih, vlakih in busih. Za ceno 38€, kar se sliši veliko za naše razmere, je bila to daleč najboljša ponudba. Odšla sva v avto, Timo je še pojedel večerjo, pogovor se je zavlekel, ko sva pozno zaspala.

DAN 2: Spala sva slabo. Noč se je začelo dobro in toplo, vendar se je v nekaj urah zelo ohladilo. Zato sva vzela spalni vreči. Bala sva se, da naju bodo vrgli ven, ker so imeli stalno kontrolo parkirišča. Čez nekaj časa naju je spet začelo zebsti, Tima kljub temu, da je bil še v jakni. Spala sva zelo neudobno in slabo. Zjutraj sploh nisva bila naspana. Bila sva vsa premražena zato sva prižgala gretje, da naju je vsaj malo pogrelo. Dejstvu, da sva slabo spala, se je pridružilo še drugo dejstvo, da sva zelo lačna. Pomanjkanje hrane pa sva trpela še kar nekaj časa. Kupila sva ugodno 3-dnevno vozovnico in odšla v Pariz. Na začetku sva se malo čudila, ker ni ustavljov na postajah, nato pa je začel v coni 1. Pravilno sva odšla na pravi postaji dol, se malo zopet lovil, dokler nisva vprašala prijazne francozinje, ki je začuda znala sijajno angleško. Odšla sva na drug vlak, ki naj bi naju odpeljal do Eiffla, a se je vmes ustavil, kjer sva čakala 15 minut, da sva ugotovila, da ne pelje več naprej. Odločila sva se, da greva kar peš do tja (okoli 1 – 1,5 km). Po desetih metrih od metro postaje sva vprašala policaja, če nama lahko pokaže kje se nahajava na zemljevidu. Dečko je začel kar nekaj drugega kazat, nakar nama je pokazal, kje naj bi bila metro postaja in je povsem zgrešil smer, saj se je metro postaja nahajala 10 metrov za nami. Na poti do Eiffla sva šla mimo lepe palače Charles de Gaulle ter skozi center. Je zelo čist in ni veliko domorodcev in Velenjčanov (op. Domorodci in Velenjčani so del najinih drugih besed za prebivalce in tudi nekatere kraje, o katerih bi lahko kakšen Parižan dojel, da govoriva o njih.) Kupila sva si tudi kruh, da bova lahko koristila dobro kilo Nutelle in nekaj konzerv Rio Mare. Gužva za Eiffel je bila ogromna, čakala sva debelo uro, da sva dobili vstopnici in pol ure, da sva prišla gor. Vožnja gor je v naju pregnala kar nekaj adrenalina. Ko sva se naužila lepih pogledov (tudi na dekleta) sva se na spodnji etaži sesedla na ležalnika in nekaj časa počivala. Bila sva zraven bara, ki je imel zelo visoke cene (250 ml piva = 4€, 200ml šampanjca = 25€). Nato sva se drzno odločila, da greva navzdol kar po stopnicah, ki jih je bilo do prve etaže okoli 200. Zopet oziroma še vedno sva bila neznansko lačna. Lakoto sva nekoliko umirila s pomfrijem kupljenim pod Eifflom. Namenjena sva bila pogledati slavolok zmage in vmes najti McDonalds. Ker ga ni in ni bilo (iskala sva ga že na poti do Eiffla) sva postala že kar nekoliko obupana. Po nekajkratnem spraševanju in blodnji sva ga le našla. (kratek opis blodnje: namenila sva se proti slavoloku zmage, ki je bil pol ure stran. Ko sva prišla skoraj do njega, sva izvedela, da je prvi McDonalds vv obratni smeri. Po mučni in dolgotrajni hoji ugotoviva, da sva šla že zdavnaj mimo. Spet greva nazaj...^^ Skupaj je trajalo 1-2 uri, da sva dobila hrano) Ko sva se v najinem »božjem kraju« konkretno najedla, sva rabila še dodaten čas, da sva se regenerirala. Zopet je sledilo iskanje metroja, a tokrat sva ga hitro našla, že skoraj kot izkušena Parižana. Vožnja do letališča nama je fajn dela in Matic je vmes malce zaspal ter sanjal o tem, da se sliši glasbo. Po ustaljenem postopku sva hitro prišla do avta. Ker sva bila žejna sva prišla do spoznanja, da premalo pijeva in sva dehidrirana. Popila sva tri litre tekočine in nekaj malega pojedla. Nato sva ugotovila, da bi lahko pisala ta dnevnik. Po približno dveh urah sva odšla v kopalnico (stranišče na letališču) in si umila zobe ter odšla polnit mobitele v čakalnico na drugi terminal. Na poti do čakalnice sva po izhodu iz shuttla naletela na varnostnika, ki je ustavil vse omenjene shuttle in ga pregledal. Sledilo je še par obvestil v polomljeni angleščini, ki je nisva dobro razumela.


DAN 3: Ponoči sva preizkusila nove položaje. Matic je spal izredno slabo, Timo pa nekoliko boljše, ampak mu Matic ni pustil zjutraj dolgo spati. Gretje sva tokrat vklopila 3x. Kmalu sva se napotila na WC. Že takoj sva opazila 3 policaje, ki so šli mimo naju. Takoj, ko sva stopila iz stranišča, so naju ti isti policaji obkolili. Od naju so zahtevali »papirje«. Timo je najprej pokazal vstopnico za vlak, ampak so hoteli osebne dokumente. V celem tednu potovanja je imel Timo dokumente vsako minuto pri sebi, še med spanjem. Vendar to jutro jih je pustil v avtu. Matic je pokazal svoje dokumente, na papir pa je moral napisati podatke od Tima. Ko so preverili Maticovo osebno, so naju po še nekaj vprašanjih (o nožih, drogah, kaj delava tukaj, kam sva namenjena) spustili. Odšla sva polna adrenalina do avta, kjer sva pojedla zajtrk in se odpravila v Pariz. Vlak sva ujela točno do sekunde, čeprav nisva vedela kdaj pride. Ko sva prestopila na drug vlak sva čakala ene 15 min. Na postaji INVALIDES se je za trenutek vlak kar ugasnil in morali smo dol. Zato sva prestopila na vlak CIME. Kar nekaj časa je trajalo, da sva prispela na končno postajo. Čakalo naju je še 15 minut hoje do vhoda dvorca, kjer sva zgroženo ugotovila, da je vrsta še daljša kot za Eifflov stolp. Na soncu sva čakala uro in pol, pri čemer naju je celo opeklo sonce. Na srečo je bila vsaj vstopnica za Versailles dokaj poceni (13,5 €) in kmalu sva že počela tisto kar najbolje znava – izgubljala se po dvorcu. Enkrat sva tako zašla, da sva morala nazaj skozi glavni vhod in ponovno noter, da sva končno našla vrata za zgornje nadstropje. Ugotovila sva, da bi morala za ogled prečudovitega vrta doplačati še 8 €. V Versaillesu so imeli ravno ta teden neko razstavo, ki je bila zares grozna. Tako sva imela lahko »čast« videti balon Michaela Jacksona skupaj z neko belo opico sredi sobe, kjer je prebival Ludvik XIV. Malce nespodobno. Ponovno sva zapustila nek kraj za seboj utrujena in lačna, a tokrat sva bila bolj odločena, da najdeva McDonalds, kjer je daleč najcenejša hrana v Franciji. Kot običajno za McDonalds v Franciji, je bila vrsta dolga in tokrat za spremembo v redu prodajalec. Po krmljenju sva šla direktno na postajo in se odločila, da greva na postaji Invalides dol ter v trgovino po spominke. Pot do trgovine se je precej vlekla, na koncu pa je bila še zaprta. Nazaj do Invalidov sva šla kar z metrojem (ena postaja). Dobro izurjena sva takoj našla pravi vlak. Pred koncem dneva sva se namenila še na Notre Dame. Bilo je kar lepo, a ko sva hotela iti na vrh je bilo že prepozno, saj so ga že zaprli.... Kako tipično francosko kot kaže. Saj lahko le posebni Francozi pol ure pred uradnim delovnim časom zaprejo vhod. Matic je bil zato zelo jezen. Ker je matica tiščalo na malo potrebo, je povabil Tima v bar na pijačo in sekret. :P Malo pivo je tam stalo 4,8 €... nato sva šla nazaj na postajo Notre Dame in veselo, z malce težav, prestopila na glavni vlak za CDG. Matic je dobil že kar malo fobije na policaje, Tim pa je glede tega utrjen že od lanskega poletja. Ker sva včeraj videla nekega tipa z vrečko McDonalds, ki je prišel iz smeri Terminala 1, sva se odločila, da greva pogledat, če je res tam. In na najino presenečenje, ker McDonalds iščeva po cele dneve, je bil cele dneve oddaljen en kilometer od naju. Matic si je privooščil spet en meni, Tim pa je večerjo pojedel v avtu. Ko sva se oba prepričala, da imava pri sebi dokumente, sva vzela še polnilce za telefon in odšla na shuttle. Tokrat je peljal na najin terminal s kopalnico. Umila sva si zobe na ženskem stranišču, ker je bil moški zaprt, in odšla še na zadnjo destinacijo: terminal z elektriko, kjer sva polnila telefona in pisala dnevnik.

DAN 4: Okoli pol 8 ure zjutraj sva zapustila najin hostel, parkirišče in izhodiščno točko. Namesto P+R sva jo poimenovala kar P+R+S (+ sleep). Zopet po pariški obvoznici, ki nama je vzela kakšno uro vožnje, saj smo se premikali po polžje. Nato pa je le steklo. Zopet sva zalutala. Zgodilo se je v Strasbourgu, kjer sva v bistvu zavila na pravo cesto, a nato v tistih k*rčevih navodilih prebrala drugače in zavila nazaj, da sva prišla skoraj v center. Ko sva le prišla v Nemčijo sva bila odločena, da izprazneva najina mehurja in nekaj pojeva. Na zemljevidu sva zagledala lepo, nekoliko večje mestece Kehl. V samem centru sva iskala gostišče a sva naletela le na ali zaprte ali gostilne, ki so jih prenavljali. Ko sva imela že vsega poln kovček in na meji, da greva kar naprej, sva le videla neko gostilnico. Timo je vprašal katere testenine imajo pa je natakarica odgovorila, da kuhajo šele od šeste ure zvečer naprej. Malce presenečena in zgrožena sva vprašala, če pozna kakšno drugo gostilno, ki je odprta ta čas. Nato pa je ponudila, da lahko pa nama prinese dunajski zrezek s pomfrijem in sva ponudbo z veseljem sprejela. Vožnja od Stuttgarta do Münchna je potekala večinoma 80 km/h, ker večino avtoceste prenavljajo. V Ulmu naju je pa še zajela huda nevihta s točo. Dež naju je spremljal skoraj celo pot do Avstrije, kjer sva ponovno zgrešila pot. Sicer skoraj neverjetno, a tudi to se zgodi, da spregledaš tablo Villach (SLO) in se zapelješ na cesto proti Dunaju in Linzu. Še malo bolj zgrožena sva ugotovila, da lahko v najslabšem primeru pred nekim tunelom čakava 45 minut, a sva prišla na srečo na zeleno luč in se odpeljala v smeri Karavank, kjer je bilo tudi možno, da bi stala pol ure. Čakala sva na srečo samo okoli 15 minut in med tem časom posnela nekaj smešnih videjev, ki sva jih drugače snemala vsak dan. Bogatejša za nekaj velikih in pomembnih izkušenj sva se po skupno 3090 kilometrih, okoli pol polnoči vrnila domov.