Icmanikova planina

Torej... današnji izlet izziv. Zelo sem se ga veselil. Res da sem moral zgodaj vstati in za zajtrk jesti polnozrnate makarone brez vsega, ampak to so detajli ^^

Zbudil sem se kot ponavadi, ob zori. Nato sem čakal da bo zvonil alarm, pa ga kar ni bilo. Prepričan sem bil, da že zamujam, a takrat ko sem se odločil pogledati na uro, je bilo še 15 minut do alarma. Začuda je teh 15 minut minevalo zelooooooo počasi.

Ampak vse to sploh nima nobene veze. Skratka, od doma sem se odpravil z 10 minutno zamudo. Pred mano je bila ena ura vožnje, vsaj tako je bilo mišljeno. V bistvu mi je prav pasalo malo vožnje tudi z avtom. Odpravil sem se na avtocesto in potem proti Kamniku. Vse lepo in prav. V Kamniku prej nisem bil še nikoli, zato sem se orientiral po zemljevidu, ki mi je veleval da grem samo "čez". Kot se je izkazalo, potrebuješ za "naravnost" tudi par zavojev v križiščih in rondojih. In sem dvakrat falil, sram me je -.-

Po dodatnih 15. minutah stran vrženega časa, sem bil končno na pravi cesti. Vsaj tako sem upal in imel sem prav. Ampak rovte po katerih me je pot vodila, so bile res... rovte od rovt. Takih cest še hrvati nimajo! Res obupno. Še posebej ko poleg vsega niti ne veš če se prav voziš. In kaj me je pravzaprav tako motilo? Za začetek bi lahko bila kje kakšna tabla v kero smer kam prideš. Ampak dobro, to je že nadstandard. Huje je to, da je cesta dovolj široka za 1 (EN) avto. Se ne hecam. Seveda zaradi tega ni niti sredinske črte, ker bi vse skupaj zgledalo kot dvosmerna kolesarska steza :D Jooooooj groza res. Pa ne rečem da bi bil to nek kratek odsek. Ne, to se je vleklo eno tretjino poti, ene 20 kilometrov. In tudi to samo po sebi še ni tako hudo, razen če upoštevaš, da je cesta totalno najbolj možno ovinkasta - česar takega še nisem videl. In tudi to ne bi bilo tako grozno, če bi ne bili vsi ovinki totalno nepregledni! Avtomobile, ki so mi prišli nasproti - iz ovinka kakopak - bi lahko preštel na prste, ampak bili so: traktor, kombi, avtobus, trije tovornjaki in en osebni avto. Z avtobusarjam sva šla komaj mimo, šlo je dejansko za centimetre, ker je bila na eni strani bankina, na drugi skalnata stena. Potem se je pa še voznik nekaj pizdil... -.-

Nisem še končal. Marsikdo bi uspel predvideti, da je cesta že sama po sebi v razsulu. Ok, nič novega pri nas. Poleg tega ob cesti ni nikakršnih... "kresničk" (uni koli z - rdečimi na desni in belimi na levi - kresničkami). Saj ne da sem jih rabil, ampak ko že ravno šinfam cesto ^^
Veliko huje kot to pa je, da ni nobenih omejitev. Me zanima kdo lahko tam vozi 90 :D Omenil sem ovinke, moram pa dodati še serpentine, ki jih ni malo. Pa so morda kake opozorilne table, ki ti preprečijo da prideš z 60 km/h v serpentino? No ja, ne morem reči da jih ni, ker so bile... v vsakem 5. primeru. Ravno dovolj, da misliš da si varen, pa v resnici nisi. Nekajkrat je bilo kar kritično in sem komaj dovolj upočasnil, večinoma sem bremzo tiščal šele v ovinku. Ko sem naštudiral sistem, sem pač zaviral pred vsakim ovinkom (beri: na 50 metrov). Kot že rečeno, ovinki so bili nepregledni in ni bilo moč predvideti, kaj te čaka.

Občasno sem prišel v kako vas, kjer pa je zopet komična situacija - delo na cesti :D Dejansko sem se dvakrat vozil čez gradbišče, zaradi redkega prometa se vsak lahko zapelje kar skozi, seveda je bilo potrebno paziti na delujoče bagre in seveda delavce, ki so bili vsepovprek. Ne, nisem še končal :D Navdušili so me tudi leseni mosti :D Kje si še videl most iz ladijskega poda no :D Bilo jih je sigurno 5.

Tako je zgledala moja vožnja. Saj ne da se ni dalo voziti, ampak moral sem dati to iz sebe, ker je bilo res obupno.

Kdor je pričakoval reportažo kolesarjenja, si lahko sedaj oddahne. Vsekakor čestitam, da si prebral/a do tu. Če ti ni všeč, kdo ti je kriv da bereš? :P

Štartal sem na zadnjem zastonj parkirišču. Orientacija je bila od začetka malo težavna, ampak vseeno sem prišel na pravo pot (v bistvu sem šel ves čas samo naravnost). Vzpon je bil kar naporen. Krivdo pripisujem v določeni meri vremenu, bilo je menda zelo soparno. Z veliko težavo sem se prabijal meter za metrom. Sicer pa je bilo delno oblačno in prijetno hladno (okoli desetih). Zelo hitro pa sem začel švicat kot v savni. Vse dokler nisem prišel do vrha. Sicer pa je klanec večinoma srednje strm, podlaga pa za vzpon kar solidna. Počivati sem moral danes kar veliko :/ Bom drugače rekel, veliko sem se ustavljal, da sem lahko naredil par fotk :P

Vožnja je bila brez posebnosti, na poti sem opazil nekaj koz in celo nekaj srn. Aja, in ne smem pozabiti neskončnih rojev muh! Na srečo sem pekel z muhami dal prvič skozi že nekaj časa nazaj, in mi je bilo lažje. Vseeno pa še nikoli tako hudo kot danes. Ko sem na (gorskem) sedlu počival, so me tako "napadle", da sem dobesedno bežal. Eno sem celo vdihnil, a mi jo je uspelo izpljunit. Fuj! Za tem me je čakala dokaj ravna pot, dokler nisem prispel tik pod Icmanikovo planino. Tam se je začela obligativna pešpot, ampak od začetka tega nisem hotel verjeti. Porival sem kolo v razrit klanec, a po ene 200 metrih obupal. Spust na takem terenu ni bil možen, zato ni bilo smisla, da grem s kolesom naprej. Odvrgel sem ga in nadaljeval peš. Moči mi je že zdavnaj zmanjkalo in s težavo sem prišel do koče na planini. Razgleda pa ni bilo, zato nisem imel druge možnosti, kot da nadaljujem še nekaj 10 metrov višinske razlike do razgledne točke. Tam pa sem na mrtvo obležal, kot je razvidno na sliki (tista bela malenkost spodaj desno).

Dejansko sem bil vesel da je konec in z veseljem sem se odpravil nazaj. Kolesa mi ni nihče ukradel :P Kdo je pa tako nor da se bo po takih brezpotjih zgubljal ^^ Srečal sem samo dva pohodnika.

Spust od sedla naprej je bil precej monoton. Spominjal me je na Krim. Sama cesta pa je bila nekoliko neugodna za vožnjo, podlaga je bila precej zbit makedam, po vrhu pa je bil srednje debel pesek, ki je idealen za destabilizacijo kolesa. Če sem šel malo hitreje, mi je kolo kar suvalo levo in desno. Na enem ali dveh ovinkih sem celo zadriftal z obemi gumami :D Sicer pa sem večinoma vozil okoli 40 km/h. Nisem hotel pretiravati, ker pač preden bi našli polomljenega kolesarja v teh rovtah, bi lahko minil že cel teden :)

Ko sem prišel nazaj do avta, so bili moji prsti hvaležni počitka (zaviranje...). Pospravil sem kolo, pojedel malico in se odpravil nazaj domov. Med spustom sem izgubil zemljevid, tako da za nazaj sem moral iti po spominu, kar pa niti ni bilo težko. Edino kar sem porabil več časa, ker sem se ravnal po tablah, ki ponujajo najkrajšo pot v predšentviškotunelski infrastrukturi, zaradi česar je bila vožnja daljša (namesto čez Vodice me je vodilo čez Trzin/Tomačevo).

Ni mi všeč zapis, preveč je jamranja in literarno za v smeti :D

Pa še slikce:

Icmanikova planina