Šmarna gora v belem

V mrazu sem šel že večkrat, v snegu pa danes prvič. Popravek: snegu in ledu. Kot je moč slutiti, bilo je pestro. Sploh glede na mojo obutev - superge :D Palice pa itak zavračam.

Vzpon je bil precej običajen. Edino da so me v začetku bolela pljuča, kar sem rešil s pretežnim dihanjem skozi nos. Nato me je začela boleti glava :D. Končno sem le upočasnil tempo, tako da se je perfuzija skozi pljuča in glavo nekoliko optimizirala in so problemi skoraj zginili. Je pa res da so me na vrhu začeli boleti še zobje. Star sem... :)) Sicer je bilo brez večjih zapletov, nekajkrat mi je malo spodrsnilo, a brez posledic. Se mi je pa dozdevalo, da bo sestop nekoliko težji. Še prej sem si jasno privoščil čaj. Preden pa mi je točajka začela točit mlačno raztopino saharoze, sem si premislil in naročil vročo čokolado. To ja! Čokolado bi! Na moje grenko brezokusno razočaranje ta napitek ni bil niti Č od čokolade. Dejansko je bil okus po vodi še močnejši, kot če bi pil čisto vodo, čeravno mi je ta pojav še vedno uganka. Ko sem zaužil vroči mlačni napitek, je bi čas za odhod. "No, pa pojdimo", bi rekel Hugo. Prvo presenečenje me je doletelo, ko sem prišel do zvonca in zagledal dva smučarja. Smučala sta po (peš)poti. "Right..." si mislim sam pri sebi. Nato pa se spomnim, da sem že gor grede videl nekaj ljudi, ki so v čevljih "smučali". Evo, to je nekaj zame! Večji del tiste široke potke od zvonca do sedla sem v mikroskopskih korakih prepešačil, bolj proti koncu pa se je naklon močno povečal. "Tule bi morda lahko preizkusil moje "smučke"", si ponosno rečem. Boy, was I in for a surprise :D Začetek je že bil tak, kot sem si predstavljal. Nekaj metrov sem drsel, kar je samo po sebi čisto lušno, malo zaskrbljujoče pa je bilo dejstvo, da sem se gibal pospešeno :D Takole drseti brez nadzora, brez možnosti da bi povečal trenje. Kaj naj rečem, adrenalinski šport. Seveda podlaga ni bila brezhibna in me je vsake toliko "zaštekalo" in v izogib grdemu padcu sem za nekaj metrov stekel (še dodatno pridobil na hitrosti) in ponovno vzpostavil "smučarski" položaj. Meni je minilo neskončno časa, preden sem se zopet zaustavil. Na tistem mestu je stalo nekaj ljudi in zgroženo so pogledali proti potki: "Joj, a bomo sploh lahko prišli gor?" :D V nadaljevanju me je veselje do smuke popolnoma minilo, zato sem bolj pazljivo stopicljal. Še vseeno pa sem nekajkrat padel, kolikokrat sem SKORAJ padel nisem niti štel.

Torej če se kdo odpravlja na isto pot, priporočam dereze. Jih bom jaz drugič vzel? Ne :D