Skeptik. Cinik. Nihilist. Mogoče celo pesimist. Točno tako, tokrat bom analiziral sam sebe.
"Nejeverni Tomažek. Kaj morš bit tok skeptičen. Nadležni skeptiki."
Jah jebat ga, pač ne verjamem kar vse na besedo. A bi moral? Bi bil potem boljši človek? Bolj prijeten? Žal mi je, ne bo šlo. Vsak posameznik slej ko prej vidi, da je resnica ponavadi očem skrita. Ko pa enkrat začneš nasprotovat prepričanju večjih skupin ljudi si pa sploh težak, ki ne pusti drugim veselja. Imejte ga, kdo vam ga brani. Jaz pri prečkanju ceste pogledam levo in desno tudi takrat, ko imam zeleno luč.
Še Primož mi je nekoč dejal, da sem cinik. Površno gledano je to negativna opazka. Meni osebno pa se zdi kvečjemu obratno. Začetniki cinizma so bili že stari Grki, ki pač niso verjeli v materializem in neka umetna družbena in kulturna pravila, temveč le v vrednote. Iz tega se je razvil današnji pojem cinizma, ki predstavlja nekoga, ki brez spoštovanja pljuva čez prepričanja drugih. Pa se ne gre za spoštovanje. Enostavno ne verjamem v tradicijo, religije, bonton, bele laži, poroke, pogrebe in ostale nedotakljive družbene protokole. "O mrtvih samo dobro", pravijo. Ne me jebat, a ne vidiš kakšna hinavščina je to? Dokler je bil živ, si lahko pljuval po njemu, sedaj ga pa kuješ v zvezde? Mislim... a to je iz strahu, da te sedaj kot duh lahko vidi, kako ga opravljaš in se bojiš, da ti onemogoči pot v nebesa? In poroka. Kaj ti bo poroka? A ko se poročiš se problemi končajo? Potem se kar naenkrat drastično zmanjša možnost za razhod? Ne? Kaj pa je potem smisel poroke? Poleg tega da se ženske lahko načičkajo in gostje, ki jih noben ne pozna nažrejo dobre hrane. Pesek v oči. Občutek pripadnosti v čredi. Vsak se mora poročiti. Zakaj? Tako pač je, ane?
Nihilist. Eksistencialistični nihilist. Življenje samo po sebi nima nobene vrednosti. Sem črnogled ane? Kakšno vrednost pa ima? Daj na stran vse religije in klišeje pa ostaneš brez odgovora. Če pa že upaš pogledati resnici v oči, vidiš da življenje nima pomena. Naša eksistenca ni nič plemenitejša od eksistence mravlje. Ampak to ne pomeni, da se mi zdi življenje neuporabno. Sploh ne. Življenje je lahko fenomenalna zadeva. Trik je samo v temu, da mu moramo sami dati vrednost, s primernimi vrednotami. Kaj je po mojem smisel življenja? Z eno besedo: harmonija. Natančneje, harmonija z vsem živim. S floro, favno, ljudmi. Na žalost pa svetu vladajo ravno obratne vrednote. Tekmovalnost, individualizem. In to v same skrajnosti, preko trupel! Mi pa si rečemo... ah, saj to je pač svet. To je tam nekje stran, zunaj mojega dosega. Ne. Svet si ti. Svet je tvoja družina. Tvoj sosed, prodajalec v trgovini. Vsak ima moč spremeniti ta svet. Samo to se ne bo zgodilo, ravno zaradi uveljavljenih običajev, ki sem jih omenjal v prejšnjem odstavku. Vsak hoče biti samo normalen in preživeti.
Pesimist? No, jaz pravim da sem realist. Vendar moje besede velikokrat kar izžarevanje črnogledost. Na primer, po mojih predvidevanjih ne bomo nikoli dosegli prej opisane harmonije. Prav nasprotno. Pospešeno bežimo iz oaze. V puščobo, v smrt. Kaplje pozitivnih vrednot so popolnoma porazgubljene v morju egoizma, laži, požrešnosti. In samo na slabše gre. Žal imamo tekmovalnost v genih in namesto, da bi jo ukrotili, jo še spodbujamo. Izmislili smo si države. Prilastili smo si okolje, živo in mrtvo, ki v resnici ne pripada nikomur in hkrati vsem. Zares ironično, kako se posmehujemo morebitnemu lastninjenju Lune, pa saj smo na Zemlji storili točno isto zadevo. Narisali črte, določili tvoje, moje. Zaradi požrešnosti pa tudi to ni bilo dovolj, hoteli smo vse in še več. To počnemo že toliko časa, da nas sploh ne moti več. Niti ne vidimo več absurda v temu. Ali morda ni sumljivo, da si 5% svetovnega prebivalstva lasti 95% vseh svetovnih sredstev. Ostalih 95% prebivalstva se pa z večjo ali manjšo težavo prebija skozi suboptimalne pogoje. Ampak juhej za kapitalizem, juhej za demokracijo! (številke so simbolične)
Tako. Same pripombe so me. Nič mi ni prav in prav nič me ni sram tega. Spremenil bi skoraj vse, če bi lahko. Zavračam svet vrednot, kot ga imam pred očmi.
"Kakšen pa je potem tvoj predlog, pametnjakovič?!?". Me veseli da vprašaš :D
Ne, moj predlog ni skupinski samomor, niti uporaba jedrske fizije za likvidacijo človeštva. Kljub vsem negativnim pripombam vidim v principu zelo preprosto rešitev. Zadeva se zatakne le pri temu, da bi bilo potrebno umazati vse te sprane možgane okoli nas. Kot sem rekel, nirvano vidim v harmoniji. Ker direktnega globalnega vpliva ni moč imeti (oziroma mi manjka pameti, da bi bil tega zmožen), ostane še lokalni vpliv. Zato verjamem v ljubezen v najbolj poetičnem smislu, v prijateljstvu ki presega besede in spoštovanje do vseh soljudi. Sreča je v neskončnosti trenutka, ko si z ljubljeno osebo, v solzah smeha ob brezskrbnem kramljanju in prijaznem pozdravu neznanca. Saj pravim, kakšen težak sem! :P
Da pa bom zares fer, moram še sam sebi zalučati eno pronicljivo retorično vprašanje:
Si zdaj vesel, ko si takole pokroviteljsko potrepljal svoj ego?
"Nejeverni Tomažek. Kaj morš bit tok skeptičen. Nadležni skeptiki."
Jah jebat ga, pač ne verjamem kar vse na besedo. A bi moral? Bi bil potem boljši človek? Bolj prijeten? Žal mi je, ne bo šlo. Vsak posameznik slej ko prej vidi, da je resnica ponavadi očem skrita. Ko pa enkrat začneš nasprotovat prepričanju večjih skupin ljudi si pa sploh težak, ki ne pusti drugim veselja. Imejte ga, kdo vam ga brani. Jaz pri prečkanju ceste pogledam levo in desno tudi takrat, ko imam zeleno luč.
Še Primož mi je nekoč dejal, da sem cinik. Površno gledano je to negativna opazka. Meni osebno pa se zdi kvečjemu obratno. Začetniki cinizma so bili že stari Grki, ki pač niso verjeli v materializem in neka umetna družbena in kulturna pravila, temveč le v vrednote. Iz tega se je razvil današnji pojem cinizma, ki predstavlja nekoga, ki brez spoštovanja pljuva čez prepričanja drugih. Pa se ne gre za spoštovanje. Enostavno ne verjamem v tradicijo, religije, bonton, bele laži, poroke, pogrebe in ostale nedotakljive družbene protokole. "O mrtvih samo dobro", pravijo. Ne me jebat, a ne vidiš kakšna hinavščina je to? Dokler je bil živ, si lahko pljuval po njemu, sedaj ga pa kuješ v zvezde? Mislim... a to je iz strahu, da te sedaj kot duh lahko vidi, kako ga opravljaš in se bojiš, da ti onemogoči pot v nebesa? In poroka. Kaj ti bo poroka? A ko se poročiš se problemi končajo? Potem se kar naenkrat drastično zmanjša možnost za razhod? Ne? Kaj pa je potem smisel poroke? Poleg tega da se ženske lahko načičkajo in gostje, ki jih noben ne pozna nažrejo dobre hrane. Pesek v oči. Občutek pripadnosti v čredi. Vsak se mora poročiti. Zakaj? Tako pač je, ane?
Nihilist. Eksistencialistični nihilist. Življenje samo po sebi nima nobene vrednosti. Sem črnogled ane? Kakšno vrednost pa ima? Daj na stran vse religije in klišeje pa ostaneš brez odgovora. Če pa že upaš pogledati resnici v oči, vidiš da življenje nima pomena. Naša eksistenca ni nič plemenitejša od eksistence mravlje. Ampak to ne pomeni, da se mi zdi življenje neuporabno. Sploh ne. Življenje je lahko fenomenalna zadeva. Trik je samo v temu, da mu moramo sami dati vrednost, s primernimi vrednotami. Kaj je po mojem smisel življenja? Z eno besedo: harmonija. Natančneje, harmonija z vsem živim. S floro, favno, ljudmi. Na žalost pa svetu vladajo ravno obratne vrednote. Tekmovalnost, individualizem. In to v same skrajnosti, preko trupel! Mi pa si rečemo... ah, saj to je pač svet. To je tam nekje stran, zunaj mojega dosega. Ne. Svet si ti. Svet je tvoja družina. Tvoj sosed, prodajalec v trgovini. Vsak ima moč spremeniti ta svet. Samo to se ne bo zgodilo, ravno zaradi uveljavljenih običajev, ki sem jih omenjal v prejšnjem odstavku. Vsak hoče biti samo normalen in preživeti.
Pesimist? No, jaz pravim da sem realist. Vendar moje besede velikokrat kar izžarevanje črnogledost. Na primer, po mojih predvidevanjih ne bomo nikoli dosegli prej opisane harmonije. Prav nasprotno. Pospešeno bežimo iz oaze. V puščobo, v smrt. Kaplje pozitivnih vrednot so popolnoma porazgubljene v morju egoizma, laži, požrešnosti. In samo na slabše gre. Žal imamo tekmovalnost v genih in namesto, da bi jo ukrotili, jo še spodbujamo. Izmislili smo si države. Prilastili smo si okolje, živo in mrtvo, ki v resnici ne pripada nikomur in hkrati vsem. Zares ironično, kako se posmehujemo morebitnemu lastninjenju Lune, pa saj smo na Zemlji storili točno isto zadevo. Narisali črte, določili tvoje, moje. Zaradi požrešnosti pa tudi to ni bilo dovolj, hoteli smo vse in še več. To počnemo že toliko časa, da nas sploh ne moti več. Niti ne vidimo več absurda v temu. Ali morda ni sumljivo, da si 5% svetovnega prebivalstva lasti 95% vseh svetovnih sredstev. Ostalih 95% prebivalstva se pa z večjo ali manjšo težavo prebija skozi suboptimalne pogoje. Ampak juhej za kapitalizem, juhej za demokracijo! (številke so simbolične)
Tako. Same pripombe so me. Nič mi ni prav in prav nič me ni sram tega. Spremenil bi skoraj vse, če bi lahko. Zavračam svet vrednot, kot ga imam pred očmi.
"Kakšen pa je potem tvoj predlog, pametnjakovič?!?". Me veseli da vprašaš :D
Ne, moj predlog ni skupinski samomor, niti uporaba jedrske fizije za likvidacijo človeštva. Kljub vsem negativnim pripombam vidim v principu zelo preprosto rešitev. Zadeva se zatakne le pri temu, da bi bilo potrebno umazati vse te sprane možgane okoli nas. Kot sem rekel, nirvano vidim v harmoniji. Ker direktnega globalnega vpliva ni moč imeti (oziroma mi manjka pameti, da bi bil tega zmožen), ostane še lokalni vpliv. Zato verjamem v ljubezen v najbolj poetičnem smislu, v prijateljstvu ki presega besede in spoštovanje do vseh soljudi. Sreča je v neskončnosti trenutka, ko si z ljubljeno osebo, v solzah smeha ob brezskrbnem kramljanju in prijaznem pozdravu neznanca. Saj pravim, kakšen težak sem! :P
Da pa bom zares fer, moram še sam sebi zalučati eno pronicljivo retorično vprašanje:
Si zdaj vesel, ko si takole pokroviteljsko potrepljal svoj ego?
2 komentarja:
Respect :) Sam zdej pa res lahko nehaš pisat o men, pa se lotiš sebe :P
P.S.: Napiš si na zid: "Optimizem je za reve, ki se ne morejo sprijaznit s kruto realnostjo." :D pessimism is the way to go :)
to long, didn't read :D
Objavite komentar