Naključja

So zadnje čase pri meni sila pogost pojav. Res, prav nenavadno je že vse skupaj. Na primer, Neja doživlja podobno krizo kot jaz in slučajno sva imela vrhunec praktično na isti dan. Brez da bi bila v stiku. Ampak ok, se zgodi. Potem me napadajo pojave iz nanizank. Sicer se zavedam, da človek podzavestno išče okoli sebe podobnosti s svojim življenje, ampak skoraj v vsaki epizodi se najde neka vzporednica z mano. Nazadnje je šel House v umobolnico. Cameron se oklepa sperme mrtvega moža. V Lost-u bi radi zbrisali preteklost, pa nočejo, ker se potem ne bi nikdar spoznali. In itak vedno je vsak v napačnega zaljubljen, če pa ne, pa naredi nekaj narobe, da gre vse v maloro. In pol se zadnjič celo noč premetavam po postelji in razmišljam o svojem zebra sindromu. Zjutraj se zalimano odpravim na faks. Računalniške vaje pa to. Prižgem komp in se prikaže custom ozadje z zebro. Tako, v slikarju narisano. Sej ne, da imajo ponavadi vsi računalniki odvzete administratorske pravice za spreminjanje ozadja. No ta očitno ni imel, in nekdo se je spomnil ravno zebro narisat. To noč sem imel veliko časa in sem premišljeval še o tem, kako smo vsi skupaj velika čreda zombijev. Vsak se počasi, debilno in slinasto plazi za nekom drugim, ki pa ga to ne zanima, ampak se tudi sam za nekom plazi. In Neža se na isti dan odloči napisat tole: "Its funny how we ignore the ones who adore us, adore the ones who ignore us, love the ones who hurt us, hurt the ones who love us."

So what now?

Mižat ali pa v drugo stran gledat. Ali pa oboje. Zihr je zihr. Mogoče si oči iztaknit. V ušesa vosek nalit. Usta zalimat.

Hm, razmišljam kako bi lahko še bolj brezvezen prispevek napisal. Težko, ampak vse se da če se hoče. Pa se mi ne da. Ne da se mi nič. Jutri šmarna gora? Aaaaaah, kaj pa vem...