Trupejevo poldne

Z eno besedo: ekstremno!

Začetek v Podkorenu ni nič posebnega. Tipično švicanje po razbeljenemu asfaltu. Večina avtomobilov me je lepo obšla, za posebnost pa je poskrbel en izmed motoristov. Slišal sem ga že od daleč in ker je bila cesta v tem delu ravna, sem predvideval, da me bo videl in lepo obšel. Mnja... S hitrostjo več kot 60 km/h (po moji presoji) je zdrvel mimo mene in me oplazil :O WTF mu ni jasno... Če bi jaz samo malo zavijugal bi bilo posledice precej brutalne. Ampak ok, potem sem prišel v gozd in užival v ne preveč napornem vzponu. Mogoče en hujši klanec vmes, ampak v mejah normale. Potem pa... ŽELEZNICA. Če obstaja košček sveta, ki je hkrati pekel in nebesa, potem je to železnica. Na slikah se sicer ne vidi, ampak klanec je za kolesarja popolnoma nečloveški. Sprva sicer še gre, potem pa postane neprevozno. V bistvu je bilo del poti treba kolo kar nesti, še celo pri spustu sem kolo raje peljal ob sebi, pa sem še vseeno drsel. Na nekoliko lepšem delu sem se opogumil in zajahal mojega telička (aka moj bicikl). Z veliko mero previdnosti in oranjem peščene poti mi je nekako šlo, dokler se nisem ustavil. To je bila napaka, saj sem zgubil "flow" in se ob ponovnem štartu prav nemarno zvrnil v grmovje :D Ko sem odvozil peščeni del poti je postalo bolj prijetno. Z nekoliko boljšim vzmetenjem bi lahko prav orgazmično zdrvel po travnatih poteh. Tako sem pa moral vzeti malo rezerve. Kmalu je Železnice zmanjkalo in čakal me je "samo" še končni spust. Bral sem vtise nekega drugega kolesarja, ki je povedal, da mu je tu počila guma. Med branjem mi ni bilo jasno kako mu je to uspelo, na licu mesta sem si pa še predobro predstavljal. Kamnit Skalnat in izjemno strm kolovoz je poskrbel za globinsko masažo celega telesa. Kaj pa orientacija, sem se kaj zgubil? Seveda, prišel sem v slepi kolovoz kjer me je domačin usmeril na "lepo" potko. Večinoma sem jo prehodil, ko sem se le usedel na kolo sem se zopet zvrnil kot klada. Toliko o lepi potki. Na koncu sem le prišel na asfaltno cesto, ki me je odpeljala v napačno smer, zato sem potreboval še tričetr ure vožnje v klanec, da sem končno prišel nazaj v Podkoren. Sila naporna tura -> 2500 kcal. Hkrati tudi moj višinski rekord, cca 1840 metrov s kolesom in 1931 peš. Ja še to, pogled iz vrha je res osupljiv. Počutil sem se kot na vrhu sveta. Temu primerni so bili tudi prepadi, predvsem na avstrijsko stran.

Zanimivo doživetje, ki pa ga ne nameravam ponoviti :D Grem raje še enkrat na košuto! <3


Slike:

Trupejevo poldne