Slivnica

Končno sem se odpravil na dolgo pričakovano turo. Malce sem bil razočaran, morda pa sem že od začetka preveč pričakoval.

Vzpon je bil lep. Malo gor, malo dol, vsakemu hujšemu klancu je sledil bolj lagoden. Večinoma po senci, malo po soncu. Zgubit se nimaš kje, samo slediš večjim cestam, na križiščih so povsod table. Z ne ravno največjimi napori sem v kakih dveh urah prispel na vrh. Razgled še kar lep, lepše bi bilo verjetno če bi bilo jezero polno vode. Veselo sem se lotil spusta, ki pa me je kar razočaral. Najprej prečkanje vseh električnih pastirjev, neusmiljeno pripekanje sonca in razrita pot. Naletel sem na čredo krav in konjev, ki se mi ni hotela umakniti, kar je še podaljšalo moje praženje na soncu. Za tem je sledila zelo skalnata pot v polsenci. Nikjer več kažipotov, kilometri na števcu se mi niso ujemali z napotki in peljal sem se zgolj po občutku. Grd in dolg spust moram rečt. Na srečo pa me je v zadnjem delu čakalo še malo lepega makedama, ki je popravil prejšnji vtis. Glede na izkušnje pa se mi je že pošteno mudilo, sam sem se zavedal, da me bo vsaka dodatna minuta na soncu kaznovala z grdimi sončnimi opeklinami. Zato sem hitel z vso hitrostjo :D

Moj strah se je uresničil in sonce me je res pošteno ožgalo po rokah in vratu. Predvsem na račun grde skalnate in razrite poti in živine, zaradi česar enostavno nisem mogel hiteti. Ampak se zgodi. Mi ni žal. Čez nekaj dni pa se odpravim na svetega Lovrenca, ki pa je bolj zahteven a tudi lepši.

Za konec pa še razgled iz Slivnice:


In ostale slike:

Slivnica