19 april 2007

Prometne nesreče

"Minuli vikend je na slovenskih cestah ugasnilo 5 mladih življenj..." slišimo na poročilih skoraj vsak teden. Vsi se tega zavedamo, nihče pa si ne misli, da je lahko naslednja žrtev. Na začetku si tudi jaz nisem predstavljal, da se mi lahko kaj zgodi. Nemalokrat sem vozil povsem na meji zmogljivosti avta. Tudi preko meje sem že bil, na srečo brez vidnih posledic. Srečo imam, marsikdo je nima in sedaj leži pod zemljo.

Tudi s kolesom sem že bil povsem na robu. Tudi brez hujših posledic. Spet sem imel srečo. Tako kot na miljonarju tudi tu pravim: vsake sreče je enkrat konec, zato danes vozim veliko bolj previdno. Ena sama neprevidna sekunda te lahko stane življenja in zato moramo voziti odgovorno. Sej ne vem, kaj mi je šlo po glavi takrat. Mogoče se mi je zdelo da moje življenje niti ni toliko vredno. Sedaj sem pa vesel da živim in je škoda mojega vsakdanjega truda, da bi se mi predčasno na cesti končala pot.

Še vedno vozim dinamično in se bolj kot omejitev držim občutka, ampak dajem prednost varnosti! Če imam sopotnike pa sploh. Ne razumem voznikov, ki kockajo z življenji svojih potnikov. Namesto da bi še bolj previdno vozili se važijo?

Ne gre to več tko naprej, vsak bi se moral zamisliti! (vključno z nesposobnimi penzionisti ipd)

1 komentar:

M_S pravi ...

jah enim njihovo živlene skor nč ne pomen. oz. ne razmišljajo o tem.
jst sm že bil na robu vsega, ko sm padu z balkona, in to me tud opominja vsakič ko sm bolj na tleh, da sm lohk srečen da žvim 8)