LOST

Slika je zarotirana, ker se je blogger pač tako odločil in se mi ne da popravljati. Kot rečeno sem danes ruval kable in če kdo potrebuje cca 20 metrov koaksialnega kabla ga z veseljem podarim (za 5 €).

Kljub vsemu sem se danes odločil le za hiter obisk Toškega čela. A usoda je hotela drugače, Medvodam se nisem izognil. Ampak gremo lepo po vrsti.

Vzpon je bil razmeroma prijeten. Tuhtal sem, da bi se za spremembo spustil čez gozd proti Šentvidu, po nekoliko bolj tehnični poti. In sem šel. Najprej vse lepo in prav, na mestih je bilo res težko, ampak je šlo. Potem pa zmanjka poti. Eh, saj to je pa vendar en najbolj obljudenih hribov v tem koncu, bom že našel spet pot. Ko le ne bi bil tako neumen. Tista jasa je še bila prevozna. Potem pa sem prišel v malodane pragozd. Neskončne količine listja so se prav neprijetno pogrezale pod težo kolesa, nešteto podrtih in na pol preperelih dreves tudi ni bilo v pomoč. In tega ni bilo ne konca ne kraja... seveda dokler ni postalo še huje. Kar naenkrat sem bil soočen s tako strmino, ki jo še pešaku ne bi privoščil. Jaz pa tam telovadil s kolesom... Kar nekajkrat sem moral preskočiti potok, s kolesom v roki :)) Ampak končno se mi je nasmehnila sreča. Nečloveška strmina se je prelevila v manjšo ravnino. Ki je na mojo "srečo" bilo MOČVIRJE. Ne me jebat no...

Ne vem no, počutil sem se kot v oddaji "Ultimate Survival". Bil sem v situaciji, v katero se še največji kreten ne bi spravil prostovoljno. Ščasoma se je muka le končala, še vedno pa nisem imel pojma ne kje sem ne kam grem. Po soncu sodeč me je pot vodila proti Medvodam in nisem se motil. Vsega skupaj sem naredil poti za eno krajšo resno turo. Zdaj sem pa na mrtvo zmatran. S sabo namreč nisem imel dovolj pijače, hrane pa sploh ne. Pač še ena izmed mojih zanimivih avantur, ki jih ne bi rad nikoli več ponovil.

Moj računalnik kritično potrebuje formatiranje in mogoče celo doping v obliki dodatnega RAMa.

Druga polovica dneva ni potekala po načrtu, tako da imam sedaj ravno še čas, da predelam snov za jutrišnji seminar. Komaj čakam :)

Aja pa dva klopa sem uspel nabrat pri kolovratenju čez gozd. Oba sta bila v resnici drobni samici (kaj pa drugega). Eno sem opazil že med potjo ko mi je lezla po majici, druga se je pa uspela zagrizti v zadnji del noge, ampak sem ji pokvaril veselje in jo spulil ter v končni fazi uničil.

C'est la vie.