Dneva je že precej mimo, za pokazat pa imam samo nekaj evrov. Danes sem namreč "razdevičil" mojownb Kemičarko. Ja, Na+ in Cl- tvorita NaCl! Nekako imam občutek, da je to treba na maturi znat :D
Sicer pa sem na poti domov doživel spet en Murphyjev moment. Najprej sem falil eno križišče in se namesto proti obvoznici usmeril v center. Vendar ko sem zagledal tablo za obvoznico, sem šel zopet proti obvoznici in pri temu naredil zelo lep krog. 10 minut gor al pa dol :D. Nato se odpravim v špar po žarnice za avto in se ob tem celo spomnim, da bi moral kupiti mino/vložek (kako hudiča se temu pravilno reče :D) za kuli. Seveda... ga niso imeli. Še nekaj minut iskanja stran vrženih. V redu, se odpravim proti žarnicam in ugotavljam da so vse na pol defektne. Po nekaj stran vrženih minutah sem vseeno vzel en zavoj in šel na blagajno. Iščem najkrajšo vrsto, morda hitra blagajna? Ah ne, en kreten s celo košarico se štuli, grem zavoljo živcev drugam. Ok dam tiste moje artikle na trak in pojavi se problem. Gospa pred menoj je imela izdelek brez nalepke. Si rečem: "ok, pomiri, ne it zdej spet menjat blagajne, sej bo hitr..."
Čakam celo večnost, nakar blagajničarka dobi idejo, da se mi bolj splača it na drugo blagajno in mi kar sama prestavi stvari na blagajno za njenim hrbtom. Se trudim ohranit mirno kri in se prestavim za tistih nekaj metrov, medtem ko je prodajalka iz oddelka ravno prinesla kodo za tisti artikel, jaz pa sem uspešno napredoval v vrsti NAZAJ. Bilo je prepozno da bi šel spet v prejšnjo vrsto ker so prišli že novi ljudje. Skratka sem moral počakati še nekaj dodatnih minut. Na poti domov je nekdo spet prepočasi peljal in takoj ko sem stopil v stanovanje me je fotr zasul z nepomembnimi in nadležnimi vprašanji.
Temu se pa reče treniranje živcev...
V bistvu ne vem zakaj to pišem, ker je totalno brezveze. Ampak tak je lajf, enkrat zanimiv enkrat ne. Zdaj pa se grem učit biotehnologijo, upam.
In... pogrešam...
EDIT: Napisal email s 1154 besedami :O
Sicer pa sem na poti domov doživel spet en Murphyjev moment. Najprej sem falil eno križišče in se namesto proti obvoznici usmeril v center. Vendar ko sem zagledal tablo za obvoznico, sem šel zopet proti obvoznici in pri temu naredil zelo lep krog. 10 minut gor al pa dol :D. Nato se odpravim v špar po žarnice za avto in se ob tem celo spomnim, da bi moral kupiti mino/vložek (kako hudiča se temu pravilno reče :D) za kuli. Seveda... ga niso imeli. Še nekaj minut iskanja stran vrženih. V redu, se odpravim proti žarnicam in ugotavljam da so vse na pol defektne. Po nekaj stran vrženih minutah sem vseeno vzel en zavoj in šel na blagajno. Iščem najkrajšo vrsto, morda hitra blagajna? Ah ne, en kreten s celo košarico se štuli, grem zavoljo živcev drugam. Ok dam tiste moje artikle na trak in pojavi se problem. Gospa pred menoj je imela izdelek brez nalepke. Si rečem: "ok, pomiri, ne it zdej spet menjat blagajne, sej bo hitr..."
Čakam celo večnost, nakar blagajničarka dobi idejo, da se mi bolj splača it na drugo blagajno in mi kar sama prestavi stvari na blagajno za njenim hrbtom. Se trudim ohranit mirno kri in se prestavim za tistih nekaj metrov, medtem ko je prodajalka iz oddelka ravno prinesla kodo za tisti artikel, jaz pa sem uspešno napredoval v vrsti NAZAJ. Bilo je prepozno da bi šel spet v prejšnjo vrsto ker so prišli že novi ljudje. Skratka sem moral počakati še nekaj dodatnih minut. Na poti domov je nekdo spet prepočasi peljal in takoj ko sem stopil v stanovanje me je fotr zasul z nepomembnimi in nadležnimi vprašanji.
Temu se pa reče treniranje živcev...
V bistvu ne vem zakaj to pišem, ker je totalno brezveze. Ampak tak je lajf, enkrat zanimiv enkrat ne. Zdaj pa se grem učit biotehnologijo, upam.
In... pogrešam...
EDIT: Napisal email s 1154 besedami :O
1 komentar:
Tole me je pa prov simpatično nasmejalo :D
Nekak v kontroliranju živcev gre meni dostikrat podobno :)
Objavite komentar